Jedro

Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju v 14a. členu izvedbe presoje vplivov na okolje in pridobitve okoljevarstvenega soglasja ne predpisuje, to pomeni, da se nanaša zgolj na spremembe, za katere presoja vplivov na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja ni predpisana.

Že iz poročila o vplivih na okolje mora biti razvidno, da bo s predvidenimi ukrepi odpravljena čezmerna obremenitev okolja, saj bo le tako upravni organ v okoljevarstvenem soglasju lahko določil pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, zmanjšal ali odstranil škodljive vplive na okolje.

Izrek

I. Tožbe zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je v ponovljenem postopku (po sodbah tega sodišča I U 2/2010 z dne 17. 2. 2011, I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014 in U 1287/2015-7 z dne 12. 11. 2015) z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za poseg povečanja proizvodne zmogljivosti na 1250 ton cementnega klinkerja na dan in uporabe petrolkoksa kot goriva na napravi na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka) ter odločil, da bo o zahtevi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave za proizvodnjo cementnega klinkerja in cementov odločeno z dopolnilno odločbo (2. točka izreka). S 3. točko je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi opisuje dosedanji potek postopka in navaja, da je v skladu s stališčem tega sodišča v sodbi I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014 upošteval, da predmetna naprava ni obstoječa naprava po 172. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). V postopku presoje vplivov na okolje je tako nameravani poseg obravnaval kot nov (rekonstruiran) vir hrupa. Na osnovi rezultatov ocenjevanja hrupa, kot izhaja iz poročila o hrupu z dne 23. 8. 2013, izdelovalca A. d. o. o., ugotavlja, da ocenjene vrednosti kazalcev hrupa pred najbolj izpostavljenimi stanovanjskimi objekti na naslovih B. in C. presegajo mejne vrednosti za III. stopnjo varstva pred hrupom po šestem odstavku 9. člena Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba). Ker tožnik ni izkazal, da bi izvedba predlaganih ukrepov za preprečevanje in zmanjšanje hrupa (zasaditev dreves, postavitev protihrupnih ograj in sprememba namembnosti rabe) dejansko odpravila oziroma preprečila čezmerno obremenitev okolja s hrupom, je upravni organ ugotovil, da je nameravani poseg v nasprotju z Uredbo, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo okoljevarstvenega soglasja (15. člen ZVO-1).

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka) in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka).

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi navaja, da je prvostopenjski upravni organ stališče, da gre za rekonstruiran in posledično nov vir hrupa izrazil šele v izpodbijani odločbi. Pred tem je zaključek, da gre za nov vir hrupa utemeljeval izključno na stališču iz sodbe I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014, da predmetna naprava ni obstoječa naprava. Zato mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih pomembnih za izdajo odločbe. Poleg tega je takšno stališče zmotno, saj ni v skladu s 7. točko prvega odstavka 3. člena Uredbe, v skladu s katero je obstoječi vir hrupa, ki obratuje na dan uveljavitve te uredbe, kar velja za predmetno napravo. Pri nameravanem posegu tudi ne gre za rekonstrukcijo v smislu 8. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe, saj je do povečanja proizvodne in zamenjave goriva prišlo že v letu 1987 (kot izhaja iz uporabnega dovoljenja št. 351-15/65-3/7 z dne 3. 12. 1987) oz. 1998 (kot izhaja iz lokacijskega dovoljenja št. 3700-49/97 z dne 15. 9. 1998, okoljevarstvenega soglasja št. 354-05-46/98 z dne 2. 9. 1998, gradbenega dovoljenja št. 3701-19/00 z dne 15. 1. 2001 in uporabnega dovoljenja št. 3702-3/2004 z dne 6. 12. 2004). Tudi iz omenjene sodbe izhaja le, da naprava ni obstoječa naprava po 172.členu ZVO-1, ker naj ne bi imela ustreznih dovoljenj za spremembo kapacitet in uporabo petrolkoksa, ni pa sodišče te naprave opredelilo za rekonstruirani, torej novi vir hrupa. Zato meni, da bi toženka morala uporabiti določbo 14a. člena Uredbe, ki ureja obstoječe naprave in njihove spremembe, saj iz obrazložitve omenjene sodbe (76. - 80. točka) izhaja, da gre v obravnavani zadevi za večjo spremembo obstoječe naprave. Iz Poročila o ocenjevanju hrupa v okolju z dne 23. 8. 2013, izdelovalca A. d. o. o., izhaja, da tožnik te pogoje, ki torej veljajo za obstoječi vir hrupa, izpolnjuje.

5. Opozarja, da mu toženka izjave stranskih intervenientov z dne 6. 5. 2016, iz katere izhaja stališče, da naj bi veljavni Občinski prostorski načrt (v nadaljevanju OPN) za stanovanjske objekte na vplivnem območju predpisoval III. stopnjo varstva pred hrupom, in izjave občine ... z dne 5. 5. 2016 ni vročila, čeprav je izpodbijano odločitev oprla na to stališče, s čimer je kršila določbe 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6. Prav tako prvostopenjski upravni organ ni ravnal v skladu z napotilom iz sodbe tega sodišča I U 1287/2015 z dne 12. 11. 2015, saj ni vzpostavil dialoga pri pripravi poročila o vplivih na okolje. Ker predmetna naprava "historično" nikoli ni obratovala zgolj s proizvodnjo 1000 ton cementnega klinkerja in uporabo premoga, je upravni organ zaprosil za pojasnilo, kako naj opredeli obstoječe stanje in načrtovane vplive, vendar je upravni organ presojo ustreznosti podatkov prevalil na izdelovalca poročila. V sklepu z dne 24. 2. 2016 je celo navedel, da pomoč zunanjih izdelovalcev poročila ni potrebna. Dialoga tudi ni bilo glede vprašanja, ali bo in kako bo upravni organ upošteval vpliv preostalih virov hrupa (ceste, železniške proge).

7. Navaja še, da je bil rok za izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, prekratek, saj je imel na voljo le 47 delovnih dni, s čimer mu ni bila zagotovljena učinkovita pravica do izjave v postopku. Upravni organ je namreč zahteval določena dejanja (npr. izračune, ki bi dokazali, da zasaditev dreves in postavitev ograje preprečujejo morebitno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, spremembo namenske rabe prostora), kar zahteva daljši čas. Prav tako pri podaljšanju roka ni upošteval dopisa družbe D. d. o. o. z dne 29. 3. 2016, iz katerega izhaja, da v tem času ne more angažirati ustrezno usposobljenih zunanjih sodelavcev.

8. V zvezi s stanovanjskima stavbama na naslovih B. in C. navaja, da je toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj ni upoštevala dokazil, iz katerih izhaja, da je postala stavba na B. tožnikova last in je izpraznjena, ker se bo porušila, zato ne gre več za varovane prostore po 10. točki prvega odstavka 3. člena Uredbe. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede ukrepov, ki jih je predlagal za preprečevanje čezmerne obremenitve okolja s hrupom. Ugotovitev toženke, da ni zadostil dokaznemu bremenu, ker ni predložil novih ocen hrupa, je v nasprotju z Uredbo o vsebini poročila o vplivih na okolje in načinu njegove priprave (v nadaljevanju Uredba o poročilu o vplivih na okolje), ki v 14. členu določa le, da morajo biti ukrepi za preprečitev, zmanjšanje ali odpravo negativnih vplivov navedeni in opisani, ne zahteva pa, da mora te ukrepe izvesti in dokazati, da izvedeni ukrepi odpravljajo čezmerno obremenitev okolja. Poleg tega je bila tožniku z inšpekcijsko odločbo z dne 27. 2. 2015 prepovedano izvajanje dejavnosti, tako novih ocen hrupa, ki bi bile lahko narejene le ob polnem obratovanju naprave, sploh ni mogel narediti, prav tako ga prvostopenjski upravni organ ni izrecno pozval k predložitvi novih ocen hrupa.

9. Uveljavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je toženka predmetno napravo obravnavala po postopku za nove naprave in kot nov vir hrupa. Ne strinja se namreč s stališčema tukajšnjega sodišča in toženke, da je za obstoječo napravo mogoče šteti le napravo, ki je ob vložitvi vloge v celoti obratovala v skladu z zakonodajo. Meni, da je to sodišče napačno interpretiralo izdana dovoljenja, ki jih tudi povzema. S tem je postavljen v neenakopraven položaj z drugimi zavezanci, s čimer je upravni organ nedopustno posegel v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine (2., 14. in 22. člen Ustave RS). Navaja, da se je konkretni postopek začel že 30. 10. 2006 in še ni pravnomočno končan, zato je kršena pravica do odločanja v razumnem roku. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo in 2. točko drugostopenjske odločbe odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno naj vrne zadevo v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

10. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

11. Sodišče je tožbo poslalo tudi stranskim intervenietom, ki so priglasili udeležbo v tem upravnem sporu. V skupnem odgovoru na tožbo navajajo, da je tožnikova argumentacija, da se predmetna naprava kot nova šteje le v smislu povečanja proizvodne zmogljivosti in uporabe petrolkoksa kot goriva, ne pa tudi v smislu večje obremenitve s hrupom, zmotna. Tako ZVO-1 v 172. členu kot Uredba v 3. členu vsebujeta identično definicijo nove/obstoječe naprave. Zgolj okoliščina, da je naprava na dan uveljavitve Uredbe obratovala, pa ne pomeni, da je obratovala zakonito in jo je mogoče šteti za obstoječo napravo, zato je sklicevanje na 14a. člen Uredbe neutemeljeno. Zavračajo tudi očitke o kršitvah pravil postopka in opozarjajo, da seznam naseljenih stanovanjskih objektov ni popoln. Izpostavljajo časovnico pridobivanja gradbenega dovoljenja za zamenjavo tehnološkega goriva iz mazuta na premog, glede katere med drugim navajajo, da presoja vplivov na okolje za gorivo petrolkoks ni bila narejena. Sodišču predlagajo, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

12. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da sodišče v omenjenih sodbah ni zavzelo stališča, da nova naprava avtomatično pomeni nov vir hrupa, zato meni, da je bil upravni organ v ponovljenem postopku v skladu s 64. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezan na Uredbo. Toženka bi morala tudi upoštevati, da objekt na B. ni več naseljen in je bila z odločbo Geodetske uprave RS z dne 7. 10. 2016 spremenjena dejanska raba v nestanovanjski objekt. 13. Stranski intervenienti v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavljajo navedbe iz prejšnjih vlog.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi z navedbami v tožbi pa dodaja:

16. Upravni organ je v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Kot je pojasnil že drugostopenjski upravni organ, je prvostopenjski upravni organ sledil napotkom sodišča v sodbi tega sodišča I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014 glede vprašanja, ali gre pri obravnavani napravi za obstoječo napravo.

17. Sodišče je v navedeni sodbi pojasnilo, da je upoštevalo opredelitev obstoječe naprave iz drugega odstavka 87. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 92/13 - v nadaljevanju ZVO-1F) in ugotovilo, da tudi spremenjena ureditev opredelitve obstoječe naprave ne more biti podlaga za legalizacijo naprave po bistveno poenostavljenem postopku, če obratovanje naprave ni imelo pravne podlage v takratni pravni ureditvi oz. če gre za obratovanje v obsegu, za katero ni bilo izdano ustrezno dovoljenje (40. točka obrazložitve). Zato se je sodišče opredelilo do zakonitosti delovanja naprave za obseg dopustne proizvodne zmogljivosti 1250 ton cementnega klinkerja na dan in uporabo petrolkoksa kot goriva. V 76. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, da obravnavane naprave v obsegu, za katerega je prizadeta stranka (v tem upravnem sporu tožnik) zaprosila za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, glede na pravno ureditev pred uveljavitvijo ZVO-1 ni mogoče obravnavati kot obstoječo napravo iz 172. člena ZVO-1 že zaradi njene večje proizvodne zmogljivosti od dovoljene. Po postopku za obstoječe naprave ni mogoče izdati okoljevarstvenega dovoljenja za obravnavano napravo niti za zmogljivost 1000 ton dnevno, saj se vloga nanaša na napravo, ki kot gorivo v rotacijski peči za žganje cementnega klinkerja ne uporablja le premoga, temveč tudi petrolkoks.

18. V 64. točki obrazložitve te sodbe je pojasnilo še, da je bila po 3. členu Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96), ki je bila sprejeta na podlagi ZVO, presoja vplivov na okolje obvezna, če je šlo za proizvodnjo cementa z zmogljivostjo 3000 ton letno ali več (točka G.12 prvega odstavka 3. člena). To izhaja tudi iz lokacijskega dovoljenja za zamenjavo tehnološkega goriva iz mazuta v premog z dne 15. 9. 1998, na katerega se sklicuje prizadeta stranka. To pomeni, da je bila presoja vplivov na okolje že pred ZVO-1 obvezna tudi glede povečanja zmogljivosti obratovanja naprave prizadete stranke, saj je bila glede na uporabno dovoljenje z dne 3. 12. 1987, zmogljivost obravnavane naprave 1000 ton na dan, povečanje zmogljivosti na 1250 ton na dan pa pomeni povečanje zmogljivosti naprave za 250 ton dnevno. Taka sprememba pa že sama po sebi pomeni proizvodnjo, ki presega zmogljivost iz navedene določbe, tj. 3000 ton cementnega klinkerja letno. Da bi bila opravljena presoja vplivov na okolje za povečano zmogljivost obravnavane naprave, tožnik v postopku ni zatrjeval (65. točka), niti tega ne zatrjuje v tej tožbi. Dejstvo, da inšpekcijske službe kljub nadzoru niso prepovedale proizvodnje večje od 1000 ton dnevno, pa samo po sebi ne utemeljuje zakonitosti delovanja naprave v obsegu 1250 ton dnevno (60. točka obrazložitve). V 77. točki obrazložitve sodišče pojasnjuje, da tudi ZVO-1 določa, da je za večjo spremembo obratovanja naprave treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (69. člen), 8.3 točka 3. člena pa kot večjo spremembo v obratovanju naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, med drugim opredeljuje tudi spremembo v delovanju naprave ali njeno razširitev, ki ima lahko znatne negativne vplive na zdravje ljudi ali okolje. Kljub temu, da povečanje zmogljivosti naprave na 250 ton cementnega klinkerja dnevno ne pomeni preseganja proizvodne zmogljivosti naprave iz Priloge I IPPC Uredbe (500 ton dnevno), pa po mnenju sodišča 25 % povečanje zmogljivosti delovanja naprave ob hkratni zamenjavi goriva iz premoga v petrolkoks pomeni večjo spremembo v obratovanju naprave tudi po ZVO-1. Da je po stališču Evropske komisije presoja vplivov na okolje potrebna tudi pri zamenjavi goriva v cementarni, je jasno razvidno tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-199/04. 19. Sodišče se je v navedeni sodbi opredelilo tudi do tožnikovih navedb, da ima dovoljenje za uporabo petrolkoksa kot goriva (točke 66-75). Med drugim je pojasnilo, da iz okoljevarstvenega soglasja št. 3540-05-46/98 z dne 2. 9. 1998 za zamenjavo tehnološkega goriva iz mazuta v premog, ne izhaja, da je bila s tem dovoljena uporaba petrolkoksa kot goriva, niti iz Poročila o vplivih na okolje, ki ga je leta 1998 izdelala E. d. o. o., ne izhaja, da je bila opravljena presoja vplivov na okolje glede uporabe petrolkoksa. Pojasnilo je še, da navedba iz omenjenega poročila o vplivih na okolje, da je kalorični premog mogoče zamenjati tudi s petrolkoksom ob manjši uporabi, sama po sebi ne pomeni, da se je presoja vplivov na okolje nanašala na petrolkoks, ali da je bila uporaba petrolkoksa dovoljena. Prav tako je obrazloženo pojasnilo, da uporaba petrolkoksa ni bila dovoljenja z lokacijskim dovoljenjem št. 3700-49/97 z dne 15. 9. 1998, gradbenim dovoljenjem št. 3701-19/00 z dne 15. 1. 2001 ali uporabnim dovoljenjem št. 3702-3/2004 z dne 6. 12. 2004. 20. Tožniku je bilo torej že pojasnjeno, da iz navedenih upravnih dovoljenj ne izhaja, da bi se presoja vplivov na okolje nanašala na petrolkoks, zato je sklicevanje tožnika na zapis v omenjenem lokacijskem dovoljenju, da se obstoječe tehnološko gorivo pri proizvodnji cementa (mazut ali delno antracit) zamenja s premogovim prahom (antracit ali petrolkoks) neutemeljeno, ker petrolkoks ni ne premog ne njegov prah (72. točka obrazložitve sodbe). Tudi na (ponovne) trditve tožnika o medsebojni zamenljivosti obeh goriv, pri čemer povzema strokovno mnenje doc. dr. F.F., univ. dipl. inž. rud. in geot. eur. ing, z dne 7. 4. 2015, da stroka enači uporabnost prahu iz antracita in prahu iz petrolkoksa za kurjenje v velikih goriščih, je bilo že odgovorjeno, in sicer je sodišče pojasnilo, da dejstvo, da sta tako premog kot petrolkoks uvrščena med fosilna goriva in ju je mogoče brez omejitev uporabljati kot gorivo v kurilnih napravah, ne pomeni, da je zato dovoljeno tudi povečanje količine izpustov onesnažil, do katerega lahko pride ob zamenjavi goriva in bistveno povečani zmogljivosti naprave (71. točka obrazložitve). Dejstvo, da sta gorivi medsebojno zamenljivi s tehnološkega vidika, namreč ne pomeni, da sta zamenljivi tudi z vidika uporabe prepisov s področja varstva okolja. Posledica takšnega stališča bi bila, da za zamenjavo goriva ne bi bilo treba izvesti presoje vplivov na okolje, kar pa, kot že rečeno, ne drži. 21. Sodišče je torej v omenjeni sodbi ugotovilo, da tožnik na predmetni napravi za povečanje proizvodne zmogljivosti in zamenjavo goriva nima ustreznih dovoljenj, zato na odločitev, ali gre v tem delu za novo napravo, ne vpliva okoliščina, da je v tem obsegu dejansko posloval že od leta 1987. Posledično enako velja za opredelitev obstoječega/novega vira hrupa iz 7. in 8. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe, kar pomeni, da je obstoječi vir hrupa zgolj vir, ki je na dan uveljavitve te uredbe (tj. 1. 1. 2006) obratoval v skladu s predpisi. Ker to, kot že rečeno, v obravnavanem primeru za del, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, ne velja, gre v tem delu za nov vir hrupa iz 8. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe. Da je toženka v izpodbijani odločbi uporabila izraz rekonstruiran vir hrupa, za odločitev ni pomembno, saj gre tudi v tem primeru za nov vir hrupa ter veljajo enake mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju. S tem, da toženka predmetno napravo šteje za nov vir hrupa, pa je bil tožnik seznanjen že med vodenjem postopka (glej npr. poziv z dne 22. 1. 2016).

22. Glede na navedeno je neutemeljena tožbena trditev, da bi toženka morala uporabiti določbo 14a. člena Uredbe, saj kot rečeno, v delu, na katerega se nanaša zahteva za presojo vplivov na okolje in izdajo okoljevarstvenega soglasja (tj. povečanje proizvodnje zmogljivosti in zamenjavo goriva) ne gre za obstoječo napravo. Sklicevanje tožnika na zapis sodišča v 77. točki obrazložitve sodbe I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014, da gre v obravnavanem primeru za večjo spremembo v obratovanju naprave, je izven konteksta te sodbe in neutemeljeno, saj je sodišče razlagalo pojem večje spremembe v okviru zahteve po pridobitvi novega okoljevarstvenega dovoljenja iz 69. člena ZVO-1. V tretjem odstavku 77. člena ZVO-1 je namreč urejen nadaljnji postopek pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja v primeru (večje) spremembe, za katero je treba izvesti presojo vplivov na okolje ter pridobiti okoljevarstveno soglasje (50. člen ZVO-1). Pravnomočno okoljevarstveno soglasje je v teh primerih pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (deveti odstavek 74. člena ZVO-1). Iz navedenih določb jasno izhaja, da zakon razlikuje med spremembami, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, ter med spremembami, za katere to ni potrebno. Ker Uredba v 14a. členu izvedbe presoje vplivov na okolje in pridobitve okoljevarstvenega soglasja ne predpisuje, to pomeni, da se nanaša zgolj na spremembe, za katere presoja vplivov na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja ni predpisana. Zato po presoji sodišča spremembe obstoječe naprave, kot je obravnavana, ni mogoče uvrstiti med spremembe iz 14a. člena Uredbe. Povedano drugače: Spremembe obstoječe naprave, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, ni mogoče šteti za spremembe iz prvega dostavka iz 14a. člena Uredbe. Ob razlagi, za katero se zavzema tožnik, bi bila namreč navedena določba v nasprotju s prvim odstavkom 15. člena ZVO-1, po kateri je poseg v okolje dopusten le, če ne povzroča čezmerne obremenitve, pri čemer ta zakon določa primere, ko je za poseg v okolje treba pridobiti okoljevarstveno soglasje (drugi odstavek istega člena).

23. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se predmetna naprava v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe in OPN nahaja na območju IV. stopnje varstva pred hrupom, pri čemer se stavbe s stanovanjskimi prostori, ki se nahajajo v neposredni bližini, uvrščajo v III. stopnjo varstva pred hrupom. Ker ni sporno, da vrednosti kazalcev hrupa pred stanovanjskima objektoma B. in C. presegajo mejne vrednosti za III. stopnjo varstva pred hrupom, sodišče pritrjuje toženkini ugotovitvi, da bo nameravani poseg povzročal čezmerno obremenjevanje okolja. Na navedeno odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožnik odkupil stavbo na naslovu B., saj v času izdaje izpodbijane odločbe namenska raba tega objekta še ni bila spremenjena in bi lahko tožnik, kot to navaja že prvostopenjski upravni organ, ta stanovanja ponovno uporabil. Ker sodišče izpodbijano odločbo presoja glede na dejansko stanje v času njene izdaje, na odločitev ne vpliva, da je tožnik z odločbo Geodetske uprave RS z dne 7. 10. 2016 spremenil dejansko rabo na tej stavbi. Poleg tega so mejne vrednosti kazalcev hrupa presežene tudi na stavbi C., v kateri so prijavljene osebe s stalnim ali začasnim bivališčem, o čemer je bil tožnik posebej seznanjen z dopisom z dne 22. 4. 2016. V zvezi s tožbenim ugovorom, da ni bil upoštevan hrup zaradi ceste in železniške proge, sodišče opozarja, da iz izpodbijane odločbe, ki na 8 in 9 strani obrazložitve povzema poročilo o vplivih na okolje z dne 23. 8. 2013, izdelovalca A. d. o. o (ki ga je predložil tožnik), izhaja, da je bil hrup ozadja, ki ga predstavljata cesta in železniški promet, pri meritvi in vrednotenju izločen, kar pomeni, da so izmerjene vrednosti posledica obratovanja izključno predmetne naprave.

24. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi pravice do izjave, ker tožniku nista bili posredovani izjavi stranskih intervenientov z dne 6. 5. 2016 in občine ... z dne 5. 5. 2016, saj je bil tožnik o uvrstitvi v stopnjo varstva pred hrupom, določbah Uredbe, ki pridejo v poštev in preseganju mejnih vrednosti obveščen že s pozivom z dne 22. 1. 2016. 25. Ne drži niti, da tožnik v zvezi z ukrepi za preprečitev čezmernega obremenjevanja okolja s hrupom ni bil pozvan k predložitvi nove ocene hrupa, saj je bil z že omenjenim pozivom z dne 22. 1. 2016 med drugim pozvan, da "v zvezi z ocenjevanjem hrupa navedete in opišete vse rešitve in ukrepe, s katerimi se bodo v času obratovanja odpravili negativni vplivi nameravanega posega na okolje na tak način, da novi vir hrupa ne bo povzročal čezmerne obremenitve okolja s hrupom." V zvezi s tem je bil posebej opozorjen, da se je treba "pri navajanju obstoječih in novo načrtovanih ukrepov jasno opredeliti do vseh ukrepov, ki so navedeni v Zaključkih o BAT za proizvodnjo cementa." V Navodilih za prikaz skladnosti naprave z zaključki o BAT za proizvodnjo cementa, ki so bila po podatkih upravnega spisa priložena k temu pozivu, so tehnologije za zmanjšanje/znižanje emisije hrupa izrecno naštete. Hkrati je bil opozorjen, "da morajo rezultati o ocenjevanju hrupa, ki bodo podani v poročilu, zagotavljati sledljivost in ponovljivost do vseh vhodnih podatkov in bistvenih parametrov. Pri modelnem izračunavanju hrupa po katerikoli računski metodi modelnega izračuna morajo biti navedene vrednosti vseh vhodnih podatkov, na podlagi katerih je izračun opravljen." Po presoji sodišča je navedeni poziv skladen s Pravilnikom o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje (v nadaljevanju Pravilnik), ki se v skladu s 1. točko prvega odstavka 2. člena uporablja za ocenjevanje hrupa pri ugotavljanju izpolnjevanja zahtev v zvezi z zmanjševanjem obremenjevanja okolja s hrupom. Na ta pravilnik se je v pozivu skliceval tudi upravni organ.

26. Pravilnik v 10. točki našteva metode ocenjevanja hrupa, med katere spada tudi ocenjevanje hrupa na podlagi računskih metod (4. točka prvega odstavka 3. člena Pravilnika). Pri tej metodi gre za izračune obremenitve hrupa, ki se uporablja v primerih, ko vir hrupa v naravi še ne obstoji, kot je to v obravnavanem primeru, saj je bilo tožniku z inšpekcijsko odločbo prepovedano obratovanje predmetne naprave. Ker gre torej za ocenjevanje hrupa na podlagi računskih metod (in ne z meritvami), je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožnik ni imel dovolj časa za izvedbo predlaganih ukrepov (zasaditev dreves, postavitev ograj, spremembo namenske rabe), s katerimi bi dokazal, da bodo ti ukrepi odpravili čezmerno obremenitev, saj to od njega niti ni bilo zahtevano. V sklepu o podaljšanju roka z dne 24. 2. 2016 je bilo tožniku tudi pojasnjeno, da se dejanska preveritev učinkovitosti rešitev in ukrepov izvaja ob prvem ocenjevanju hrupa.

27. Glede na navedeno so neutemeljene tožbene trditve o prekratkih rokih za izdelavo nove ocene hrupa. Poleg tega tožnik v tožbi niti konkretno ne pojasni, zakaj takšne ocene hrupa, tj. z uporabo računskih metod, ni uspel izdelati v postavljenem roku (30 dni od prejema poziva z dne 22. 1. 2016, ki je bil podaljšan s sklepom do 31. 3. 2016 in dodatnem 5 dnevnem roku od prejema poziva z dne 8. 4. 2016). Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na dopis družbe D. d. o. o. z dne 29. 3. 2016, ki se v pretežnem delu nanaša na pridobivanje drugih podatkov. Glede hrupa pa navaja zgolj, da modeliranje hrupne obremenitve zahteva svoj (in ne daljši - kot to povzema tožba) čas. Prav tako tožnik ne pojasni, zakaj izvajalec ocenjevanja hrupa družba A. d. o. o., ki je izdelal oceno hrupa z dne 23. 8. 2013, ni uspel izdelati nove ocene hrupa.

28. Ne drži niti, da po Uredbi o poročilu o vplivih na okolje tožniku ni bilo treba izkazati, da bo s predlaganimi ukrepi preprečil čezmerno obremenitev okolja s hrupom. Iz 54. člena ZVO-1 je razvidno, da je poročilo o vplivih na okolje podlaga za izvedbo presoje vplivov na okolje. Iz drugega odstavka 2. člena Uredbe o poročilu o vplivih na okolje izhaja, da so predmet poročila opis in analiza nameravanega posega v okolje v času njegove izvedbe, trajanja, razgradnje in prenehanja v odnosu do okolja, v katero se umešča, ter ugotovitev in ocena neposrednih in posrednih pomembnih vplivov posega na tam naštete dejavnike (prebivalstvo in zdravje ljudi, biotsko raznovrstnost, zemljišča, ...). V prvem odstavku 14. člena te uredbe je nadalje določeno, da je treba v poročilu o vplivih na okolje navesti in opisati vse rešitve in ukrepe, s katerimi se bodo v fazi pripravljalnih del, gradnje, uporabe, obratovanja ali trajanja posega ter njegove odstranitve ali opustitve in po njem potencialni negativni vplivi posega na okolje ali zdravje ljudi preprečili, zmanjšali ali odpravili. V skladu s četrtim odstavkom istega člena mora opis ukrepov iz prvega odstavka tega člena vsebovati pojasnilo, v kolikšnem obsegu bodo opredeljeni pomembni škodljivi vplivi na okolje preprečeni, zmanjšani ali izravnani v fazah iz prvega odstavka tega člena. To pomeni, da mora biti že iz poročila o vplivih na okolje razvidno, da bo s predvidenimi ukrepi odpravljena čezmerna obremenitev okolja, saj bo le tako upravni organ v okoljevarstvenem soglasju lahko določil pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, zmanjšal ali odstranil škodljive vplive na okolje (tretji odstavek 61. člena v povezavi s 15. členom ZVO-1).

29. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da mu upravni organ ni pojasnil, kako naj opredeli obstoječe stanje, sodišče opozarja, da se poročilo o vplivih na okolje praviloma pripravlja pred izvedbo nameravanega posega. To pomeni, da se podatki nanašajo na bodoče, še neobstoječe stanje, zato okoliščina, da je predmetna naprava že obratovala, niti ni bistvena. Kot je obrazložila že toženka, je bilo tožniku dovolj jasno pojasnjeno, katere podatke potrebuje za presojo vplivov na okolje v zvezi s hrupom (pozivi z dne 22. 1. 2016, 8. 4. 2016 in 22. 4. 2016), zato je neutemeljen ugovor o pomanjkljivem dialogu.

30. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na izdana dovoljenja drugim zavezancem, pri čemer jih ne konkretizira, niti ne navaja, da je šlo v teh primerih za enako napravo. Poleg tega odločitve v drugih primerih same po sebi ne utemeljujejo nezakonitosti izpodbijanega akta. Enakosti v nepravu načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne zagotavljajo. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do odločanja v razumnem roku. Potek obravnavanega postopka je namreč posledica tožnikovega ravnanja, ki za predmetno napravo ni imel ustreznih dovoljenj. To pomeni, da tožnikova vloga ni izpolnjevala pogojev za obravnavo po poenostavljenem postopku.

31. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa tožnik navaja zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

32. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu stranke z interesom za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta s svojimi navedbami ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče namreč upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni, odločitev v obravnavani zadevi pa je sodišče v celoti sprejelo na podlagi navedb, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa.