Jedro

Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je v nasprotju z njenimi navodili sestavil lastno (elektronsko) obliko dobavnice ter jo določen čas uporabljal. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu skupinski habilitator, pri čemer iz opisa delovnega mesta izhaja, da je bil med drugim zadolžen za izvajanje drugih del in nalog v skladu z delovnim planom ustanove, nastalimi situacijami in po navodilu vodje ali direktorja. Na podlagi sklepa je bil tožnik zadolžen za logistiko nabave, oddajo in spremljanje potreb delovnega procesa z drugo družbo. Iz tako opredeljenega delokroga delovnega mesta ne izhaja, da bi bil tožnik odgovoren za poslovanje z navedeno družbo oziroma da bi imel pristojnost za spremembo oblike dobavnice in njeno nadaljnjo uporabo brez vednosti in dovoljenja tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 12. 2011 in toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ga prijavi v matično evidenco ZPIZ za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo, mu obračuna pripadajoče bruto plače za ves čas nezakonite odpovedi ter po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila in mu za ves ta čas prizna vse druge pravice iz delovnega razmerja. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 968,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bil v zvezi z udeležbo na delavnici A v okviru srečanja B. mladi 2010 tožnik že dne 10. 9. 2010 obveščen o tem, da se tožena stranka z njo ne strinja. Tožnik je v elektronskem sporočilu z dne 17. 9. 2010 navedel le, da bo odšel na srečanje mladih v B., ne pa, da bo skupaj z uporabniki izvedel tudi delavnico A.. Navedene delavnice se je tožnik udeležil skupaj z uporabniki tožene stranke in uporabil gradivo, ki se nanaša na toženo stranko. V gradivu so bili tako podatki in fotografije objekta tožene stranke ter njenih uporabnikov. Četudi se je delavnice udeležil izven delovnega časa, tožena stranka poudarja, da je z gradivom, ki se nanaša na toženo stranko, ter udeležbo uporabnikov tožnik sodeloval kot predstavnik tožene stranke. Meni, da tožnik ni imel nobenih pooblastil ali pristojnosti, da lahko na delavnici v B. sodeluje z gradivom, ki ga je uporabljal na predhodnih delavnicah, ki so bile izvedene s soglasjem tožene stranke. Iz gradiva je bil razviden tako objekt tožene stranke kot njegovi uporabniki, zato je tožnik nastopal v imenu tožene stranke. Poleg tega je bilo s strani direktorice dne 3. 12. 2009 dano izrecno navodilo delavcem, da se brez predhodnega dogovora z njo ne smejo prijavljati na sestanke, javljati svoje udeležbe na posameznih strokovnih srečanjih, oddajati prispevke ter prijavljati uporabnike na razne delavnice. Tega navodila, ki je odločilno pri presoji tožnikovega ravnanja, tožnik ni spoštoval, sodišče pa se do njega ni opredelilo. Tožena stranka meni, da vsebina elektronskega sporočila z dne 30. 9. 2010 kaže na neprimeren, nespoštljiv in žaljiv odnos tožnika do nadrejene A.A.. Trdi, da je imel tožnik glede izleta v C. pravico, da izkaže nestrinjanje z navodili nadrejene delavke, ni pa imel pravice, da ji pošilja žaljivo in podcenjujoče elektronsko sporočilo. Tožnikovo ravnanje po oceni tožene stranke zmanjšuje kredibilnost nadrejenih delavcev, tožnik pa ni bil upravičen poslati elektronsko sporočilo, s katerim je podcenil odločitev nadrejenih, v vednost B.B.. Iz izpovedi A.A. izhaja, da jo je odnos tožnika prizadel. Četudi je tožnikovo elektronsko sporočilo predstavljalo kritiko navodila, ki ga je podala A.A., je tožnik ni smel prizadeti. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da je predmet opozorila le dejstvo, da je tožnik na neprimeren način komuniciral z nadrejeno. Če pa je sodišče štelo za pomembno tudi to, koliko uporabnikov je tožnik lahko peljal na izlet, bi moralo upoštevati tudi dopis S. inšpekcije z dne 23. 6. 2011, v katerem niso bile ugotovljene nepravilnosti pri izletu tožnika v C.. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tožniku očitalo, da je v nasprotju z navodili delodajalca sestavil lastno obliko dobavnice ter jo uporabljal v času od 3. 10. 2011 do 28. 10. 2011. Tožnik je opravljal naloge logistike nabave, oddaje in spremljanja potreb delovnega procesa z D., v okvir njegovega delovnega mesta pa ni spadala pristojnost spremembe oblike dobavnic. O tem ni obvestil A.A. ali direktorice tožene stranke, ki je po elektronski pošti dne 19. 8. 2011, torej malo več kot mesec pred spremembo dobavnice, tožnika seznanila, da je neposredno podrejen A.A. ter da od nje sprejema navodila v zvezi z delom z zunanjim naročnikom E., spremembe le-teh, prav tako pa mu ona odreja druge naloge v Enoti .... Do vsebine navedenega elektronskega sporočila se sodišče sploh ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožniku ni bilo nikoli dano navodilo ali dovoljenje, da naj spremeni obliko dobavnice. Dejstvo, da je tožnik že prej določene aktivnosti, ki so se opravljale ročno, prenesel v elektronsko obliko, v ničemer ne vpliva na storjeno kršitev. Dobavnica, za razliko od elektronsko vodenih evidenc, predstavlja izvirno knjigovodsko listino. Tožnik je sicer elektronsko dobavnico posredoval v vednost B.B., ki pa ni nadrejena tožniku. Poleg tega izdelave elektronske dobavnice ni vnesel v tedenski načrt dela za Enoto ..., čeprav je bil z elektronskim sporočilom z dne 23. 6. 2011 obveščen, da je potrebno plane dela pošiljati direktorici tožene stranke, da se na ta način zagotovi njena obveščenost. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sicer pa ni bila naloga B.B., da obvesti direktorico o spremembi dobavnice, saj pri njeni izdelavi ni sodelovala. Od direktorice tožene stranke in A.A. ni mogoče pričakovati, da bosta seznanjeni o elektronskih dobavnicah preko zunanjega diska v Enoti ..., če nista vedeli, da se sploh nahajajo v elektronski obliki. Glede vsebine elektronskega sporočila z dne 27. 9. 2011 je priča A.A. pojasnila, da je bila z njim seznanjena šele pred samo glavno obravnavo, saj je bila v času, ko ji je bilo poslano elektronsko sporočilo, v bolniškem staležu. Tožniku ni nihče odobril izdelave elektronske dobavnice niti dovolil njene uporabe. V zvezi s tem, ali je dobavnica predstavljala verodostojno listino, bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke in zaslišati računovodjo tožene stranke C.C.. Dobavnica, ki jo je izdelal tožnik, je vsebovala tudi njegov službeni naslov. Tožnik ni imel pristojnosti, da sam odloča o tem, kateri podatki bodo navedeni v dobavnici, in da se v elektronsko dobavnico vnese njegov elektronski naslov. S takšnim tožnikovim ravnanjem in izbrisom naslova sedeža tožene stranke je bil direktorici tožene stranke onemogočen nadzor nad poslovanjem z družbo D.. Tožena stranka meni, da način vodenja elektronskih dobavnic, kot ga je izdelal tožnik, ni zagotavljal verodostojnega in poštenega vodenja knjigovodskih listin. Tožnik ni in ne more biti tisti, ki bo odločal o tem, ali se bo dobavnica vodila ročno ali elektronsko. S tem, ko se je tožnik z družbo D. dogovarjal o spremembi dobavnice, dobavnico pripravil in jo nato uporabljal, je ravnal samovoljno. Pri tem ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pri toženi stranki po opravljeni inventuri ugotovili, da ni bilo nobenih nepravilnosti, saj zadošča že možnost nastanka škode zaradi spremenjene dobavnice. Prav tako ni pomembno, da je vse zahtevane spremembe oziroma popravke dobavnice s strani direktorice tožene stranke tožnik kasneje tudi izvršil, saj se tožniku očita samovoljna izdelava in uporaba dobavnice. Tožnik je s svojim ravnanjem odločal o zadevah, za katere je pristojna direktorica tožene stranke. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tožniku očital tudi neprimeren odnos do A.A.. Tožena stranka meni, da je v pisni obdolžitvi dovolj določno navedla očitke v zvezi z neprimernim odnosom do A.A., ki jih je v svoji izpovedi potrdila. V vabilu na zagovor tožena stranka ni bila dolžna navesti prav vseh okoliščin posameznih kršitev, ampak obrazložiti razloge, zaradi katerih je sprožila postopek odpovedi. Po mnenju tožene stranke bi se v primeru vrnitve tožnika na delo k toženi stranki porušilo primerno delovno okolje, saj tožena stranka pričakuje, da se tožnik tudi v prihodnje ne bo več želel podrejati delovnemu procesu ter ne bo opravljal dela v skladu z delovnimi obveznostmi. Iz tega razloga reintegracija tožnika v delovno razmerje pri toženi stranki ni več možna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje glede spornih (odločilnih) dejstev v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni izvedlo vseh dokazov oziroma se ni opredelilo in dokazno ocenilo vseh listin v spisu. Iz tega razloga je dejansko stanje glede zakonitosti odpovednega razloga ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, navedenega v tretji alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Gre za krivdni razlog, ki je podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po prvem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, najkasneje 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

Tožena stranka je dne 21. 10. 2010 tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Tožniku je očitala, da je brez njene vednosti in soglasja dne 18. 9. 2010 sodeloval v okviru srečanja B. mladih v delavnici A. v imenu oziroma kot predstavnik tožene stranke, in da se je neprimerno obnašal do nadrejene A.A. s tem, ko je v elektronskem sporočilu v zvezi z organizacijo izleta v C. z njo neprimerno komuniciral. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta oba očitka neutemeljena. Pritrditi je treba pritožbi, da je navedeni zaključek najmanj preuranjen in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Glede dogodka v B. je tožnik na nadrejeno A.A. dne 10. 9. 2010 naslovil elektronsko sporočilo, če se lahko na srečanju B. mladi 2010 izvede delavnica A.. V tožbi je navedel, da mu je nadrejena po telefonu sporočila, da se v B. ne gre, saj še ni dogovora z Zavodom .... Po navedbah v tožbi je tožnik navedeni odgovor posredoval direktorju navedenega zavoda, ki je tožnika nato prosil, če lahko delavnico izvede v svojem prostem času in ne kot predstavnik toženca. V kolikor je direktor Zavoda ... želel izvesti delavnico A. s sodelovanjem tožene stranke in njenih uporabnikov, bi se o tem dogovarjal z vodstvom tožene stranke. Temu pa se je direktor tožene stranke očitno želel izogniti in je zato tožnika prosil, da izvede delavnico v prostem času, toda ne kot predstavnik tožene stranke. Tožnik se je srečanja Mladih v B. skupaj z uporabniki tožene stranke udeležil in sodeloval v delavnici A. s predstavitvijo gradiva.

Do tožnikovega ravnanja, ki je bilo razlog za podajo pisnega opozorila, je prišlo izven njegovega delovnega časa, vendar pa gre za dejanje v zvezi z delovnim razmerjem. Pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja niso namreč vezane le na delovni proces (delo v organiziranem delovnem procesu delodajalca), temveč so povezane z naravo dela delavca. Delavnice v okviru projekta A. so se že pred tem s soglasjem tožene stranke izvajale po šolah v F. in G., zato je bilo ravnanje tožnika povezano z aktivnostmi delodajalca in je kot tako imelo neposredno zvezo z njegovim delovnim razmerjem. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik sodeloval v imenu Zavoda ..., saj se je navedene delavnice udeležil skupaj z uporabniki tožene stranke, na delavnici pa je uporabil gradivo, ki se nanaša na toženo stranko. V njem so bili namreč podatki in fotografije objekta tožene stranke ter njenih uporabnikov, na eni od fotografij (priloga B3) pa je razvidna tudi tabla tožene stranke. Preuranjen je po presoji pritožbenega sodišča zaključek, da je tožnik imel soglasje za izvedbo projekta A.. Tožnik je namreč direktorici tožene stranke poslal elektronsko sporočilo z dne 17. 9. 2010, v katerem je navedel, da bo odšel na srečanje Mladih v B. v soboto, ne pa, da bo skupaj z uporabniki izvedel tudi delavnico A., kjer bo predstavil gradivo, ki se nanaša na toženo stranko ter se je uporabljalo na prejšnjih delavnicah. Pri tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listin (prilogi B5 in B7), tj. zapisnika seje kolegija, iz katerega izhaja, da je bila udeležba na projektu A. Srečanja 10. maja v šolskem letu 2009/2010 zadnja, za šolsko leto 2010/2011 pa bo mogoča samo v primeru sprejetja programa na strokovnem svetu ali kolegiju tožene stranke skupno z organizatorjem za celo šolsko leto, in do izrecnega navodila z dne 3. 12. 2009, da se brez predhodnega dogovora z direktorico tožene stranke zaposleni ne smejo prijavljati na sestanke, javljati svoje udeležbe na posameznih strokovnih srečanjih, oddajati prispevke ter prijavljati uporabnike na razne delavnice.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov nadalje zaključilo, da vsebina tožnikovega elektronskega sporočila z dne 30. 9. 2010, v katerem je tožnik navodilo neposredno nadrejene A.A. glede izvedbe izleta v C. označil za „smešno“ ter ji očital „popolno nepoznavanje narave dela“ izkazuje zgolj enkratno tožnikovo kritiko. Navedeno ravnanje je imelo neposredno zvezo z delovnim procesom, v okviru katerega delodajalec od svojih zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 87/2010 z dne 5. 12. 2011). V zvezi navedenim očitkom velja pritrditi pritožbi tožene stranke, da je imel tožnik pravico izraziti nestrinjanje z navodili nadrejene delavke, ni pa se smel v njem podcenjujoče in neprimerno izražati do nadrejene A.A., elektronsko sporočilo pa poslati še v vednost sodelavki B.B.. Tožniku je tožena stranka očitala, da je na neprimeren način komuniciral z nadrejeno A.A. Za presojo v obravnavani zadevi zato ne more biti pomembno, koliko uporabnikov bi lahko imel tožnik s seboj na izletu v C. oziroma koliko zaposlenih bi se moralo takšnega izleta udeležiti. Tudi sicer je zaključek sodišča o neusklajenosti oziroma neprimernosti navodila nadrejene A.A vprašljiv, saj je tožnik izdelal seznam in kot edini zaposleni spremljal na izletu šest uporabnikov, direktorica pa je dala navodilo, da se na sedem uporabnikov določita kot spremljevalca dva zaposlena. V dopisu S. inšpekcije z dne 23. 6. 2011 pa je inšpektorica glede konkretnega dogodka ocenila, da bi bilo pri oblikovanju in sprejemanju navodil za delo potrebno opredeliti tudi možnost izjemnih situacij oziroma opredeliti, v katerih situacijah lahko v zvezi z navodili o izjemah odločajo vodje enot (tj. A.A ).

Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je v nasprotju z njenimi navodili sestavil lastno (elektronsko) obliko dobavnice ter jo uporabljal v času od 3. 10. 2011 do 28. 10. 2011. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu skupinski habilitator, pri čemer iz opisa delovnega mesta (priloga B22) izhaja, da je bil med drugim zadolžen za izvajanje drugih del in nalog v skladu z delovnim planom ustanove, nastalimi situacijami in po navodilu vodje ali direktorja. Na podlagi sklepa z dne 21. 7. 2011 je bil tožnik zadolžen za logistiko nabave, oddajo in spremljanje potreb delovnega procesa z družbo D.. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da iz tako opredeljenega delokroga delovnega mesta ne izhaja, da bi bil tožnik odgovoren za poslovanje z navedeno družbo oziroma da bi imel pristojnost za spremembo oblike dobavnice in njeno nadaljnjo uporabo brez vednosti in dovoljenja tožene stranke.

V skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ZDR je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Gre torej za odvisno razmerje, v katerem se delavec vključi v organizirani delovni proces, ki ga določa oziroma vodi delodajalec, in v tem procesu dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Tožnik je bil pri svojem delu v delovnem procesu tožene stranke vezan na navodila tožene stranke. Direktorica tožene stranke je tožnika dne 19. 8. 2011, torej malo več kot mesec pred spremembo dobavnice, preko elektronske pošte seznanila, da je neposredno podrejen A.A, da od nje sprejema navodila v zvezi z delom z zunanjim naročnikom E., spremembe le-teh, prav tako pa mu ona odreja druge naloge v Enoti .... Do navedenega dokaza (navodila tožene stranke) se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zato je zaključek sodišča o neobstoju kršitve delovne obveznosti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi najmanj preuranjen in temelji na nepopolno izvedenem dokaznem postopku.

Po 32. členu ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo tožniku dano navodilo ali dovoljenje, da naj spremeni obliko dobavnice. V kolikor je pri delu z družbo D. prihajalo do napak v beleženju količin izdelkov in šifer izdelkov na ročno vodenih dobavnicah, bi lahko tožnik o tem, da je potrebno spremeniti dobavnico, obvestil nadrejeno vodjo ali direktorico tožene stranke. Delavec je skladno s prvim odstavkom 34. člena ZDR dolžan delodajalca obveščati predvsem o bistvenih okoliščinah, ki ga ovirajo pri izpolnjevanju delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje svoj zaključek o zakonitosti tožnikovega ravnanja utemeljuje s tem, da je tožnik že prej določene aktivnosti, ki so se opravljale ročno, prenesel v elektronsko obliko. Z navedenim razlogovanjem pa se pritožbeno sodišče ne strinja, kajti posodobitev elektronskega vodenja ABC služi v pomoč pri pisanju končnih letnih poročil, medtem ko dobavnica predstavlja izvirno knjigovodsko listino in služi preglednosti poslovanja tožene stranke. Pritožbeno sodišče ne soglaša niti s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik utemeljeno domneval, da sta bili obe nadrejeni seznanjeni s posodobitvijo dobavnice, ker je tožnik elektronsko dobavnico posredoval v vednost B.B.. B.B. je, zaslišana kot priča, izpovedala, da o novi elektronski dobavnici, ni nikomur poročala, ker ni imela te dolžnosti. Pri njeni izdelavi tudi ni sodelovala. Povedala je, da ji tožnik ni bil podrejen, in ji ni naročil, da o izdelani elektronski dobavnici obvesti nadrejene. Tudi tožnik je v izpovedi potrdil, da mu je bila nadrejena A.A, ki pa je bila z navodilom z dne 19. 8. 2011 pristojna tudi za dajanje navodil v zvezi z delom z naročnikom D..

Pritožba nadalje tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tega, da tožnik izdelave elektronske dobavnice ni vnesel v tedenski načrt dela za Enoto ..., čeprav je direktorica tožene stranke z elektronskim sporočilom z dne 23. 6. 2011 (priloga B24) zaposlene obvestila, da je potrebno plane dela pošiljati direktorici tožene stranke, da se zagotovi njena obveščenost. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je tožnik izdelavo elektronske dobavnice vnesel zgolj v ABC, ki pa se ni dostavljala direktorici tožene stranke. Iz priloženih elektronskih dobavnic izhaja, da je tožnik vnesel svoj službeni naslov, v dobavnici pa ni bil naveden naslov sedeža uprave tožene stranke, zato je tožnik s takšnim ravnanjem onemogočal nadzor nad poslovanjem tožene stranke z družbo D., za katerega je bila odgovorna direktorica tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da so se dobavnice vodile še v novembru 2011, vendar se pri tem ni opredelilo do izpovedi direktorice tožene stranke, da je morala preveriti, ali so v tem času potekali še kakšni razgovori z D. glede spremembe dobavnice oziroma preveriti vsebino stikov z navedeno družbo ter da iz navedenega razloga ni mogla takoj odrediti ponovnega izpisovanja ročnih dobavnic. Pri tem ugotovitev sodišča, da so pri toženi stranki opravili inventuro in ugotovili, da ni bilo nobenih nepravilnosti, še ne opravičuje tožnikovega ravnanja, saj po določbi 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja delavca zadošča že možnost nastanka škode zaradi spremenjene dobavnice. Za odločitev v zadevi ne more biti pomembno niti to, da je tožnik takoj, ko je direktorica zahtevala spremembe v zvezi z elektronsko dobavnico, vsa njena navodila o popravkih upošteval in izvršil, saj se tožniku očita samovoljnost pri izdelavi in uporabi elektronske dobavnice.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno pritožbi tožene stranke ugodilo ter po določbi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Gre namreč za ugotovitev o odločilnih dejstev glede utemeljenosti obeh očitkov v pisnem opozorilu in očitka v odpovedi, ki se nanaša na očitano kršitev (sestavo in uporabo spremenjene dobavnice v času od 3. 10. 2011 do 28. 10. 2011 v nasprotju z navodili tožene stranke). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter se ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč v zvezi z očitanimi ravnanji dokazno opredeliti do listin (prilog B7, B9 in B24) in jih oceniti v povezavi z drugimi dokazi (8. člen ZPP), nato pa ponovno presoditi, ali je tožena stranka tožniku podala utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 12. 2011. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe glede očitka neprimernega odnosa do A.A v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja s presojo sodišča prve stopnje, da gre v pisni obdolžitvi za pavšalne očitke in da izpovedi priče A.A oziroma dogodkov, ki jih je opisovala, ni upoštevalo, ker niso bili zajeti v pisni obdolžitvi oziroma se tožnik glede posameznih očitkov ni mogel zagovarjati. Očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v pisni obdolžitvi in redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč niso vsebinsko in časovno opredeljene, zaradi česar v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede subjektivnega ali objektivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Pavšalni očitki pa tudi sicer ne omogočajo ustreznega zagovora, saj je mogoče pravico do zagovora delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi udejanjiti le v primeru dovolj konkretiziranih očitkov posameznih kršitev in ne zgolj splošnih očitkov v zvezi z neprimernim odnosom.

V posledici razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov glede reintegracije tožnika k toženi stranki, saj niso bili bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).