Jedro

Ekonomska stiska, zaradi katere je predlagateljica podarila premoženje občini, ne predstavlja razloga, po katerem bi bila predlagateljica upravičenka do denacionalizacije po 5. čl. ZDEN.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo po 5.čl Zakona o denacionalizaciji, kajti štelo je, da pri sklepanju darilne pogodbe dne 6.3.1963, ko je predlagateljica podarila svoja zemljišča Občini C., ni šlo za silo, grožnjo ali zvijačo državnega organa ali predstavnika oblasti in zato ni razlogov za denacionalizacijo zemljišč.

Proti sklepu se pritožuje predlagateljica. Navaja, da je v sklepu citiran napačen datum, ko je predlagateljica ponudila zemljišča. Pravilen datum je 1. avgust in ne 1. april. Predlagateljica ni sama podpisala vloge, s katero je ponudila občini zemljišča. Tako se o prevzemu zemljišč ni odločalo na podlagi izražene volje predlagateljice. Res pa je predlagateljica sama podpisala darilno pogodbo. Ves čas je bila v dobri veri, da bo od občine dobila kakšno pomoč. Predlagateljica je bila tedaj v izjemno težki ekonomski in socialni situaciji. Psihično je bila tedaj v stanju, ko ni mogla trezno razmišljati. Vprašanje je, ali je šlo ob sklepanju pogodbe za pravo voljo predlagateljice. Da je bila zapeljana v zmoto, kaže tudi to, da je podarila tudi gozdne parcele, ki je davčno niso bremenile in torej za daritev ni bilo razlogov. Odtujitev nepremičnin za predlagateljico ni pomenila izboljšanja ekonomske situacije. Upravni organ ni ravnal v skladu z načeli upravnega postopka o pomoči neuki stranki, o materialni resnici in zaslišanju strank. Upravni organ ni skušal na učinkovit način rešiti ekonomskega položaja predlagateljice. Ker sodišče vsega tega ni upoštevalo pri odločanju, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni oziroma ga razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje, prav tako pa razloge izpdbijanega sklepa, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. K tem razlogom glede na pritožbena izvajanja še dodaja: Ko sodšče prve stopnje govori o tem, da je predlagateljica ponudila zemljišča 1.aprila 1962, je ta ugotovitev sicer res v nasprotju s podatki v spisu, vendar pa ni odločilnega pomena. To bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb postopka, če bi zaradi tega sklepa ne bilo mogoče preizkusiti. Vendar pa je preizkus sklepa kljub temu mogoč, datum ponudbe pa v tem primeru ni odločilen. Prav tako niso odločilne trditve o tem, da vloga z dne 1.avgusta 1962 ne predstavlja vloge predlagateljice in s tem njene namere, da zemljišča podari občini, ker naj bi ponudbo pisal nekdo drug. Darilna pogodba je bila podpisana in tega predlagateljica ne zanika. Sicer pa se v sami pritožbi trdi, da je bila pritožnica neuka in komaj pismena oseba. Nič nenavadnega torej, če je naprosila nekoga, ki je bil vešč pisanja, da je namesto nje napisal vlogo in jo tudi podpisal, kot trdi pritožba. Če bi namreč pritožnica menila, da ta vloga ne predstavlja njene resnične namere, bi ne podpisala darilne pogodbe, kar je odločilno. 5. čl. Zakona o denacionalizaciji določa, da se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi predlagateljici kak predstavnik oblasti ali državni organ grozil, jo silil v podpis pogodbe ali jo do podpisa pripravil z zvijačo. Tega niti pritožba ne trdi, ampak meni, da bi jo moral upravni organ opozoriti oz. ji moral pomagati, ker naj bi predlagateljica imela napačne predstave. Tudi če je imela takšne napačne predstave, to ni razlog za denacionalizacijo v smislu že citiranega zakona. Dejstvo, da je podarila tudi gozdne parcele, seveda ne govori o zapeljanosti v zmoto. Izpodbijani sklep govori o ekonomski stiski predlagateljice in tudi v pritožbi se to zatrjuje. V vlogi, s katero je ponudila parcele v dar, izrecno govori o razlogih: ker jih ne more več izkoriščati, ker je fizično izčrpana in ker od parcel ni toliko dohodkov, da bi davke plačala. Vse to se nanaša tudi na gozdne parcele. Ravnanje upravnega organa, kakršnega očita pritožba, pa nima elementov sile, grožnje ali zvijače v smislu citiranega zakona, zato je sklicevanje na to ravnanje brezpredmetno.

Iz navedenih razlogov je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 380 tč. 2 in čl. 381 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP.