Jedro

1. Duševne bolečine zaradi razžalitve z objavo toženčevega zapisa v časopisu je tožnik ponazoril tudi z nevšečnostmi kazenskega postopka, ki pa je bil neposredna in pričakovana posledica objave toženčevega zapisa, vendar s tem ni postavil kot temelj svojega zahtevka kazenski postopek.

2. Prva tožena stranka (časopis) je tožniku odškodninsko odgovorna zato, ker je sporni zapis objavila. Z objavo je povzročila, da je drugotoženčev (novinarjev) zapis dosegel bralce časopisa in s tem postal znan javnosti. Šele z objavo je zapis povzročil razžalitev. Odgovornost prvotožene stranke - časopisa je torej neposredna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženima strankama, da nerazdelno plačata tožniku odškodnino v znesku 300.000,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 21.1.1993 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je drugi toženec zapisal, prvotožena stranka pa objavila v časopisu dne 11.6.1990 o tožniku, da se je ta žaljivo izrazil na račun Č.M. Posledica tega je bila zasebna tožba Č.M. proti tožniku. V kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik spornih besed ni izrekel in da si je to izmislil drugi toženec. Zaradi objave spornega besedila je bil tožnik prizadet na časti in dobrem imenu, tem bolj, ker je bila posledica objave tudi kazenski postopek zoper njega. Zato je sodišče na podlagi določbe 200. čl. ZOR tožniku prisodilo zahtevano odškodnino.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je znižalo prisojeno odškodnino na 200.000,00 Sit. V zvezi s pritožbenimi navedbami je poudarilo, da se prisojena odškodnina ne nanaša na škodo zaradi kazenskega postopka, ki je tekel zoper tožnika, ampak na duševne bolečine, ker je bil tožnik prizadet na časti in dobrem imenu zaradi neresničnega besedila glose, objavljene v časopisu.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku odškodnino zaradi neupravičeno vodenega kazenskega postopka, torej za škodo, ki pravno ni priznana. Sodišče druge stopnje pa je protispisno ugotovilo, da se odškodnina po prvostopni sodbi ne nanaša na škodo zaradi kazenskega postopka proti tožniku. Sodba druge stopnje tudi sicer nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker govori le o duševni prizadetosti tožnika na časti in dobrem imenu zaradi objavljene glose. Ni pojasnjeno, v čem je odgovornost prve tožene stranke. Materialno pravno napačno je upoštevan kazenski postopek kot podlaga za odškodnino. Tožnik bi lahko dosegel satisfakcijo z objavo sodbe, česar pa ni zahteval. Odškodnina je previsoka - večkratno presega pravično denarno odškodnino. Končno tožena stranka meni, da objavljena glosa sploh ni žaljiva za tožnika, ampak kvečjemu za M. Tožnik na revizijo ni odgovoril in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ko je drugi toženec v svojem zapisu, ki ga imenuje glosa, neresnično pripisal zasebnemu tožilcu besede, ki pomenijo za Č.M. razžalitev, je s tem tožnika v javnosti prikazal kot človeka, ki se na kazniv način o drugem žaljivo izraža. Tako pisanje pomeni za tožnika razžalitev dobrega imena in časti v smislu 200. čl. ZOR. Tožnik je svoj odškodninski zahtevek oprl na trditev, da je zaradi tega prestal duševne bolečine. To je podkrepil z okoliščino, da je omenjeni zapis povzročil, da je Č.M. proti njemu vložil kazensko zasebno tožbo. S tem je nazorno prikazal posledice toženčevega pisanja, kar pa ne pomeni, da ni sporni zapis primarni vzrok za tožnikove duševne bolečine. Če je tožnik duševne bolečine ponazoril skozi nevšečnosti kazenskega postopka, ki je bil neposredna in pričakovana posledica objave toženčevega spisa, s tem ni postavil kot temelj svojemu zahtevku kazenskega postopka, ker je vseskozi kot primarni vzrok duševnih bolečin navedena razžalitev z objavo spornega zapisa. Tak je tudi smisel sodbe prve stopnje, ki sicer res opisuje tožnikove nevšečnosti zaradi kazenskega postopka, vseskozi pa naslanja svojo odločitev na ugotovljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti( drugi odstavek četrte strani prvostopne sodbe - l. št. 24 spisa). Ugotovitve o tem, da je tožnik priznan javni in kulturni delavec in da je bil zaradi kazenskega postopka in pisanja o njem še posebej prizadet, ne vplivajo na osnovno ugotovitev, da je toženčev zapis za tožnika žaljiv in kot tak razlog za duševne bolečine, zaradi katerih tožniku pripada denarna odškodnina. Sodba druge stopnje je v tem še bolj izrecna in pravno pravilno utemeljuje prisojeno odškodnino z ugotovitvijo o tožnikovih duševnih bolečinah zaradi razžalitve, povzročene s toženčevim pisanjem. Pravilno pa je tudi drugostopno stališče, da pripada tožniku pravična denarna odškodnina za povzročeno nepremoženjsko škodo ne glede na to, da ni uveljavljal zahtevka po 199. čl. ZOR. Za pretrpljene duševne bolečine pripada tožniku denarna odškodnina. Tožena stranka pa s svoje strani ni storila ničesar, da bi poskusila zmanjšati tožnikovo nepremoženjsko škodo z objavo primernega opravičila in pojasnila.

Prva tožena stranka je tožniku odškodninsko odgovorna zato, ker je sporni zapis objavila. Z objavo je povzročila, da je drugotoženčev zapis dosegel bralce časopisa in s tem postal znan javnosti. Šele z objavo je zapis povzročil razžalitev tožnikove časti in dobrega imena z vsemi posledicami, ugotovljenimi v postopku na prvi in drugi stopnji. Odgovornost prve tožene stranke je torej neposredna. Sodba prve stopnje navaja, da je drugi toženec gloso zapisal, prva tožena stranka pa jo je objavila. S tem opredeljuje za vsako od toženih strank ravnanje, ki je podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Upoštevajoč okoliščine, da je tožnik znan javni in kulturni delavec, da je imela sporna objava za tožnika zelo neprijetne posledice in da je toženčevo pisanje tožnika pahnilo v spor s tretjo osebo, je gotovo, da je tožnik pretrpel take duševne bolečine, da prisojena odškodnina pomeni pravično denarno odškodnino v skladu z merili in intenco 200. čl. ZOR. Po presoji revizijskega sodišča je tudi glede tega materialno pravo uporabljeno pravilno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).