Jedro

Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 492,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je terjatev zastarala. Ponavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi plače tožene stranke izvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje v sklepu z dne 16. 7. 2009. Argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka s svojimi strokovnimi službami morala poznati predpise in vedeti za zakonito prevedbo, graja kot neprepričljivo, nelogično in očitno napačno. Sklicuje se na 3.a člen ZSPJS, na podlagi katerega je vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska plače v višini neto prejetih zneskov v spornem obdobju. Ker je po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS prepovedano, da se javnim uslužbencem določi plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami, je po mnenju tožeče stranke tožena stranka neupravičeno pridobila razliko v plači, zato jo mora v plači vrniti na pravnem temelju neupravičene obogatitve. Meni, da je trenutek začetka teka zastaralnega roka za povračilni zahtevek tožeče stranke nastopil z ugotovitvijo Ministrstva za zdravje, ki je s sklepom z dne 16. 7. 2009 tožeči stranki naložilo odpravo nepravilnosti, ugotovljenih v poročilu obveznega nadzora prehoda v nov plačni sistem. Trdi, da povračilni zahtevek na podlagi nične pogodbe ali ničnega določila pogodbe ne nastane takoj, ko je izpolnitev opravljena. Ničnost pogodbenega določila po mnenju tožeče stranke ne učinkuje sama po sebi, nični posli med pogodbenima strankama namreč dejansko učinkujejo, vse dokler ničnost ni ugotovljena, šele potem nastanejo povračilni zahtevki. Zavzema se za razlago, ki je skladna s 87. členom OZ, ki stranki daje pravico do vračila tega, kar je iz naslova ničnega določila dala, da tudi zastaralni rok ne začne teči in se ne izteče, preden je ugotovljena ničnost. Meni, da je bil tožbeni zahtevek z vložitvijo tožbe 30. 5. 2014 za vračilo preveč izplačane plače za čas od oktobra 2008 dalje podan znotraj 5-letnega zastaralnega roka, enako glede postavljenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je utemeljen ugovor tožene stranke o zastaranju terjatve.

7. Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od oktobra 2008 do marca 2009 zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 37. plačni razred, namesto v 35. plačni razred, kar je ugotovila Nadzorna komisija Ministrstva za zdravje RS. Ministrstvo za zdravje RS je s sklepom z dne 16. 7. 2009 tožeči stranki naložilo odpravo nepravilnosti, ugotovljenih v poročilu, ter ji naložilo, da se mora z zaposlenimi, pri katerih so bile ugotovljene nepravilnosti prevedb v plačne razrede, dogovoriti o načinu vrnitve preveč plačanih zneskov plače. 8. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZSPJS) v tretjem odstavku 3. člena določa, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami. V primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. V 3.a členu ZSPJS je urejeno ravnanje delodajalca v primeru ugotovljene nezakonitosti pri izplačilih plač javnim uslužbencem. V primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, se za vračilo preveč izplačanih zneskov uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Člen 3.a ZSPJS je bil noveliran z Zakonom o spremembah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 50/2014 – ZSPJS-S), ki v prehodnih in končnih določbah, konkretno v 6. členu, določa, da se postopki pri delodajalcih za vračilo preveč izplačanih plač ter postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah tega zakona.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri odločanju o zahtevku za vračilo preveč izplačane plače glede na določbo tretjega odstavka 3.a člena ZSPJS treba upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ), in sicer določbo 191. člena, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

10. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je bila tožba vložena na podlagi 3.a člena ZSPJS na povračilo preveč izplačanega zneska plače. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je treba uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje česa drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno po ZSPJS, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko prejme plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od oktobra 2008 do marca 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 30. 5. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke izvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače, zato je sodišče prve stopnje potem, ko je tožena stranka ugovarjala zastaranje, pravilno zaključilo, da je terjatev iz naslova vračila preveč izplačane plače za sporno obdobje zastarana, kar je tudi skladno z ustaljeno sodno prakso (prim. s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 39/2015 z dne 18. 6. 2015, Pdp 186/2015 z dne 24. 9. 2015 idr.). Tožba, vložena 30. 5. 2014, je bila vložena po poteku 5-letnega zastaralnega roka iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) oziroma 346. člena OZ.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).