Jedro

Izpodbijana odločba je bila odpravljena, ker tožena stranka (MOP) ni presodila, ali je okrepčevalnica v 50 stanovanjski 8 nadstropni stolpnici v mestu dejansko manjša tiha obrtna dejavnost po občinskem odloku o sprejetju zazidalnega načrta.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odloča Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št... z dne 12.12.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora Občine ... z dne 9.8.1994, s katero je izdano lokacijsko dovoljenje investitorju T.Š. za spremembo namembnosti prostorov frizerskega salona (sedaj prodajalne tobačnih izdelkov) v pritličju večstanovanjske zgradbe v okrepčevalnico v tlorisni velikosti 7,00 x 6,00 m in 2,00 x 3,00 m (vetrolov) na zemljiščih parc. št... k.o... po predloženi lokacijski dokumentaciji št... z dne 29.7.1994 ter ob tam navedenih pogojih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 43/93) in 2. odstavka 5. člena Odloka o sprejetju zazidalnega načrta za območje med ... (Uradne objave Občinskih skupščin Gornja Radgona, Lendava in Murska Sobota, št. 25/89), po kateri je v vseh pritličjih obstoječih stanovanjskih blokov možna sprememba namembnosti prostorov v manjše tihe obrtne in servisne dejavnosti. Glede na to, da gre v konkretni zadevi za spremembo namembnosti prostorov frizerskega salona (sedaj prodajalne tobačnih izdelkov) v okrepčevalnico, tožena stranka meni, da je predlagan poseg skladen s citirano določbo Odloka o zazidalnem načrtu, saj v skladu z 10. členom Obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 43/88), ki je še veljal v času izdaje prvostopne odločbe, lahko samostojni obrtnik za opravljanje dejavnosti ustanovi gostinski obrat, ki pa je tudi predmetna okrepčevalnica v skladu s Pravilnikom o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in o storitvah v gostinskih obratih (Uradni list SRS, št. 11/75 in 15/88 - 69. člen). V obravnavanem primeru ugotavlja tožena stranka po proučitvi prvostopne odločbe in poslanih spisov ter pritožbe, da so za izdajo izpodbijanega lokacijskega dovoljenja podani vsi pogoji, ki jih določa Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Izpolnitev navedenih pogojev temelji na izkazih, zbranih v upravnem postopku. V prvostopni odločbi je namreč ugotovljeno, da je zahtevano lokacijsko dovoljenje v skladu z navedenim zazidalnim načrtom. K prvostopni odločbi so bila dana soglasja pristojnih organov, kot so sanitarna inšpekcija in požarnovarnostna inšpekcija, da s predvideno gradnjo, pa tudi sicer, ne bodo prizadeti javni interesi. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ dejansko stanje, pomembno za odločitev, popolno ugotovil in v zakonito izvedenem postopku. Utemeljeno je zavrnil ugovore stanovalcev, ker ti ne predstavljajo kršitev predpisov in javnopravnih koristi. Soglasja stanovalcev po 3. odstavku 31. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) niso potrebna, ker ne gre za posege v skupne prostore, ampak gre za spremembo namembnosti že obstoječega poslovnega prostora, ki je v lasti investitorja in ne vseh stanovalcev oziroma pritožiteljev kot skupni prostor. V zvezi z ugovori pritožiteljev o parkirnih prostorih tožena stranka navaja, da morajo imeti gostinski obrati po določbah 7. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in o storitvah v gostinskih obratih ob avtocestah, magistralnih in regionalnih cestah ter na izletniških točkah urejene prostore za parkiranje avtomobilov. Parkirni prostor mora ustrezati potrebam obrata (1. odstavek). Določbe 1. odstavka ne veljajo za tiste gostinske obrate, pred katerimi ni dovoljeno parkiranje vozil oziroma v bližini ni možno urediti parkirišča (2. odstavek). Po mnenju tožene stranke iz te določbe izhaja, da se v obravnavanem primeru za predmetno okrepčevalnico niti ne zahtevajo parkirni prostori, zato tovrstni ugovori niso upoštevni. Kljub temu pa izhaja iz lokacijske dokumentacije Zavoda za ekonomiko in urbanizem ... z dne 29.7.1994, da so parkirni prostori urejeni na parc. št... in parc. št... k.o... Tudi pritožbeni ugovori o dostavnih vozilih za razno blago, namenjeno okrepčevalnici, niso utemeljeni, ker ima lokal poseben vhod, kjer je možna dostava. Glede na navedeno je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti prvostopni odločbi.

Tožniki v tožbi navajajo, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navaja, ali je navedena okrepčevalnica tiha obrtna ali servisna dejavnost in če je ena ali druga dejavnost, kakšna merila so pri tem odločilna. Tožena stranka tudi ni odgovorila na pritožbene navedbe, da se v gostinskem lokalu, tudi v manjšem, kjer je temu ustrezno pogosto menjavanje gostov, ustvarja takšno ali drugačno, za lastnike in stanovalce motilno stanje (hrupno in siceršnje obnašanje gostov v in pred lokalom, hrup in onesnaženje dvorišča zaradi vozil gostov in podobno), kar so podrobno navedli že v pritožbi proti prvostopni odločbi. Tožena stranka povsem ignorira njihove pritožbene navedbe v zvezi s parkirnimi prostori za lokal. Vprašujejo se, na kakšni podlagi so dana soglasja sanitarne in požarnovarnostne inšpekcije. Neprijeten smrad zaradi cigaretnega dima se širi po vertikali v nad lokalom grajena stanovanja in tako preko sanitarnih prostorov, saj gradnja bloka ni ustrezna potrebam gostinskega lokala, v katerem takšen ali podoben lokal ni bil predviden. Ta okoliščina morda res ne ogroža etažnim lastnikom in stanovalcem sicer neznanega javnega interesa, pa tudi ne javnopravne koristi, grobo pa posega v njihove temeljne človekove ustavne pravice. Menijo, da sta soglasji obeh inšpekcij preuranjeni, saj sta izdani brez zaslišanja strank, pa tudi brez ogleda, na katerega bi bila vabljena tudi nasprotna stranka. Po 3. odstavku 31. člena Stanovanjskega zakona je za odločitve, ki presegajo redno upravljanje, tudi za spremembo namembnosti, potrebno soglasje vseh lastnikov. Tožena stranka v tej zvezi zmotno sklepa, da se to ne nanaša na spremembo namembnosti, kot je to v obravnavanem primeru, ampak da gre le za posege v skupne prostore, s tem, da pa hkrati ne pove, kaj naj bi v tem primeru bili skupni prostori.

Smiselno predlagajo, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo. Enako predlaga tudi prizadeta stranka - investitor T.Š.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po 2. odstavku 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi tudi vse pritožbene navedbe. Po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi ni presodila pritožbenih navedb tožnikov, po katerih naj bi se navedena okrepčevalnica ne štela za manjšo tiho obrtno dejavnost po citiranem 2. odstavku 5. člena navedenega občinskega odloka o sprejetju zazidalnega načrta za navedeno območje. Gre namreč za vprašanje, ali je možno (po vseh merilih) navedeno okrepčevalnico šteti za manjšo tiho obrtno dejavnost, ali ne. Ne zadošča pavšalna navedba tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je predlagan poseg skladen s citirano določbo navedenega odloka, saj v skladu z 10. členom Obrtnega zakona lahko samostojni obrtnik ustanovi gostinski obrat, kar pa je tudi predmetna okrepčevalnica, v skladu s Pravilnikom o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in storitvah v gostinskih obratih. V skladu z odlokom in okoliščinami primera bi moral upravni organ v postopku presoditi, ali je okrepčevalnico (69. člen citiranega pravilnika), ki nudi gostom tudi alkoholne pijače, res šteti za tiho obrtno dejavnost. Po mnenju sodišča bi se za tako dejavnost morda lahko štelo le specializirano okrepčevalnico (2. odstavek navedenega člena), to je brezalkoholno okrepčevalnico, mlečno okrepčevalnico ali kava-bar, saj se že po naravi stvari lahko le za tako okrepčevalnico že v naprej z večjo verjetnostjo predpostavlja, da ne bo hrupna.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka dala pravilne zavrnilne razloge v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnikov glede soglasij sanitarne in požarnovarnostne inšpekcije in glede dostavnih vozil za razno blago.

Sodišče tudi nima pripomb k navedbi tožene stranke, da soglasja stanovalcev po 3. odstavku 31. člena Stanovanjskega zakona za spremembo namembnosti navedene okrepčevalnice niso potrebna, ker ne gre za posege v skupne prostore, saj tožniki, razen splošne trditve, ne navajajo v katere skupne prostore se s spremembo namembnosti posega.

Po mnenju sodišča je sklicevanje tožene stranke v zvezi s parkirnimi prostori na 7. člen citiranega pravilnika neustrezno, saj je podlaga za lokacijsko dovoljenje lokacijska dokumentacija. Ta pa, kot izhaja iz podatkov v spisih, pod ukrepi za odstranitev negativnih vplivov na okolje zaradi povečanja prometa vozil predvideva pod točko 6: "ureditev parkirnih prostorov", pod točko 8 pa pod posebne pogoje vključuje tudi parkirne prostore.

Po presoji sodišča ni utemeljena tožbena navedba tožeče stranke glede neprijetnega smrada zaradi cigaretnega dima, kar naj bi posegalo v temeljne človekove ustavne pravice stanovalcev, saj je iz požarnovarstvenega soglasja Inšpektorata RS za varstvo pred požarom, Izpostave ..., Ministrstva za obrambo z dne 4.8.1994 razvidno, da je predvidena lokacija s stališčem varstva pred požarom ustrezna, zaradi česar ni zadržka za izdajo tega soglasja. Iz poprejšnjega sanitarnega soglasja Sanitarne inšpekcije, enote ..., Uprave za inšpekcijske službe občin Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer in Murska Sobota ... z dne 4.8.1994, pa je razvidno, da navedena okrepčevalnica ne bo ogrožala zdravja ljudi in okolja glede na pogoje v navedeni lokacijski dokumentaciji.

Tudi ne drži tožbena navedba, da sta soglasji obeh inšpekcij preuranjeni, češ da sta sta izdani brez zaslišanja strank, pa tudi brez ogleda, na katerega bi bili vabljeni tudi tožniki. Navedeni soglasji namreč predvideva že Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor po 2. odstavku 55. člena navedenega zakona in sta sestavni del navedene lokacijske dokumentacije. Navedeni zakon ne predvideva zaslišanja strank in tudi ne njihovega vabljenja na oglede pri dajanju teh soglasij.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo. Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).