Jedro

Prvostopni organ je po tem, ko je prejel obvestilo tožnikovega delodajalca s poročilom o varnostnem dogodku z dne 17. 7. 2014, in pred izdajo odločbe tožniku posredoval vso prejeto dokumentacijo in ga pozval, da se o njej izjavi, kar je tožnik tudi izkoristil. Glede na povedano dejstvo, da tožnik pri delodajalcu ni bil seznanjen z izsledki komisije, da bi pojasnil svoja ravnanja, zato na pravilnost odločitve z vidika procesnega ravnanja organa ne vpliva, kakor tudi ne tožnikov izražen dvom v kompetentnost ocenjevalcev oziroma članov komisije zaradi opredelitve varnostnega dogodka z dne 17. 7. 2014 z označbo C2 (significant incident - frequent). Pri tem pa je še dodati, da je opredelitev varnostnega dogodka stvar presoje komisije, ki jo je prvostopni organ očitno sprejel, kakor je očitno tudi sprejel same zaključne ugotovitve komisije. Zato pa očitno tudi ni bilo potrebe, da bi prvostopni organ še sam v postopku nadzora kot pristojni nadzorni organ po ZLet opravil analizo dogodka in ocenil njegovo resnost, kot to meni tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za civilno letalstvo (v nadaljevanju prvostopni organ) začasno odvzela tožniku licenco št. ... kontrolorja zračnega prometa do uspešno opravljenega izrednega preverjanja strokovne sposobnosti iz druge točke izreka te odločbe (1. točka izreka), tožniku kot zavezancu odredila izredno preverjanje strokovne sposobnosti in sicer: - opravljanje teoretičnega izpita za pridobitev pooblastila enote LJA za rating nadzornega priletnega kontrolorja zračnega prometa (APS) z rating pooblastilom radar (RAD), - opravljanje teoretičnega izpita za pridobitev pooblastila enote LJA za rating nadzornega območnega kontrolorja zračnega prometa (ACS) z rating pooblastilom radar (RAD) ter – opravljanje praktičnega dela izpita, ki se lahko preveri na delovnem mestu ali simulatorju (2. točka izreka), odločila, da bo sklep o imenovanju komisije in datumu izvedbe izrednega preverjanja strokovne sposobnosti izdan naknadno (3. točka izreka), da mora zavezanec agenciji v roku 3 dni od prejema te odločbe vrniti licenco (4. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (6. točka izreka) in da je ta odločba izvršilni naslov (7. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je prejel dopis Javnega podjetja Kontrole zračnega prometa Slovenije d.o.o., da je izkazan dvom v usposobljenost kontrolorja zračnega prometa – tožnika. Organ je obvestil tožnika o uvedbi inšpekcijskega postopka, v katerem se ugotavlja skladnost z zahtevami, kot izhajajo iz Uredbe Komisije (EU) št. 805/2011 z dne 10. 8. 2011 o določitvi področnih pravil za licence kontrolorjev zračnega prometa in nekatere certifikate v skladu z Uredbo (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 2. 2008 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu in razveljavitvi Direktive Sveta 91/670/EGS, Uredbe (ES) št. 1592/2002 in Direktive 2004/36/ES in Zakona o letalstvu (v nadaljevanju ZLet). Organ je tožnika seznanil s prejetim obvestilom, kateremu je bilo priloženo poročilo komisije o pregledu dogodka ..., in mu dal možnost izjave, kar je tožnik izkoristil. Organ je glede na podatke spisa ter upoštevajoč izjavo tožnika ugotovil, da je analiza delodajalca tožnika pokazala nadpovprečno ponovljivost strokovnih napak, da tožnik varnostnih dogodkov ne zanika, da korektivni ukrepi pri tožniku niso dosegli odprave ponovljivosti njegovih strokovnih napak, da so poleg izgube separacije pri varnostnem dogodku z dne 17. 7. 2014 ostala ravnanja tožnika vsi izpraševalci ocenili kot negativno. Ker je organ glede na 22. člen Uredbe Komisije št. 805/2011 dolžan v takih primerih, ko obstaja dvom v usposobljenost kontrolorja zračnega prometa, kar v tem primeru nedvomno obstaja, ukrepati, je organ odločil, kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka odločbe. Organ je glede na dolgoletne izkušnje tožnika izbral najmilejši in najugodnejši ukrep za tožnika.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

3. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel vsebino izpodbijane odločbe ter drugostopne odločbe, navedel, da poročilo komisije o pregledu dogodka dne 17. 7. 2014 z dne ... ni verodostojno. To dokazuje izjava A.A., ki jo je 24. 10. 2014 overil pri notarju, pri čemer ne glede na to, da gre le za overitev podpisa, to pomeni, da za vsebino stoji oseba, ki je izjavo podpisala. A.A. je bil namreč član komisije o pregledu dogodka in podpisnik poročila. Iz njegove izjave izhaja, da je bil s končnim poročilom seznanjen šele potem, ko mu je to poročilo na vpogled predložil tožnik, ki je to poročilo prejel od organa. Po pregledu poročila je A.A. ugotovil, da tč. 5 poročila predstavlja le dejstvo analize in ocene izpraševalcev, ki za A.A. niso verodostojne in z njimi ne soglaša, da tč. 6/1 ne odraža dejansko dogovorjenega s člani komisije, da v zvezi s predpisanim ločevanjem niso upoštevane vse okoliščine, da tč. 6/2 ne spada v ugotovitev komisije, ker s tem A.A. ni soglašal in da tč. 7 ne odraža njegovega stališča in mnenja glede priporočil ob upoštevanju navedenega. A.A. je tudi izjavil, da vsebinsko tega ni podpisal, niti soglašal, zato ne prevzema nobene odgovornosti za takšno neverodostojno poročilo, meni pa, da je do tega prišlo, ker je član komisije B.B. želel zadevo čimprej končati. Prvostopni organ je bil s tem seznanjen in bi to tudi moral preveriti, pa tega ni storil. Ker izjava A.A. izničuje sklepne ugotovitve poročila komisije, to tudi pomeni, da je poročilo neveljavno in brez pravnih posledic. To pa posledično pomeni, da je odločba nezakonita, s tem pa je tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. O tem je tožnik opozoril organ, ki bi moral te navedbe preveriti, zlasti, ker je tudi nadzorni organ, ki nadzira delovanje tožnikovega delodajalca. Tega pa dosedaj inšpektor ni storil. S tem v zvezi je tožnik zahteval tudi izločitev uradne osebe letalskega nadzornika C.C., vendar neuspešno.

4. Tožnik je tudi že v pritožbi uveljavljal, da mu pred prvostopnim organom ni bila dana možnost, da pojasni svoja ravnanja, da pri delodajalcu ni bil seznanjen z izsledki komisije, da je izpostavil dvom v kompetentnost ocenjevalca oziroma komisije, glede na to, da je komisija varnostni dogodek z dne 17. 7. 2014 opredelila kot C2, pri tem pa C pomeni ''significant incident'', 2 pa pomeni ''frequent'', to pa bi morala biti za organ dodatna spodbuda za poglobljeno analizo, da bi moral prvostopni organ kot nadzorstveni organ sam oceniti resnost dogodka po vseh zahtevanih elementih, ne pa se zgolj opreti na poročilo komisije, da je bilo vključevanje izpraševalcev v preiskavo izvedeno brez vednosti tožnika, predvsem pa, da letalski nadzornik C.C. kot uradna oseba ni ugotavljal okoliščin, ali so bili vsi člani komisije res seznanjeni s poročilom oziroma ali so dali zanj soglasje, pri čemer je nenavadno, da je poročilo podpisano le na zadnji strani, ko pa je za pričakovati, da bi bila vsaka stran parafirana glede na pomembnost poročila, da ni bila zagotovljena anonimnost tožnika v okviru sodelovanja šestih izpraševalcev, kljub temu, da naj bi bila, kar kaže nesodelovanje določenih izpraševalcev pri oceni in analizi dela, da k analizi dogodka ni bil pozvan izvršni kontrolor TOP D.D., ki je bil eden izmed izpraševalcev (ki ni sodeloval pri analizi in oceni dela), hkrati pa je po prepričanju tožnika v precejšnji meri prispeval k nastanku, poteku in končnem izidu varnostnega dogodka, da izpraševalci niso bili seznanjeni z varnostnim dogodkom celovito ter da je bilo ocenjevanje šablonsko in ne vsebinsko. Tožniku se tudi očita ponovljivost dogodkov, vendar v zvezi s tem očitkom ni bilo nobenih dogodkov in tudi ne postopkov v tej zvezi. Sicer pa je tožnik tudi izpostavil, da je bil še 14 dni po tem dogodku, ki ga je tožnik prijavil sam, redno razporejen na mesto kontrolorja vsaj še 14 dni, nato pa je bil odstranjen. Organ tako ni ugotovil nadpovprečne ponovljivosti, niti katere druge ponovljivosti strokovnih napak, pri čemer tudi kriteriji oziroma merila za to niso opredeljeni, prav tako ne drži, da tožnik dogodkov ni zanikal, saj vsem oporeka in jih zanika, nerazumno je tudi, da organ ugotavlja, da korektivni ukrepi delodajalca niso dosegli odprave pomanjkljivosti tožnikovih strokovnih napak, pri čemer njegove strokovne napake sploh niso ugotovljene, kaj šele njihova ponovljivost. Sicer pa informacija o ravnanju tožnika izhaja iz poročila, ki je neverodostojno, kot že povedano, ob tem pa tožnik še opozarja, da ni bila izvedena tudi analiza dela tožnikovega asistenta na poziciji G2, prav tako ne analiza dela izvršnega kontrolorja in asistenta na sektorju TOP. Vsi štirje tvorijo celoto in nosijo del odgovornosti za sosledje dogodkov. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila sodišče na označbo toženke v tožbi, povzela razloge izpodbijane odločbe ter še navedla, da predlaga opravo poizvedb pri javnem podjetju KZPS d.o.o. o tem, kdaj jih je član komisije A.A. seznanil oziroma opozoril na morebitne kršitve in zahteval njihovo odpravo, predlagala pa je tudi zaslišanje vseh članov komisije. Sicer je pa delodajalec tožnika resna certificirana organizacija z mednarodno veljavnim certifikatom in je ta obvestila organ o obstoju dvoma, zato ni in se ne more realno pričakovati dolžnost, da se od vsake osebe, ki je podpisana na kateremkoli izmed priloženih dokumentov zahteva njena izjava o strinjanju ali nestrinjanju z napisanim. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo po izvedbi predlaganih dokazov primarno zavrže oziroma podrejeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik toženko označil v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ko je navedel, da je toženka Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo. Res je dodal poleg še Javno agencijo za civilno letalstvo, vendar pa to glede na prej povedano ne predstavlja take pomote, ki bi terjala izrecno popravo tožbe v tej smeri oziroma (celo) zavrženje tožbe zaradi napačne označbe.

8. Nadalje sodišče presoja, da je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Po 6. členu Uredbe Komisije (EU) št. 805/2011 z dne 10. 8. 2011 o določitvi podrobnih pravil za licence kontrolorjev zračnega prometa in nekatere certifikate v skladu z Uredbo (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta je mogoče začasno odvzeti licenco, rating ali pooblastilo, kadar obstaja dvom o usposobljenosti kontrolorja zračnega prometa ali v primeru kršenja delovnih obveznosti. Po 22. členu Uredbe za zagotavljanje ravni usposobljenosti, ki je za kontrolorje zračnega prometa nujno potrebna pri delu v skladu z visokimi varnostnimi standardi, pristojni organi nadzorujejo in spremljajo usposabljanje kontrolorjev. Njihove naloge med drugim vključujejo: izdajanje in razveljavljanje licenc, ratingov in pooblastil, za katere sta bili opravljeni ustrezni usposabljanje in ocenjevanje v pristojnosti pristojnega organa, ponovno potrditev veljavnosti, podaljšanje in začasni odvzem ratingov in pooblastil, iz katerih se privilegiji izvajajo v pristojnosti pristojnega organa, idr. Ukrepi uradnih oseb pri letalskem nadzoru so določeni tudi v 171. členu ZLet, kjer ima med drugim uradna oseba agencije, pristojna za izvajanje stalnega nadzora, nadzora nad izvajanjem letalskih predpisov in s temi predpisi povezanih prekrškovnih postopkov, poleg pooblastil inšpektorja, določenih s predpisi o inšpekcijskem nadzoru, tudi pravice in dolžnosti, da v primeru ugotovljenih neskladnosti s predpisanimi zahtevami ali kršitvami zakona ali drugih predpisov in pravnih aktov, ki jih nadzoruje, uporabi, poleg ukrepov po letalskih predpisih in pravnih aktih, ki veljajo oziroma se uporabljajo v Republiki Sloveniji, splošnih predpisih o upravi in inšpekcijskem nadzoru, (med drugim) naslednja pooblastila za ukrepanje: 1. kršitelju z odločbo odredi, da z dejanjem ali opustitvijo dejanja odpravi pomanjkljivosti ali nepravilnosti, 2. zahteva odvzem licence, pooblastila, potrdila oziroma dovoljenja za delo ali druge listine od organa, ki jo je izdal, 4. začasno ukine ali omeji izdani certifikat, če bi bilo nadaljnje opravljanje dela ali dejavnosti očitno nevarno za zračni promet, 5. zahteva izrecno preveritev strokovne ali zdravstvene sposobnosti letalskega osebja in drugega strokovnega osebja. Smiselno enako določata tudi 45. in 46. člen ZLet, na podlagi katerih lahko Agencija za določen čas, največ za eno leto, odvzame licenco, rating, pooblastilo, potrdilo oziroma spričevalo ali prekliče veljavnost navedenih listin, če je imetnik (med drugim): 1. ogrožal varnost letenja (45. člen), iz primerih iz prejšnjega člena in v primeru dvoma, da upravičenec iz licence ne izpolnjuje več pogojev za uveljavljanje privilegijev iz licence, pa od upravičenca iz licence zahteva, da opravi predpisane teoretične in praktične preizkuse za preverjanje njegove strokovne sposobnosti, kakor tudi druge predpisane preglede za ugotovitev psihofizičnega stanja zaradi ugotovitve sposobnosti za opravljanje nalog (46. člen).

10. Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ po prejemu obvestila o izkazanem dvomu o usposobljenosti kontrolorja zračnega prometa Kontrole zračnega prometa Slovenije d.o.o. (ki je delodajalec tožnika in certificirana organizacija z mednarodno veljavnim certifikatom za opravljanje med drugim dejavnosti služb zračnega prometa (podatki s spleta)), ki je vsebovalo navedbe o že prej obravnavanih varnostnih dogodkih, ter predhodno prejetem poročilu komisije o pregledu dogodka ... (v nadaljevanju poročilu o varnostnem dogodku z dne 17. 7. 2014) uvedel postopek nadzora nad delom tožnika kot kontrolorja zračnega prometa v skladu z ZLet. Tožnik ugovarja, da je poročilo o dogodku z dne 17. 7. 2014 neverodostojno, ker je A.A. kot eden izmed članov komisije podpisal pri notarju izjavo, da se ne strinja z vsebino poročila v tam navedenih točkah. Kot je že tožnik sam navedel v tožbi, je pri izjavi A.A. notarsko overjen le podpis, ne pa sama vsebina izjave. Ne glede na to (in ne da bi se sodišče spuščalo v vprašanje verodostojnosti same vsebine izjave), pa sodišče tudi meni, da zgolj sestava take izjave, ne da bi bil s tem seznanjen organ (tožnik sicer trdi, da naj bi bil organ s tem seznanjen, kar pa ni izkazano) ali delodajalec tožnika, (še) ne more omajati verodostojnosti poročila komisije, zlasti ob upoštevanju, ker je podpisana s strani vseh članov komisije. Pri tem na ''neverodostojnost'' poročila tudi ne kaže dejstvo, da poročilo ni podpisano na vsaki strani, temveč le na koncu, in posledično tudi ni možno trditi, da je bilo poročilo prirejeno oziroma potvorjeno. Podpis je že tožnik sam navedel v tožbi, je pri izjavi Petra Kavčiča notarsko overjen le podpis, ne pa sama vsebina izjave. Ne glede na to (in ne da bi se sodišče spuščalo v vprašanje verodostojnosti same vsebine izjave), pa sodišče tudi meni, da zgolj sestava take izjave, ne da bi bil s tem seznanjen organ (tožnik sicer trdi, da naj bi bil organ s tem seznanjen, kar pa ni izkazano) ali delodajalec tožnika, (še) ne more omajati verodostojnosti poročila komisije, zlasti ob upoštevanju, ker je podpisana s strani vseh članov komisije.Posledično pa zato tudi izpodbijana odločba, ki temelji (med drugim) na tem poročilu, ni nezakonita in tožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

11. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je prvostopni organ po tem, ko je prejel obvestilo tožnikovega delodajalca s poročilom o varnostnem dogodku z dne 17. 7. 2014, in pred izdajo odločbe tožniku posredoval vso prejeto dokumentacijo in ga pozval, da se o njej izjavi, kar je tožnik tudi izkoristil. Glede na povedano dejstvo, da tožnik pri delodajalcu ni bil seznanjen z izsledki komisije, da bi pojasnil svoja ravnanja, zato na pravilnost odločitve z vidika procesnega ravnanja organa ne vpliva, kakor tudi ne tožnikov izražen dvom v kompetentnost ocenjevalcev oziroma članov komisije zaradi opredelitve varnostnega dogodka z dne 17. 7. 2014 z označbo C2 (significant incident - frequent). Pri tem pa je še dodati, da je opredelitev varnostnega dogodka stvar presoje komisije, ki jo je prvostopni organ očitno sprejel, kakor je očitno tudi sprejel same zaključne ugotovitve komisije. Zato pa očitno tudi ni bilo potrebe, da bi prvostopni organ še sam v postopku nadzora kot pristojni nadzorni organ po ZLet opravil analizo dogodka in ocenil njegovo resnost, kot to meni tožnik.

12. Tožnik tudi ugovarja, da v zvezi z očitano ponovljivostjo dogodkov ni bilo izvedenih ustreznih postopkov. Iz podatkov Oddelka za varnost v zračnem prometu o ponovljivosti dela v nasprotju s predpisi za kontrolorja – tožnika, pripetega k obvestilu o izkazanem dvomu o usposobljenosti kontrolorja zračnega prometa, izhaja, da je bil pri vsakem varnostnem dogodku izveden interni postopek bodisi z imenovanjem komisije, bodisi z izdelavo poročila, kar je privedlo do tam povzetih ugotovitev ter naložitvijo korektivnih ukrepov glede na opisane ugotovitve za odpravo ugotovljenega stanja. Sodišče zato tudi tega tožbenega ugovora ne more sprejeti kot utemeljenega in ga zavrača. Iz povzetih opisov varnostnih dogodkov pa tudi izhaja, da je prišlo v 4 od 8 dogodkov do nestrokovnega dela v zvezi z ločevanjem letal oziroma izgube separacije, kar nedvomno kaže na ponovljivost določenih varnostnih dogodkov, zaradi česar ugovarjana nedoločenost kriterijev oziroma meril za opredelitev ponovljivosti dogodkov ni pravno pomembna, saj je iz ugotovitev pri vsakem posameznem dogodku jasno razvidno, kateri varnostni dogodki se ponavljajo.

13. (Ne)izvedba analize dela tožnikovega asistenta na poziciji G2, dela izvršnega kontrolorja in asistenta na sektorju TOP pa ni predmet izpodbijane odločbe in zato tudi ne predmet tega upravnega spora, temveč je to odločba, izdana tožniku kot zavezancu.

14. Sodišče glede na povedano ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je na zakonu utemeljena, zato je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnika, članov komisije ter ostalih dokazov, ker so že v upravnem postopku izvedeni dokazi dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.