Jedro

Po ustaljenem stališču sodne prakse je izročilno pogodbo mogoče razvezati zaradi spremenjenih okoliščin ob analogni uporabi določb ZD, ki veljajo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Na podlagi ugotovitev, da razlogov za neizpolnjevanje pogodbe ni mogoče pripisati zgolj tožničinemu odnosu do pogodbenega razmerja in da je zaradi nastalega, dalj časa trajajočega spora med pogodbenimi strankami, izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in s tem uresničitev namena pogodbe nemogoče, je stališče izpodbijanih sodb, da v pride v poštev le razveza pogodbe, materialnopravno pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za razvezo izročilne pogodbe, sklenjene 23. 10. 1990 med tožnico in A. K. kot izročevalcema ter tožencema kot prevzemnikoma, in sicer glede polovice nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 72, k.o. ..., z vsemi pripadajočimi parcelami. Tožencema je naložilo izstavitev listine, na podlagi katere se bo pri navedenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na ime tožnice. Tožencema je naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je prvotoženčevi pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v dajatvenem delu (glede izstavitve listine) in glede stroškov postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je prvotoženčevo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Prvotoženec v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sankcija razveze pogodbe izjemna in da taka sankcija ne more doleteti poštene pogodbene stranke, ki ni z ničimer prispevala k negativnemu subjektivnemu odnosu druge stranke do pogodbenega razmerja. Toženec je ves čas zatrjeval in izjavljal, da je svoje obveznosti pripravljen izpolnjevati, a mu to tožnica preprečuje. Tožnice ni nikoli žalil, je ogrožal, marveč je poprijel za vsako delo na posestvu. Glede na to, da se tožničino zdravstveno stanje od trenutka, ko je pričela zavračati prvotoženčevo pomoč, ni bistveno poslabšalo, in glede na to, da sama kuha, kuri in stori vse potrebno za normalno življenje, pa večina dogovorjenih dajatev še ni niti zapadla. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da je bil dejanski namen tožnice storiti vse, da bi prvotoženec prenehal izvrševati svoje obveznosti. Ker sodišče v zvezi s tem dejstvom ni zaslišalo priče J., je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Ne strinja se z zavrnitvijo dokaznih predlogov, iz katerih bi bilo možno natančneje razbrati voljo pogodbenih strank in vrednostne modalitete dogovorjene pogodbe, kar bi bilo posebej pomembno zaradi dejstva, da gre tožencu v primeru razveze pogodbe ustrezna odškodnina za vse dajatve, ki jih je v pričakovanju tožničine trdne pogodbene volje dejansko izvrševal. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen. Že sodišče druge stopnje je prvotožencu pravilno odgovorilo, da je zaslišanje priče J. predlagala tožnica in ne on in da zato za zatrjevano kršitev ne gre. Temu stališču revident niti ne oporeka. Pravilen je tudi odgovor pritožbenega sodišča na sicer pavšalen očitek o zavrnitvi vseh dokaznih predlogov, predlaganih v zvezi z ugotavljanjem pogodbene volje strank, ki bi bila pomembna za izračun odškodnine. Ker toženec takega zahtevka ni postavil, izvajanje dokazov ni bilo potrebno.

7. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Po ustaljeni sodni praksi, ki je sledila pravnemu mnenju občne seje Vrhovnega sodišča 15. 10. 1980, je izročilna (preužitkarska) pogodba v svojih bistvenih značilnostih, tj. aleatornosti in osebni naravi pogodbenega razmerja podobna pogodbi o dosmrtnem preživljanju, to pa utemeljuje analogno uporabo zakonskih določb, ki urejajo ta tip pogodbe, tudi pri urejanju razmerij iz izročilne pogodbe.(1) Po tretjem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine (prvi odstavek 121. člena ZD).

8. Dejanske ugotovitve, na katere sta sodišči oprli odločitev o utemeljenosti zahtevka za razvezo pogodbe v delu, ki se nanaša na nepremičnine, izročene s strani tožnice, so naslednje: - tožnica in njen mož sta 23. 10. 1990 sklenila izročilno pogodbo s hčero in njenim partnerjem, s katero sta jima izročila vsak polovico nepremičnin vl. št. 72, k.o. ... (šest nepremičnin s kmetijsko površino in hiša s pripadajočim zemljiščem), - toženca sta se zavezala, da jima v primeru bolezni in kasnejše ostarelosti in onemoglosti nudita predvsem ogrevanje in čiščenje stanovanjskih prostorov, primerno hrano pri skupni mizi, zdravniško pomoč v obliki klica zdravnika na dom ali prevoza v bolnišnico, po potrebi dietno hrano in druge priboljške, ki jih potrebuje bolnik, eventuelni prevoz na kak izlet, krajevnim običajem primeren pogreb, postavitev spomenika in vzdrževanje groba, - toženca sta pogodbo nekaj let izvrševala, okrog leta 2000 oziroma 2001 pa so se odnosi pričeli krhati, - do spora je prišlo, ko je k hiši prišel A. J., ki je tožnici dejansko pomagal pri določenih opravilih, s prvotožencem pa se nista razumela, - po sporu toženca nista več v celoti izpolnjevala obveznosti, tožnici so pomagali mnogi drugi, oskrbovali so jo z nakupi, vozili k zdravniku, pomagali pri hišnih popravilih, priskrbeli kurjavo, - spor je sedaj tako velik in močan, da ga po mirni poti ni mogoče razrešiti in je zaradi tega onemogočeno normalno izvrševanje pogodbe, - prvotoženec je povedal, da je pripravljen izvrševati svoje obveznosti le v primeru, da ima tisti, ki mu je grozil, prepoved dostopa, - tožnica ni dovolila, da bi ji toženca postavila WC, ni hotela, da ji pripeljeta stvari iz trgovine in podobno, - tožnica in prvotoženec se drug z drugim že več let ne pogovarjata.

Na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči sklenili, da zaradi znatnega poslabšanja odnosov med pogodbenimi strankami izpolnjevanje pogodbe ni več možno, posledično pa ni več mogoče doseči namena izpolnitve pogodbe. Zaradi tako spremenjenih razmer pogodbenega razmerja ni mogoče urediti na novo, marveč je mogoče le razvezati pogodbo.

9. Revizijsko sodišče nima pomislekov o materialnopravni pravilnosti zavzetega stališča. Sodišči sta upoštevali, da razveza pogodbe pride v poštev šele, ko razmerja med pravdnima strankama ni mogoče urediti na drug način, ki bi še omogočal uresničitev pogodbenega namena. Na podlagi ugotovitev, da razlogov za neizpolnjevanje pogodbe ni mogoče pripisati zgolj tožničinemu odnosu do pogodbenega razmerja in da je zaradi nastalega, dalj časa trajajočega spora med pogodbenimi strankami, izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in s tem uresničitev namena pogodbe nemogoče, je pravilno sklenilo, da pride v poštev le razveza pogodbe.

10. Drugi argumenti, s katerimi revident utemeljuje očitek zmotne uporabe materialnega prava, predstavljajo le nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. V izpodbijanih sodbah ni ugotovitve, da drugotoženec ni prispeval k nastanku spora, niti ni ugotovitve, da je bil ves čas pripravljen izpolnjevati obveznosti. Nasprotno: sodišče je povzelo njegovo izpovedbo, po kateri je pripravljen izpolnjevati pogodbene obveznosti "pod pogojem, da …". Enako velja za revidentove trditve, da obveznosti po pogodbi še niso nastale. Iz zgoraj povzetih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da sta toženca začela izvrševati pogodbo neposredno po njeni sklenitvi, da je bila tožnica tudi po prenehanju izvrševanja pogodbe potrebna pomoči pri vsakodnevni oskrbi in da so ji to pomoč nudili drugi. Ker revizije ni dovoljeno vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP), so navedeni argumenti s tega vidika neupoštevni. Drugačne dejanske navedbe od ugotovljenih pa tudi ne morejo utemeljevati revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

11. Po ugotovitvi, da zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi prvotoženčevega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 386/2002 z dne 12. 2. 2004, sodbo II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005, sodbo II Ips 11/2005 z dne 9. 2. 2006, sodbo II Ips 189/2006 z dne 2. 10. 2008 in druge.