Jedro

Sodišče se strinja s pravnim stališčem, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzel organ, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odločbe, ob zasledovanem cilju zaščite nadaljnjega razvoja otroka, kar pa pomeni, da tožnik z vložitvijo tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Organ za Bpp je z odločbo, št. Bpp 94/2011-4 z dne 4. 4. 2011, zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z vložitvijo tožbe zoper začasno odločbo RS, Centra za socialno delo, št. 1203-14/2010 z dne 30. 3. 2010. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu kot navedeno. Tožnik je k prošnji priložil drugostopno odločbo, iz katere je razvidno, da je bila tožnikova pritožba zoper začasno odločbo Centra za socialno delo Krško, št. 1203-14/2010 z dne 30. 3. 2010, zavrnjena kot neutemeljena, prvostopni organ pa je z navedeno odločbo odločil, da se mld. A.A., s tam navedenimi podatki, odvzame očetu – tožniku in se namesti v rejniško družino B.B. Začasna odločba je bila izdana na podlagi dejstev, ugotovljenih v ugotovitvenem postopku do izdaje začasne odločbe, kar je v skladu s prvim odstavkom 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP). Po izdaji odločbe je organ dolžan nadaljevati z vodenjem postopka ter ugotavljati dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, ter strankam omogočiti, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Organ je ugotovil, da je na podlagi sodne prakse v zadevah odvzema otroka in namestitvi otroka v rejniško družino, odločitev prvostopnega organa pravilna. Iz odločbe namreč izhaja, da je prvostopni organ z odločbo z dne 26. 3. 2010 odločil, da se mld. A.A. odvzame materi C.C. in se namesti v rejniško družino. Tožnik je 29. 3. 2010 priznal očetovstvo za mladoletnega otroka, iz mnenja strokovne komisije z istim datumom pa tudi izhaja, da do sedaj tožnik ni izkazoval ustrezne skrbi za otroka, s partnerko C.C. imata neurejene partnerske odnose, otrok pa zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje varno in stabilno družinsko okolje. Zbrana dokumentacija je potrdila sum, da otroku v matični družini ni bila nudena ustrezna oskrba, ne s strani matere in ne s strani očeta. V tem primeru so bili zato pogoji za izdajo začasne odločbe izpolnjeni, saj je bilo zaradi zaščite nadaljnjega razvoja otroka neogibno potrebno, da se mld. A.A. začasno odvzame tožniku, ker trenutno ne izkazuje primerne in zadovoljive skrbi za otroka in se jo namesti v rejniško družino. Zadeva je po presoji organa očitno nerazumna, saj je pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 447/2004 z dne 3. 4. 2008). Ker tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP glede na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP), ki mora biti izpolnjen kumulativno s finančnim pogojem, je organ odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik je v tožbi uvodoma predlagal sodišču, da o tožbi odloča drugo sodišče in ne naslovno sodišče, saj isto sodišče odloča o vloženi tožbi tožnika zoper odločbo CSD Krško, odločalo je o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in o tej tožbi ter glede na odklonilno stališče sodišča v izpodbijani odločbi, tožniku ne bo zagotovljena ob reševanju te tožbe enakopravnost med strankama, ker sta sodišče in toženka ena ista oseba oziroma institucija, kar je v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do enakopravnosti ter do učinkovitega uveljavljanja pravnih sredstev. Nadalje je navedel, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da ugotavljanje izgleda za uspeh oziroma ali je razumno ali nerazumno začeti postopek ni v pristojnosti toženke, razen če je sodišče že ob reševanju predmetne prošnje tožnika odločilo, da bo njegova tožba zoper odločbo CSD zavrnjena, kar pa je nedvomno kršenje njegovih pravic in se je sodišče ob reševanju prošnje za BPP očitno kar samo postavilo v vlogo sodišča, ki odloča o tožbi tožnika zoper odločbo CSD, ne da bi poznalo vsa dejstva in relevantne okoliščine (nima na voljo spisa CSD ali pač), sploh pa tudi razloge, ki so botrovali k temu, da je sama vložitev tožbe bila potrebna in utemeljena. Zgolj ena sodna odločba, na katero se sklicuje sodišče, še ne more povedati, da je njegov primer enak, sploh pa je sporno že to, da o njegovi prošnji za BPP odloča isto sodišče, ki bo odločalo o njegovi tožbi zoper odločbo CSD. Namen brezplačne pravne pomoči zagotovo ne more biti zavrnitev vloge tožnika in že vnaprejšnja napoved neuspeha njegove tožbe, ko sodišče niti ne bi bilo seznanjeno s celotno zadevo in to isto sodišče, ki naj bi tudi odločalo o sami tožbi, in gre zato za hudo kršitev njegovih osnovnih ustavnih pravic. Tožnik pričakuje ugodno in predvsem ustrezno ter pravično odločitev ter, da se mu omogoči to, kar je smisel ZBPP, ter bo prav gotovo izrabil vsa pravna sredstva, da ne bo prišlo do kratenja njegovih pravic, kot je tega sedaj deležen. Predlagal je tudi, da se mu vroči odgovor na tožbo ter da sodišče po izvedbi dokazov odločbo odpravi in se mu prizna pravica do BPP ter odmeri vse nastale stroške, ki naj mu jih povrne toženka.

Upravni organ kot zastopnik toženke na tožbo ni vsebinsko odgovoril, je pa sodišču poslal upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da po četrtem odstavku 34. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 s spremembami in dopolnitvami) zoper odločbe in sklepe pristojnega organa za BPP ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Ker je naslovno sodišče edino sodišče, specializirano za reševanje upravnih sporov v RS, to pomeni, da je pristojno za reševanje (tudi) predmetnega upravnega spora, kot je bil tudi pristojni organ za BPP pri naslovnem sodišču pristojen za odločanje o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po tretjem odstavku 2. člena ZBPP. Glede na opisano zakonsko ureditev tožniku tako s tem ne bo kršeno načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS ter pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

ZBPP v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč), v 24. členu pa je med drugim določeno, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Tudi po presoji sodišča je odločba organa pravilna in zakonita. Kot je pravilno navedel organ v izpodbijani odločbi, je glede na zgoraj citirano določbo 24. člena ZBPP treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe na Upravno sodišče RS, h kateri je priložil drugostopno odločbo, iz katere je razvidno, da je bila tožnikova pritožba zoper začasno odločbo Centra za socialno delo Krško, št. 1203-14/2010 z dne 30. 3. 2010, zavrnjena. Z zadnjo navedeno odločbo je organ odločil, da se mld. A.A. odvzame očetu D.D. in namesti v rejniško družino B.B. iz razlogov neizkazane ustrezne skrbi za otroka, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje varno in stabilno družinsko okolje, ter neurejenih partnerskih odnosov z materjo mld. A.A., za katero je prvostopni organ tudi odločil, da se ji otrok odvzame ter namesti v rejniško družino (odločba Centra za socialno delo Krško, št. 1203-14/2010 z dne 26. 3. 2010). Ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila začasna odločba izdana po 221. členu ZUP (torej če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat), ki se razveljavi z izdajo odločbe, izdano o glavni zadevi po končanem postopku, ter ob upoštevanju sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 447/2004 z dne 3. 4. 2008) in 5.a ter 6. člena Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih se tudi sodišče strinja s pravnim stališčem, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzel organ, da so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odločbe, ob zasledovanem cilju zaščite nadaljnjega razvoja otroka, kar pa pomeni, da tožnik z vložitvijo tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh. Zato mu utemeljeno ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožnik sicer ugovarja, da je organ odločal že o njegovi tožbi, kar je po njegovem mnenju glede na odsotnost poznavanja kakršnih koli dejstev in okoliščin napačno, vendar se sodišče s tem ne strinja. V okviru ugotavljanja vsebinskega (objektivnega) pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči se je organ namreč moral ukvarjati tudi z ugotavljanjem okoliščin in dejstev zadeve, pri tem pa je presojal zgolj, ali je verjetnost uspeha izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti, ni pa že meritorno odločal o sami zadevi. Sodišče pa še pripominja, da je naslovno sodišče o tožbi tožnika zoper začasno odločbo Centra za socialno delo Krško, št. 1203-14/2010 z dne 30. 3. 2010, že odločalo in sicer jo je s sklepom, opr. št. I U 561/2011 z dne 14. 6. 2011, zavrglo.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) tožbo zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.