Jedro

ZDR dopušča dogovor med delavcem in delodajalcem glede omejitev, ki bodo delavcu ob spoštovanju konkurenčne klavzule nastale po prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjšane možnosti zaposlitve oziroma ustvarjanja dohodka s pridobitno dejavnostjo. V teh primerih je delavec upravičen do določenega materialnega nadomestila, saj gre tudi za poseg v njegove ustavne pravice do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude (74.člen Ustave).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (med drugim) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik po prenehanju mandata razporejen na drugo ustrezno delo, ki pa mu ni ustrezalo in mu je zato delovno razmerje sporazumno prenehalo. V skladu s pogodbo o zaposlitvi je imel ob prenehanju delovnega razmerja pravico do odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule v višini 12-kratne mesečne plače. Pogodba o zaposlitvi ne razlikuje med načini prenehanja delovnega razmerja, zato ima tožnik pravico do odškodnine tudi ob prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji. Ker je pogodba o zaposlitvi dvostranska odplačna pogodba, delodajalec ne more z enostransko izjavo volje, brez soglasja delavca, odstopiti od zahteve po nadaljnjem spoštovanju konkurenčne klavzule. Tožnik konkurenčne klavzule ni kršil zato ima pravico do dogovorjene odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča in se pri tem sklicevalo tudi na sodno prakso.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v postopku podala navedbe in dokaze o tem, da je tožnik kršil konkurenčno klavzulo, saj se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil kot direktor družbe M., ki se ukvarja s konkurenčno dejavnostjo. Poleg tega je tožnik tudi ustanovitelj družbe C., d.o.o. Glede na to je situacija drugačna, kot je bila v sodbi opr. št. VIII Ips 110/2001, na katero se sklicuje izpodbijana sodba. Odškodnina je bila dogovorjena kot nadomestilo izpada dohodka, ki bi ga tožnik utrpel, če bi spoštoval konkurenčno klavzulo, česar pa tožnik ni spoštoval. Tožena stranka je na tožnikovo kršitev pogodbenih obveznosti opozorila v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do njenih navedb ni opredelilo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravna podlaga za odločitev je enaka, kot je bila pri odločanju v zadevi, na katero se sklicuje izpodbijana sodba. Po določbi 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) se delavec in delodajalec (lahko) dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Stranki sta se o tem dogovorili s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 15.5.1997. Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba. Za njeno sklenitev velja avtonomija strank, kolikor ni ta izrecno omejena s predpisi. ZDR dopušča dogovor med delavcem in delodajalcem glede omejitev, ki bodo delavcu ob spoštovanju konkurenčne klavzule nastale po prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjšane možnosti zaposlitve oziroma ustvarjanja dohodka s pridobitno dejavnostjo. V teh primerih je delavec upravičen do določenega materialnega nadomestila, saj gre tudi za poseg v njegove ustavne pravice do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave).

Udeleženci v obligacijskem (pogodbenem) razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (17. člen Zakona o obligacijski razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 in nasl. ZOR; enako 9. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 - OZ). V skladu s temi temeljnimi načeli obligacijskega prava je tudi 13. člen pogodbe o zaposlitvi, da je pogodbo mogoče spremeniti le s sporazumom (obeh) strank. Zato ni sprejemljivo pravno stališče tožene stranke, da lahko delodajalec z enostransko izjavo volje (brez soglasja delavca) odstopi od pogodbe oziroma od zahteve po nadaljnjem spoštovanju konkurenčne klavzule. Sprememba ali razveza pogodbe je mogoča le ob soglasju obeh pogodbenih strank, ali v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Tožena stranka se ne more izogniti svoji obveznosti tako, da tožnika odvezuje njegovih obveznosti po spoštovanju konkurenčne klavzule.

Tako enostransko odločitev je mogoče šteti le kot predlog za sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi, ki bi imela pravne učinke šele, če in ko bi se z njo strinjal tudi tožnik kot druga pogodbena stranka.

Že ob sklenitvi pogodbe se je predvidevalo, da bodo zaradi dogovorjenih omejitev iz naslova prepovedi konkurence, tožnikove možnosti pri iskanju nove zaposlitve ali opravljanja dejavnosti zmanjšane. Tožnik je na omejitve pristal ob dogovorjeni odškodnini, ki se izplača v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja v enkratnem znesku. V pogodbi je (9. člen) izrecno dogovorjeno, da tožniku odškodnina pripada tudi, če mu delovno razmerje preneha po njegovi volji. Tožnik do te odškodnine ne bi bil upravičen le, če sam ne bi izpolnil svoje obveznosti. V dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnik svojih obveznosti iz konkurenčne klavzule ni prekršil. Dejansko stanje je podobno položaju, ki ga je ZOR urejal kot razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve (124. do 132. člen ZOR).

Tožnik, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnil, bi imel možnost izbire: zahtevati od tožene stranke izpolnitev njene obveznosti ali razdreti pogodbo. V vsakem primeru pa bi imel kot pogodbi zvesta stranka pravico do odškodnine.

Tožena stranka z revizijskimi navedbami o tem, da je tožnik dejansko kršil prepovedi iz konkurenčne klavzule, uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem pa očitno pozablja, da teh okoliščin ni navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje, temveč prvič šele v pritožbi. Pritožbo je vložil zakoniti zastopnik tožene stranke, ki pa je, zaslišan na obravnavi 4. 9. 2002, zatrjeval ravno nasprotno: da zaradi specifičnosti proizvodov tožene stranke, ni takšnega proizvajalca elektromotorjev in črpalk, ki bi bil konkurenčen toženi stranki. V reviziji (enako kot že v pritožbi) tožena stranka tudi povsem neobrazloženo zatrjuje le, da gre za konkurenčno dejavnost. Iz takih navedb pa ni mogoče ugotoviti, da bi bili družbi M. in C. kakorkoli konkurenčni toženi stranki kot družbi za proizvodnjo elektromotorjev, črpalk in livarni.

Dejstvo, da izpodbijana sodba izrecne opredelitve do pritožbenih navedb v tem delu nima, bi lahko pomenila le bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, ki pa je revizija ne uveljavlja. Ne gre pa za kršitev po 1. točki prvega odstavka 370. člena oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba sicer razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Med temi dejstvi pa, kot rečeno, dejstev o zaposlitvah tožnika v družbi M. hiše in C. ni bilo, ker jih tožena stranka ni navajala.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor tožena stranka sama (155. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).