9.10.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi E. F. iz V., ki jo zastopa D. L. K., odvetnik v M. na seji dne 9. oktobra 1997

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 38/94 z dne 17.1.1996, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. št. 0011/8 - XVII - 328.622 z dne 29.11.1993 in odločba Oddelka za notranje zadeve Občine Radlje ob Dravi št. 208-74/92-6 z dne 9.8.1993 se odpravijo.

2.Zadeva se vrne pristojnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica z ustavno pritožbo, vloženo dne 24.4.1996, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8 - XVII - 328.622 z dne 29.11.1993. S to odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo pritožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Radlje ob Dravi št. 208-74/92-6 z dne 9.8.1993, s katero je ugotovil, da se pokojna C. S. ni štela za jugoslovansko državljanko. Odločba je bila izdana na zahtevo pristojnega organa po določbi 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93). Pritožnica meni, da je bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ki zagotavlja vsakomur enake človekove pravice ne glede na narodnost. Poudarja, da je C. S. v času podržavljenja njenega premoženja imela državljanstvo Jugoslavije in se je 28.8.1945 nahajala na ozemlju FLRJ. Pritožnica meni, da je razlaga Vrhovnega sodišča o retroaktivnosti drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 v nasprotju z ustavo, ki je veljala v letu 1948, kakor tudi s sedaj veljavno Ustavo Republike Slovenije, ki dovoljuje retroaktivnost predpisov le izjemoma. Nadalje meni, da je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi zgodovinskih virov in ne pravnih predpisov in s tem kršilo načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Vrhovno sodišče ni upoštevalo, da je bil Kulturbund uradno registrirano kulturno društvo predaprilske Jugoslavije. Predlaga, da Ustavno sodišče spremeni izpodbijano sodbo.

2.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel dne 11.9.1997. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) predložena Vrhovnemu sodišče, ki nanjo ni odgovorilo.

B.

3.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo pritožnice, ker je ugotovilo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno zavrnila pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Radlje ob Dravi, s katero je bilo ugotovljeno, da se K. S. ne šteje za jugoslovansko državljanko, ker je bila oseba nemške narodnosti, ki je ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu - 4.12.1998 - živela v tujini, in da se po določbi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji šteje, da obstaja tudi tretji zakonski pogoj "nelojalno ravnanje", ki pa se ne dokazuje.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) presodilo ustavnost določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen. Ugotovilo je, da določba z Ustavo ni v neskladju in da je ustavno dopustno, da zakonodajalec pri ugotavljanju državljanstva izhaja iz domneve nelojalnosti. Domneva nelojalnosti ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah.

5.Vendar hkrati ni mogoče prepovedati posamezniku, da v postopku uveljavljanja svojih pravic dokazuje nasprotno. Zato je po stališču Ustavnega sodišča, zavzetem v citirani odločbi, mogoče določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati le na en način - kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz in po katerem je stranki dokazovanje lojalnosti vedno dovoljeno.

6.Po določbi prvega odstavka 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po določbi drugega odstavka istega člena Ustave so pred zakonom vsi enaki. Vsakomur je tudi zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave). Citirani ustavni določbi sta zavezujoči tako za zakonodajalca, ko na podlagi ustavnega pooblastila ureja pravice in obveznosti posameznikov, kot tudi za vse tiste organe oziroma nosilce javnih pooblastil, ki o teh pravicah in obveznostih odločajo.

7.Razlaga navedene določbe, ki jo je potrdilo sodišče v izpodbijani sodbi, je po zavzetem stališču Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo. V neskladju z načelom enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave je zato, ker postavlja pri ugotavljanju državljanstva drugačne pogoje od tistih, ki so obstojali v času podržavljenja premoženja in s tem povzroča diskriminacijo oseb glede na narodnost. Kolikor se določba razlaga tako, da stranki onemogoča dokazovanje lojalnosti, upravnemu organu pa dopušča, da za dokazovanje statusa nemške narodnosti uporablja tudi dokaze, s katerimi se v bistvu dokazuje nelojalnost osebe, pa je tudi v neskladju z 22. členom Ustave.

8.Glede na navedeno izpodbijana sodba kot tudi obe odločitvi upravnih organov temeljijo na ustavno nedopustni razlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. S takšnimi odločitvami je zato kršena pravica do enakosti po 14. in 22. členu Ustave. Ker je treba zaradi odprave posledic nepravilne razlage predpisa ponoviti ugotovitveni postopek, se je Ustavno sodišče odločilo za odpravo vseh treh odločb in za vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. V ponovljenem postopku bo treba upoštevati, da je z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna. Izpodbojna domneva ne izključuje dokazovanja, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja. Breme dokazovanja se drugače kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku tu prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja - v tem primeru torej na stranko. V ponovljenem postopku bo tako pritožnica imela možnost dokazovanja, da nelojalnost njene pravne prednice ni obstajala. Pristojni organ pa bo moral na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je pritožnica dokazala, da nelojalnost v njenem primeru ne obstoji. Pri tem se pritožnica ne bo mogla opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazala obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Če bo organ glede tega dejstva ostal v dvomu, bo moral za podlago svoje odločitve vzeti domnevano nelojalnost.

C.

Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZustS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Lovro Šturm