Jedro

Tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Toženka mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, določenega v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker je bil s strani nadzornega sveta odpoklican z mesta direktorja. Že samo dejstvo, da je bil odpoklican, pomeni, da je tožniku delo po pogodbi o zaposlitvi za direktorja objektivno onemogočeno, saj je pogoj za opravljanje dela direktorja (poslovodje) družbe z omejeno odgovornostjo imenovanje na poslovodno funkcijo, ki preneha z odpoklicem. Razlogi za odpoklic s funkcije, do katerih se je sicer sodišče prve stopnje opredelilo, niso bistveni. Vprašanje zakonitosti odpoklica ni predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe: (1) da se zadrži izvršitev in učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 7. 2021, s katero je bila odpovedana individualna pogodba o zaposlitvi direktorja z dne 15. 7. 2019; (2) da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, in sicer na delovno mesto direktor in mu za čas od nezakonite odpovedi priznati vse pravice iz delovnega razmerja; (3) da se zadrži izvršitev sklepov 93. seje Nadzornega sveta toženke, in sicer sklepa št. 1, ki se glasi: „Z dnem 16. 7. 2021 se z mesta direktorja odpokliče A.A., B. ulica 11 a, C.. Direktorja se pozove, da nemudoma izvede primopredajo poslov in vrne vsa osnovna sredstva in opremo družbe, ki jo je imel v uporabi.“ in sklepa št. 3, ki se glasi: „Z dnem 16. 7. 2021 se odpove individualno pogodbo o zaposlitvi direktorja z dne 15. 7. 2019.“; (4) da začasna odredba velja do poteka 30 dni po pravnomočnosti odločbe, izdane v tem sporu o glavni stvari; (5) da ugovor in pritožba zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo ne zadržita njegove izvršitve (točka I izreka). Odločilo je, da se stroški postopka odločanja o izdaji začasne odredbe pridržijo za končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je štelo, da ni pristojno odločati o zakonitosti razrešitve tožnika z mesta direktorja, zavreči predlog za izdajo začasne odredbe ali pa zadevo odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. Delovno sodišče je pristojno odločati o zakonitosti razrešitve (prim. sodbi VDSS Pdp 132/2018, Pdp 335/2018). Vprašanje zakonitosti razrešitve je predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklepa sklicuje na sodno prakso, ki ni relevantna (sklep Pdp 178/2020). Zmotno šteje, da kršitev pravice do zagovora ne vpliva na zakonitost odpovedi. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje utemeljil, zakaj bi mu delodajalec moral omogočiti zagovor. V pritožbi se sklicuje na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba Pdp 132/2018), ki odstopajo od sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba VIII Ips 114/2014). Razrešitev tožnika z mesta direktorja ni bila zakonita. Tožnik je po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe izvedel za nova dejstva in je pridobil nove dokaze, ki jih prilaga (vlogi toženke v gospodarskem sporu V Pg 1238/2021 z dne 16. 7. 2021 in 6. 8. 2021, izvleček zapisnika .... seje Nadzornega sveta toženke z dne 7. 7. 2021, tožba, vmesni ugotovitveni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe tožnice družbe D., d. o. o., in odgovor na tožbo ter odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe toženke v gospodarskem sporu V Pg 1238/2021). Družba D., d. o. o., kot družbenica toženke uveljavlja predkupno pravico na poslovnih deležih toženke. Tožnik se je postavil na stališče, da te pravice nima, v imenu toženke je po pooblaščenki podal odgovor na tožbo in odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe v gospodarskem sporu. Po odpoklicu tožnika z mesta direktorja novi vršilec dolžnosti direktorja toženke zagovarja drugačno stališče. Iz tega je razbrati prave razloge za odpoklic tožnika. Tožnik novih dejstev ni mogel navesti prej niti ni mogel predložiti dokazov, ker se je z njimi seznanil šele dne 13. 8. 2021. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno izhajalo iz četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Pravilno je upoštevalo določbo prvega odstavka 272. člena ZIZ, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev nastala.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Toženka mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, določenega v 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ker je bil s strani nadzornega sveta odpoklican z mesta direktorja. Že samo dejstvo, da je bil odpoklican, pomeni, da je tožniku delo po pogodbi o zaposlitvi za direktorja objektivno onemogočeno, saj je pogoj za opravljanje dela direktorja (poslovodje) družbe z omejeno odgovornostjo imenovanje na poslovodno funkcijo, ki preneha z odpoklicem. Razlogi za odpoklic s funkcije, do katerih se je sicer sodišče prve stopnje opredelilo, niso bistveni.1 Vprašanje zakonitosti odpoklica ni predhodno vprašanje.

7. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbah Pdp 132/2018 in Pdp 335/2018. V zadevi Pdp 132/2018 je sodišče presojalo razrešitev vodilnega delavca, ne poslovodnega delavca, kot je tožnik. V zadevi Pdp 335/2018 je šlo za vprašanje upravičenosti odpoklicanega poslovodnega delavca do odpravnine, ne zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

8. V zvezi z zagovorom, ki ga ureja 85. člen ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo sodno prakso,2 iz katere izhaja, da je v primerih, kot je tožnikov, ko stranka na razlog odpovedi ne more več vplivati, šteti, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da zagovor omogoči. Tako izostanek zagovora, ki ga izpostavlja tožnik v pritožbi, verjetnosti obstoja terjatve ne izkaže. 9. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na razloge za odpoklic z mesta direktorja toženke oziroma na zakonitost odpoklica, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

1 Prim. sodbi VS RS VIII Ips 460/2006, VIII Ips 474/2009, sklep VS RS VIII Ips 350/2009. 2 Sodbi VS RS VIII Ips 460/2006, VIII Ips 114/2014, sklep VS RS VIII Ips 350/2009.