Jedro

Če je zapustnik v oporoki izrecno razpolagal le s pričakovano odškodnino za nacionalizirano premoženje, se naknadno vrnjeno premoženje ne glede na obliko vrnitve (v naravi, kot nadomestno zemljišče ali v obliki odškodnine) razdeli med zakonite dediče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine ter razglasilo oporočne in zakonite dediče, navedlo pa tudi njihove dedne deleže. Zoper sklep se v delu, v katerem je prišlo po mnenju sodišča prve stopnje do zakonitega dedovanja, po svojih pooblaščencih pritožuje dedič J. K.. Meni, da je bilo sodišče pri razlagi oporoke nedosledno in je ni ocenilo kot celoto. Določila oporoke bi moralo uporabiti v smislu, da je zapustnik razpolagal tako z odškodnino za zaplenjeno premoženje kot s tem premoženjem. Njegova volja je bila, da posamezen dedič dobi odškodnino ali pa zemljišče, če bo to možno. Zato bi moralo sodišče parcele 650,651, 648 in 649, vse vl. št. 1550, k.o. S. razdeliti na podlagi oporoke. Meni, da je sodišče spregledalo, da nekatera zemljišča niso bila vrnjena v naravi in je bila zanje določena odškodnina v obliki obveznic v višini 441,27 EUR, dano pa tudi nadomestno zemljišče. Vsaj za ta del bi moralo sodišče upoštevati oporočno dedovanje. Predlaga, da se sklep ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi.

Dedič Ja. K., je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 84. člena Zakona o dedovanju (ZD) je določila oporoke res treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, vendar je v obravnavanem primeru glede na to, da gre za dedovanje denacionaliziranega premoženja, potrebno uporabiti specialne določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ta v 81. členu določa, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno, v nasprotnem primeru pa le, če se zakoniti dediči s tem strinjajo.

Za oceno, ali gre za situacijo, ko je zapustnik izrecno razpolagal tudi z denacionaliziranim premoženjem, je namreč odločilen izključno sam tekst oporoke, ne pa morebitna takšna ali drugačna hipotetična oporočiteljeva volja. Oceniti je potrebno, ali je v oporoki izrecno navedeno, da se nanašajo oporočna razpolaganja tudi na podržavljeno premoženje. 81. člen ZDen ne dovoljuje ugotavljanja domnevne oporočiteljeve volje niti tedaj, kadar je mogoče iz oporoke same in iz okoliščin, ki so obstajale v času sestave oporoke, zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako kot s premoženjem, ki ga je imel v času sestave oporoke. Prav to pa je tisto, kar želi pritožnik.

Sporno določilo oporoke se glasi: „odškodninski zahtevek od agrarne reforme glasom „Odločbe“ z dne 25. maja 1946 razlaščenih zemljišč in sicer: ježe ob p. cesti, ozek travnik pod klancem v V., veliki D., mali D. prod ob S. in gozd v P., k.o. S., parc. št. 648, 649, 650 in 651 volim svojemu najstarejšemu sinu I.“.

Tekst oporoke v II. točki, na katero se v primerjavi sklicuje pritožba, ko je zapustnik svojemu sinu V. volil: „travnik „Senožeti“ (J., odnosno zahtevek odškodnine od agrarne reforme gl. „Odločbe“ z dne 25. maja 1946, razlaščenega zemljišča“, nedvomno omogoča razlago v smislu 81. člena ZDen. Zapustnikova volja je bila, da sin V. dobi ali odškodnino za razlaščeno zemljišče ali travnik. Pripisovanje tovrstne vsebine zgoraj navedenemu volilu sinu I. pa bi bilo ugotavljanje hipotetične volje oporočitelja, kar ni dopustno.

Pritožbi pa ne gre pritrditi niti v delu, v katerem želi doseči oporočno dedovanje odškodnine v višini 441,27 DEM (v pritožbi EUR) v obveznicah Slovenske odškodninske družbe oz. nadomestnih zemljišč. Ker je zapustnik v oporoki v korist sina I. izrecno razpolagal le s pričakovano odškodnino za po agrarni reformi odvzeto zemljišče, je sodišče prve stopnje naknadno vrnjeno premoženje – denacionalizirano premoženje (tako v naravi, kot v obliki nadomestnih nepremičnin, kot v obliki odškodnine v obveznicah SOD) pravilno razdelilo med zakonite dediče. V nasprotju s pritožnikovim mnenjem namreč vrnjena nepremičnina in odškodnina za njen odvzem nista ista stvar, so pa to vrnjena nepremičnina, nadomestno zemljišče ali odškodnina za nezmožnost vrnitve v naravi, ki so le različne oblike denacionalizacije (2. člen ZDen).

Ne drži niti, da je sodišče spregledalo, da so bila dana nekatera nadomestna zemljišča in odškodnina za nezmožnost vrnitve v naravi, saj je tudi ta del zapuščine, glede na to, da z razlago oporoke v korist oporočnih dedičev, zakoniti dediči niso soglašali, med dediče pravilno razdelilo po določbah ZD o zakonitem dedovanju.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo dediča J. K. kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Dediči stroškov pritožbenega postopka niso priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (2. odstavek 163. člena ZPP).