Jedro

Pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik oproščen obtožbe, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ni novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru postopka.

Prav tako ni podan niti obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Iz te določbe jasno izhaja, da se nanaša le na obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Tako sodišče na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, ni vezano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog tožnika za obnovo postopka z dne 10. 4. 2019 zavrne (I. točka izreka) in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep, razen v delu odločitve o stroških postopka, ki se nanaša na toženo stranko, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se predlogu za obnovo ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju. Ne strinja se, da pravnomočna oprostilna sodba kazenskega sodišča ni novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Iz te določbe ne izhaja, da bi morala nova dejstva in novi dokazi obstajati že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, ampak zadošča, da stranka izve za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločitev, če bi bili ti uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnik je s pravnomočno oprostilno sodbo pridobil možnost uporabiti nov dokaz, ki bi ga lahko uporabil v prejšnjem postopku, če bi ta dokaz dejansko obstajal. V kolikor bi kazenski postopek tekel hitreje, potem bi že v času postopka, ki je tekel pred naslovnim sodiščem, ali pa najkasneje v ponovljenem postopku, kot dokaz predložil pravnomočno oprostilno sodbo. V takem primeru bi jo sodišče moralo upoštevati, kar pomeni, da bi bila zanj lahko izdana ugodnejša odločba. Ker kazenski postopek običajno traja dlje, je treba šteti, da gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu citirane določbe tudi v primeru, ko je oprostilna sodba kazenskega sodišča izdana po pravnomočno zaključenem postopku pred delovnim sodiščem. S tem, ko je sodišče ni upoštevalo, je kršilo tudi njegove ustavne pravice, saj mu skladno z 22. členom Ustave RS ni zagotovilo enakega varstva. Nadalje navaja, da je zakonska dikcija v 11. točki 394. člena ZPP v nasprotju z načelom nedolžnosti in pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave RS, saj nekomu, ki je v kazenskem postopku oproščen, ni zagotovljena enaka varnost njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Tožniku je bilo očitano, da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in da ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, kar pomeni, da je treba ugotoviti, ali je tako dejanje tudi dejansko storil. Sodišče bi moralo upoštevati oprostilno kazensko sodbo, saj iz te izhaja, da tožnik ni storil kaznivega dejanja, kar pomeni, da ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je kršilo tožnikovo pravico nedolžnosti, saj kljub dejstvu, da je svojo nedolžnost dokazal pred pristojnim kazenskim sodiščem, delovno sodišče meni drugače in je s tem še vedno obsojen za dejanje, ki ga ni storil. Zato bo imel tožnik tudi v bodoče velike težave pri iskanju službe učitelja športne vzgoje. V delovnih sporih velja načelo „v dvomu v korist delavca“ in bi tudi zato moralo sodišče upoštevati oprostilno sodbo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da postopek glede izredne odpovedi in kazenski postopek zasledujeta različni sankciji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je o predlogu za obnovo postopka pravilno odločilo.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi z obrazložitvijo sklepa neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ključnega vprašanja, ali je izdaja oprostilne sodbe v kazenskem postopku podlaga za ugoditev tožnikovemu predlogu za obnovo postopka v delovnem sporu iz naslova nezakonite izredne odpovedi, med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.

7. Tožnik je predlagal obnovo postopka zoper sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Zunanjega oddelka v Novi Gorici, opr. št. Pd 16/2014 z dne 16. 12. 2014 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 257/2015 z dne 8. 10. 2015 in revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 3/2016 z dne 22. 3. 2016 iz razlogov po 10. in 11. točki 394. člena ZPP, ker je bil z pravnomočno oprostilno kazensko sodbo oproščen očitanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem in prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/2012 s spremembami). Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo, ker je ugotovilo, da nista podana obnovitvena razloga po 10. in 11. točki 394. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik oproščen obtožbe, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ni novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru postopka. V smislu te določbe so torej nova dejstva le tista, ki so nastala do trenutka nastopa pravnomočnosti s tem izrednim pravnim sredstvom napadane odločbe. Dejstva in dokazi, ki nastanejo pozneje, ne morejo biti razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku niso mogla uporabiti. Glede na to, da je dokaz, na katerega se sklicuje tožnik, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan (primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 285/2009 z dne 21. 9. 2009).

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ni podan niti obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Iz te določbe jasno izhaja, da se nanaša le na obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Tako sodišče na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, ni vezano (primerjaj odločitvi VDSS opr. št. Pdp 544/2019, Pdp 16/2020).

10. Zmotne so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno iz razloga storitve kaznivega dejanja. V konkretnem primeru tožniku kot kršitev delovnih obveznosti ni bila očitana storitev kaznivega dejanja, temveč kršitev pogodbene in druge obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja. Tožena stranka tako v postopku izredne odpovedi ni odločala o storitvi kaznivega dejanja, prav tako o tem niso odločala sodišča prve in druge stopnje, kakor tudi ne vrhovno sodišče v odločitvi o reviziji. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za ugotovitev elementov hujše kršitve po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti delavca, niti kot predhodno vprašanje, saj za kršitev po tej določbi ni pogoj, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, zato ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe. V individualnem delovnem sporu torej ni bilo odločeno o kazenski odgovornosti tožnika, ampak o zakonitosti izredne odpovedi, ki mu je bila podana zaradi storjenih kršitev obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ki so imele znake kaznivega dejanja, zato oprostilna kazenska sodba ne bi vplivala na drugačno odločitev.

11. Sodišče prve stopnje, kot izhaja iz navedenega, ni napačno razlagalo obnovitvenih razlogov po 10. in 11. točki 394. člena ZPP, zato ni podana kršitev 22. člena Ustave RS.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje pritožbene stroške.