Jedro

Učinek pretrganja zastaranja ima lahko tudi predlog za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti, na katerega storilca se predlog nanaša in na katero konkretno kaznivo dejanje. Zaključki sodišča prve stopnje, da se predlog tožilstva in odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov nanašata na drugo kaznivo dejanje in ne na kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, so pravilni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Celju kazenski postopek zoper obtoženca zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ na podlagi določbe tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo. Skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zagovornik obtoženca je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je kazenski pregon v predmetni kazenski zadevi zastaral, ker predlog tožilstva in odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov, ki je bila izdana na podlagi določbe 156. člena ZKP, nista pretrgala zastaranja kazenskega pregona.

6. Datum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ je glede na opis kaznivega dejanja 30. 3. 2006, čemur pritožnik ne oporeka. Za obravnavano kaznivo dejanje je bila v času storitve kaznivega dejanja veljavnega kazenskega zakonika predpisana kazen zapora do osmih let. V skladu s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ je bil za očitano kaznivo dejanje predviden desetletni zastaralni rok, ki začne teči z dnem storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 112. člena KZ). Glede na navedeno bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 30. 3. 2016. Tretji odstavek 112. člena KZ je določal, da zastaranje kazenskega pregona pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Po petem odstavku istega člena se po vsakem pretrganju začne zastaranje znova. Po šestem odstavku 112. člena KZ kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (t.i. absolutno zastaranje kazenskega pregona). Vse navedeno je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 5 do 7 izpodbijanega sklepa. Prav tako je sodišče prve stopnje v točki 9 izpodbijanega sklepa pravilno povzelo dosedanji potek tega kazenskega postopka in kot bistveno izpostavilo, da je bil dne 14. 9. 2009 izdan sklep o uvedbi preiskave, po končani preiskavi pa je bil spis z dopisom preiskovalnega sodnika z dne 4. 2. 2010 poslan tožilstvu, ki je spis prejelo dne 23. 2. 2010. Naslednje procesno dejanje pa je bila šele vložitev obtožnice dne 7. 2. 2022. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da v tem vmesnem času od 23. 2. 2010 pa do 7. 2. 2022 ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje v smislu določila tretjega odstavka 112. člena KZ, ki bi imelo učinek pretrganja zastaranja kazenskega pregona.

7. Pritožnik tak zaključek sodišča prve stopnje graja in navaja, da je s predlogom tožilstva in odredbo sodišča za pridobitev bančnih podatkov izdano na podlagi določbe 156. člena ZKP v letu 2014 prišlo do pretrganja zastaranja, absolutno zastaranje kazenskega pregona pa še ni nastopilo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo stališča teorije in sodne prakse o tem, katera procesna dejanja pretrgajo zastaranje in je tudi pravilno zaključilo, da ima učinek pretrganja zastaranja lahko tudi predlog za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti, na katerega storilca se predlog nanaša in na katero konkretno kaznivo dejanje. Zaključki sodišča prve stopnje, da se predlog tožilstva in odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov nanašata na drugo kaznivo dejanje in ne na kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, so pravilni.

8. Predmetni kazenski postopek zoper obtoženca se namreč že ves čas vodi zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bistvo očitka tako v zahtevi za preiskavo, sklepu o uvedbi preiskave1 kot tudi v obtožnici v tem, da naj bi obtoženi A. A. dne 30. 3. 2006 kot direktor družbe B. d. o. o. ob predložitvi obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005 posredoval Davčni upravi RS, Davčnemu uradu X. lažne podatke o višini ustvarjenih odhodkov davčnega zavezanca v letu 2005, v okviru katerega je v davčnem obračunu z namenom neupravičenega znižanja davčne obveznosti izkazal previsoke odhodke s tem, ko je v poslovne knjige neupravičeno evidentiral 51 fiktivnih računov, ki so izkazovali plačila družbi C. Inc., s sedežem v ZDA za opravljene laboratorijske analize premoga, čeprav je vedel, da so računi fiktivni, ker analize premoga niso bile opravljene, na ta način pa je dosegel, da se je družbi B. d. o. o. neupravičeno znižala davčna osnova ter je s takšno preslepitvijo davčnega organa in posledično delno izognitvijo davka od dohodkov pravnih oseb dosegel, da je družba B. d. o. o. kot davčni zavezanec pridobila na škodo proračuna RS veliko protipravno premoženjsko korist v višini 16.863.994,04 SIT (70.372,20 EUR).

9. Iz predloga SDT RS z dne 1. 4. 2014 in odredbe preiskovalne sodnice I Kpd 15039/2014 z dne 12. 5. 2014 (priloge A1124-A1183), ki jih je tožilstvo vložilo v spis po podanem ugovoru obrambe o zastaranju kazenskega pregona, pa jasno izhaja, da se nanašajo na druga kazniva dejanja, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 12 izpodbijanega sklepa. Iz predloga in odredbe namreč izhaja, da se nanašata na predkazenski postopek, ki se je vodil zoper več osumljencev: D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., **A. A.**, I. I., J. J., K. K. in L. L. zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, ki naj bi jih D. D. pod točko I/1 storil na način, da je dne 5.1.2004 kot direktor družbe M. d. o. o. z direktorico družbe B. d. o. o. N. N. podpisal pogodbo o izvajanju del za stalno opravljanje del preriva premoga in vzdrževanja deponije na deponiji premoga M.-Y., kljub temu, da je vedel, da je pogodbeno dogovorjena cena previsoka za vrednost analiz vzorcev premoga, ki niso bile niti potrebne niti opravljene, zaradi česar je družba B. d. o. o. v račune, ki jih je izdala po pogodbi, zajela tudi vrednost storitev iz naslova fiktivnih analiz premoga ter jih v letih 2004, 2005 in 2006 neutemeljeno zaračunala, D. D. pa je v nadaljevanju poskrbel, da je družba M. d. o. o. zaračunane storitve, ki so vsebovale tudi fiktivne analize premoga, v celoti plačala družbi B. d. o. o., medtem ko je znesek iz naslova fiktivnih analiz premoga v obdobju od 22. 10. 2004 do 27. 12. 2005 družba B. d. o. o. nakazala na TRR družbe C. Inc., kot plačilo za zatrjevane analize vzorcev premoga, nato pa sta večji del nakazanega denarja na Češkem iz TRR družbe C. Inc. v gotovini dvignila F. F. in G. G. **Osumljenemu A. A.** pa se pod točko I/3 očita, da naj bi skupaj s F. F., G. G. in H. H. naklepoma pomagal D. D. pri izvršitvi kaznivega dejanja na način, da naj bi F. F., G. G. in H. H. kot solastniki družbe B. d. o. o. po predhodnem dogovoru z D. D., naročili A. A. kot direktorju družbe B. d. o. o., da je v imenu družbe B. d. o. o. dne 16. 8. 2004 z družbo C. Inc., podpisal pogodbo za zagotavljanje tehnične analize vzorcev premoga z deponije v Y. v laboratorijih EU, čeprav so vsi štirje vedeli, da so analize vzorcev nepotrebne in da nikoli ne bodo opravljene, v posledici tega je družba B. d. o. o. za fiktivne analize vrorcev premoga plačala družbi C. Inc. v letih 2004 in 2005 skupni znesek v višini 90.008.403,40 SIT in v letu 2006 v višini 54.061,27 EUR, nato pa sta del denarja, ki ga je v obdobju od 22. 10. 2004 do 27. 12. 2005 družba B. d. o. o. nakazala na TRR družbe C. Inc., kot plačilo za zatrjevane analize vzorcev premoga, na Češkem iz TRR družbe C. Inc. v gotovini dvignila F. F. in G. G., sočasno pa je družba B. d. o. o. po pogodbi o izvajanju del z dne 5. 1. 2005 družbi M. d. o. o. iz naslova fiktivnih analiz vzorcev premoga neutemeljeno zaračunala storitve v letih 2004 in 2005 v višini 90.008.403,40 SIT in v letu 2006 54.061,27 EUR. Pod točko II/1 se na praktično enak način D. D. očita, da je zlorabil položaj tudi še v letih 2006, 2007 in 2008, A. A. pa ponovno pomoč k temu kaznivemu dejanju (točka II/2).

10. Glede na pojasnjeno, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da se predlog tožilstva in odredba preiskovalne sodnice za pridobitev bančnih podatkov ne nanašata na isto kaznivo dejanje kot se že ves čas očita obtoženemu A. A. v tem kazenskem postopku, neutemeljene pa navedbe pritožnika, da gre za preiskovanje istega historičnega dogodka. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi do pretrganja zastaranja kazenskega pregona v konkretni zadevi prišlo le v primeru, če bi se predlog tožilstva in odredba preiskovalne sodnice za pridobitev bančnih podatkov nanašala na isto kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka. Navedeno namreč jasno izhaja iz zakonske določbe tretjega odstavka 112. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca **zaradi storjenega kaznivega dejanja**, smiselno pa tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 10627/2018 z dne 16.9.2021, ki jo v pritožbi izpostavlja tudi državni tožilec. Iz nje namreč izhaja, da ima predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi 165.a člena ZKP učinek pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena KZ, v točki 10. obrazložitve pa je izrecno zapisano „_Po pregledu navedene odredbe sodišča, zaprosila za mednarodnopravno pomoč ter opisa dejanja v obtožnici je razbrati, da se vsi nanašajo na isto kaznivo dejanje.“_

11. Ni dvoma, da se predlog tožilstva in odredba preiskovalne sodnice za pridobitev bančnih podatkov glede na pojasnjeno v točkah 9 in 10 obrazložitve tega sklepa ne nanašata na isto kaznivo dejanje kot je opisano v zahtevi za preiskavo, sklepu o uvedbi preiskave ter obtožnici. Vse to pa je izčrpno in prepričljivo obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 12 do 16 izpodbijanega sklepa. V obravnavani zadevi je bila namreč zoper obtoženca opravljena preiskava in vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, procesno dejanje, ki ga izpostavlja tožilstvo, pa je bilo usmerjeno v preiskovanje drugih kaznivih dejanj in sicer zlorabe položaja ter pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja. Pritožbeno sodišče ob tem še poudarja, da navedeni kaznivi dejanji sicer obe sodita v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, vendar so kazenskopravne dobrine, ki naj bi jih varovala, različne. Kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti je posebna oblika goljufije, pri katerem je kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, najprej javni interes, da so javne dajatve pravilno in pravočasno izpolnjene, poleg tega pa se ščiti tudi poštene zavezance, ki so svoje javnopravne finančne obveznosti pravilno in pravočasno izpolnili, saj so ti pripravljeni nositi svoj del javnega bremena le, če to počno tudi drugi zavezanci. Zaščitena dobrina je tako izrazito javnopravne narave. Medtem ko zloraba položaja kot pravno zavarovano vrednoto ščiti poslovno zvestobo oziroma premoženjski interes družbenikov in gre za notranje kazenskopravno varstvo poslovnih subjektov, ki pa so tudi njegov varstveni objekt. 12. Glede na pojasnjeno tožilec ne more uspeti z navedbami, da je SDT na podlagi več kazenskih ovadb vlogo obtoženca pri storitvi in preiskavi obravnavanega kaznivega dejanja obravnavalo celostno in da je šlo za obsežno zadevo zoper več osumljencev med katerimi je bil tudi A. A., saj navsezadnje tudi sam v nadaljevanju navaja, da je tako obtoženca kot več drugih oseb preiskovalo zaradi očitka več kaznivih dejanj, ki so vsa izvirala iz njegovega ravnanja povezanega z delovanjem družbe B. d. o. o. oziroma pogodbenim razmerjem, ki ga je družba B. d. o. o. imela z družbo M. d. o. o. in družbo C. Inc., pri tem pa izrecno navede obravnavani kazenski pregon in kazenski pregon zaradi pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ. Glede na izpostavljeno tudi pritožnik smiselno priznava, da gre za dve različni kaznivi dejanji (pa čeprav je del opisa pri vseh omenjenih kaznivih dejanjih izdaja fiktivnih računov s strani družbe C. Inc. in plačevanje teh računov s strani družbe B. d. o. o.), na kakšen način pa se je tožilstvo odločilo ta kazniva dejanja obravnavati (celostno ali ločeno) pa na odločitev o zastaranju ne more vplivati, kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 15 izpodbijanega sklepa.

13. Tožilec v pritožbi kot bistveno izpostavlja dvoje: 1. da je bila kot preiskovalno dejanje odrejena pridobitev bančnih podatkov družbe B. d. o. o. in družbe C. Inc. oziroma njenega bančnega računa odprtega pri češki banki ter 2. da tožilski predlog in odredba za pridobitev bančnih podatkov temeljita na kazenski ovadbi, ki jo je davčni urad X. podal 7. 8. 2006 zaradi suma storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem odstavku 254. člena KZ. Zato ni dvoma, da se je odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov nanašala tudi na ravnanje obtoženega A. A., ki se mu očita v predmetnem postopku, saj tudi iz obrazložitve predloga in odredbe izhaja, da se preiskuje tudi kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem odstavku 254. člena KZ, kot je ravnanje takrat okvalificiral ovaditelj, vendar pa na takšno pravno kvalifikacijo ni vezano niti tožilstvo, še manj pa sodišče. Odrejeno preiskovalno dejanje pa je bilo pomembno tudi za v tem postopku obravnavano kaznivo dejanje, saj se je nanašalo na denarne transakcije, ki bi izkazovale denarni tok za plačilo fiktivnih storitev, za katere so bili izdani fiktivni računi, ki so bili podlaga kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti. Sama pravna kvalifikacija, ki je bila določena v predlogu in odredbi, ni bistvenega pomena za ugotovitev okoliščin pretrganja zastaranja, ampak dejstvo, da se je preiskovalno dejanje kot procesno dejanje nanašalo tudi na pregon A. A. v zvezi z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembna za pregon obravnavanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ.

14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik, glede na vse predhodno pojasnjeno, tudi s temi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnih razlogov sklepa sodišča prve stopnje. Ni dvoma, da je bila z odredbo za pridobitev bančnih podatkov odrejena tudi pridobitev bančnih podatkov družbe B. d. o. o. in družbe C. Inc., vendar v smeri preiskovanja kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic ter pomoči k tem kaznivim dejanjem, ne pa v smeri preiskovanja kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti. V podkrepitev temu zaključku je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili vsi relevantni bančni podatki (bančni izpisi družb B. d. o. o. in C. Inc., računi) v predmetnem kazenskem postopku predloženi s strani davčnega organa že pred uvedbo preiskave in v zahtevi za uvedbo preiskave pridobitev bančnih podatkov sploh ni bila predlagana, prav tako pa se na bančne podatke, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe I Kpd 15093/2014, predmetna obtožnica nikjer ne sklicuje. Glede pritožnikovega poudarjanja, da odredba za pridobitev bančnih podatkov temelji na kazenski ovadbi, ki jo je Davčni urad X. podal zaradi suma storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, pa sodišče druge stopnje odgovarja, da je lahko ena ovadba podlaga za preiskovanje različnih kaznivih dejanj, kot je bila navsezadnje tudi v tem konkretnem primeru. Same navedbe v problematiziranem predlogu in odredbi za pridobitev bančnih podatkov, da se preiskuje tudi kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti, ki jih izpostavlja pritožnik, pa ponovno kažejo na to, da je šlo za preiskovanje različnih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da tožilstvo in sodišče nista vezana na pravno kvalifikacijo ovaditelja, vendar ni dvoma, da se je predmetni kazenski postopek (glede na opis kaznivega dejanja v sklepu o uvedbi preiskave in obtožnici) vodil za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti, predkazenski postopek v zadevi I Kpd 15093/2014 (glede na opis kaznivih dejanj v predlogu in odredbi) pa se je vodil zaradi večih kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic ter pomoči k tem kaznivim dejanjem, kar pa ne izhaja zgolj iz pravne kvalifikacije tožilstva v predlogu ter pravne kvalifikacije sodišča v odredbi, temveč tudi iz opisa dejanj, ki so se očitala osumljencem v predkazenskem postopku v zadevi I Kpd 15093/2014. 15. Pritožnikove navedbe o tem v katerem spisu je evidentirano procesno dejanje, ki bi pretrgalo zastaranje v zvezi z 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, niso bistvene glede na dejstvo, da se problematizirana predlog in odredba za pridobitev bančnih podatkov nista nanašala na isto kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka. Pritožnikove navedbe v zvezi s 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko navaja, da zgolj primerjava pravnih kvalifikacij, na katere sodišče ni vezano, ne more predstavljati bistvenega argumenta glede obravnave dveh ločenih dejanj, so prav tako neutemeljene, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na pravno kvalifikacijo, temveč na vsebino očitkov kaznivih dejanj (torej opis dejanja) v predmetnem kazenskem postopku ter v predkazenskem postopku v zadevi I Kpd 15093/2014. 16. Tožilec graja tudi 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bila v predmetni kazenski zadevi preiskava zaključena, spis pa po končani preiskavi odstopljen v nadaljnje odločanje tožilstvu, zato bi tožilstvo skladno z določbo 184. člena ZKP v predpisanem roku lahko predlagalo dopolnitev preiskave, pa tega ni storilo. Pritožnik ob tem po eni strani pojasnjuje, da ravnanje tožilstva v nobenem primeru ne more biti pomembno za presojo ali je šlo v obeh primerih za isto ravnanje osumljenca, po drugi strani pa nasprotno temu kot pomembno poudarja, da je sprva zadevo vodilo Okrožno državno tožilstvo v Celju, ki je zadevo po končani preiskavi odstopilo Specializiranemu državnemu tožilstvu RS, ki je v tem času že vodilo svojo zadevo, v kateri je A. A. obravnavalo v širši zgodbi. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da sam način postopanja tožilstva ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, obenem pa tudi opozarja, da je bilo postopanje tožilstva v tem postopku upoštevaje določbo drugega odstavka 184. člena ZKP nedopustno. Omenjena določba namreč jasno določa rok, v katerem mora tožilec po končani preiskavi vložiti obtožnico ali predlagati dopolnitev preiskave ali izjaviti, da odstopa od pregona. Rok v tem členu je sicer res instrukcijski in nima prekluzivnega učinka, kljub vsemu pa to ne dovoljuje tožilcu, da se kar 12 let odloča o tem na kateri od treh možnih načinov bo postopal. Takšno ravnanje državnega tožilca v obravnavanem primeru je navsezadnje obtoženca postavilo v nezavidljiv položaj, saj je moral 12 let čakati na odločitev tožilca in je bil ves ta čas v negotovosti, hkrati pa tudi zabeležen kot oseba, ki se nahaja v kazenskem postopku (preiskava se namreč formalno konča z vložitvijo obtožnice ali z ustavitvijo), kar je navsezadnje lahko imelo vpliv tudi na njegovo zasebno in poslovno življenje.

17. Glede na vse do sedaj pojasnjeno pa pritožnik neuspešno graja tudi 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče zgolj še dodatno pojasnilo, zakaj se odredba za pridobitev bančnih podatkov ne nanaša na isto kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka. Z razlogi izpodbijanega sklepa se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Glede na dejstvo, da je šlo v predmetnem kazenskem postopku ter v predkazenskem postopku v zadevi I Kpd 15093/2014 za pregon različnih kaznivih dejanj, pa tožilec tudi ne more uspeti z izpostavljanjem dela obrazložitve predloga SDT z dne 1. 4. 2014 (drugi odstavek na strani 15), saj je bilo že pojasnjeno, da ravnanje in način postopanja tožilstva ne more vplivati na odločitev v predmetni zadevi. Z zaključnim stavkom _„Ocenjujem, da je pri osumljenemu A. A. šlo za isto kaznivo ravnanje, ki pa je bilo v vsakem primeru opredeljeno oziroma kvalificirano kot drugo kaznivo dejanje“_ pa pritožnik tudi sam s seboj pride v nasprotje.

18. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Sklepno Višje sodišče v Ljubljani še pojasnjuje, da je o zadevi kot pritožbeno sodišče odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 581/2023-3 z dne 17.4.2023, ki je bil izdan na podlagi 105.a člena in prvega odstavka 60. člena Zakona o sodiščih, s katerim se je pristojnost za sojenje za zadnjih 25 nerešenih Kp zadev Višjega sodišča v Celju prenesla na Višje sodišče v Ljubljani.

1 V zahtevi za preiskavo in sklepu o uvedbi preiskave je bilo zajeto še davčno obdobje za leto 2004, kar pa ni bistveno za presojo v obravnavani zadevi.