Jedro

Glede na to, da sta tožnika svojo posest ves čas postopka utemeljevala le z dejstvom, da imata solastninsko pravico na spornih nepremičninah, kar naj bi že avtomatično pomenilo, da imata tudi posest na njih, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da posestna tožba ni sklepčna.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka motila tožeči stranki v njuni neposredni posesti nepremičnin, parc. št. 347/57 in parc. št. 347/58, obe vl. št. 473, k.o. D., katerih solastnika sta vsak do 37/1000, s tem, da je na navedenih zemljiščih postavila otroško igrišče. Zavrnilo je tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in odstranitev objekta ter na prepoved bodočih takšnih ali podobnih posegov v posest. Hkrati je sodišče odločilo, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 981,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožeči stranki po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta in uveljavljata vse pritožbene razloge ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožnika navajata, da sta v postopku več kot jasno izkazala, da sta ne le solastnika, pač pa tudi soposestnika predmetne nepremičnine, saj je nesporno dejstvo, da živita v naselju, kjer se nahaja zelenica, na kateri je tožena stranka postavila otroško igrišče. Slednje je postavljeno točno pred okno tožnikov. Sodišče navaja, da posest pogleda ne zadostuje, a gre za več kot to, saj je zelenica del funkcionalnega zemljišča lastnikov stanovanj v naselju ND in je tako v solasti vseh lastnikov oziroma v soposesti vseh tam stanujočih. Pritožnika res nista navajala, da bi sporno zelenico sama obdelovala, kosila ipd., a po njunem mnenju to niti ni potrebno. Sodišče je nepravilno zaključilo, da bi morali tožeči stranki izkazati dejansko neposredno fizično oblast prav nad predmetnim delom funkcionalnega zemljišča, saj je sprejeto stališče sodne prakse, da za aktivno legitimacijo v posestnem sporu zadostuje posest stavbe in ni potrebno s konkretnimi dejanji posebej dokazovati posesti integralnih delov stavbe (ustavna odločba Up-243/02). Predmetni spor se tiče funkcionalnega dela zemljišča, ki je integralni del solastnine tožnikov v naselju, kjer živita, pri čemer lastništvo in posest na spornih parcelah nista mogoča brez lastništva in posesti bivalne enote v naselju. Pritožnika menita, da je oboje neločljivo povezano, in ker je posest stanovanja kot bistvene enote njune lastnine nedvomno izkazana in nesporna, tudi (so)posest funkcionalnega zemljišča ne more biti sporna. V kolikor bi sodišče zaslišalo tožeči stranki, kot je bilo predlagano, bi morda tudi bolj natančno ugotovilo, na kakšen način tožnika izkazujeta zatrjevano posest spornih zemljišč. Do tega zaslišanja pa ni prišlo, niti o tem sklep nima nikakršnih razlogov. Sodišče je napačno sklepalo, da aktivna legitimacija tožnikov ni izkazana, saj je samo zaključilo, da je tožena stranka detentor, ki kot upravnik večstanovanjske stavbe dela tudi po navodilih tožnikov, ki torej imata posest. Sodišče je nepravilno odločilo tudi glede pasivne legitimacije tožene stranke, ki naj ne bi bila podana. Po prepričanju sodišča je v posestnih sporih legitimiran le tisti, v čigar korist je bilo storjeno motilno dejanje, ta pogoj pa v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Pritožnika opozarjata, da takšno stališče ni pravilno, saj je v posestnih sporih pasivno legitimiran tudi in predvsem tisti, ki je motilno dejanje zagrešil, torej tožena stranka. Prav tako pa je tožena stranka od dejanja imela korist, saj si je tako zagotovila, da bo še naprej upravnik naselja. Za postavitev otroškega igrišča bi tožena stranka morala pridobiti soglasje vseh solastnikov, in sicer v skladu s SZ-1, česar pa ni izkazala, saj obrazec za zbiranje soglasij ni v skladu z zakonom. Predložena soglasja ne vsebujejo nikakršnih podatkov o tem, kdo so solastniki, kakšen je njihov delež na skupnih delih, niso predložena pooblastila tistih, ki so podpisovali v imenu drugih itd., zato sodišče ni moglo ugotoviti deleža podpisov niti ni obrazložilo, kakšen naj bi bil ''ustrezen delež'' (100% ali 75%), kot zaključuje v sklepu. V vsakem primeru pa soglasje vseh stanovalcev ni bilo podano, in ker je šlo po mnenju pritožnikov za spremembo namembnosti, bi soglasje moralo biti 100%. Sodišče se tudi ni spuščalo v trditev tožečih strank, da gre pri postavitvi igrišča za spremembo rabe zemljišč, ne pa za izboljšavo objekta, saj igrišče v veljavnem zazidalnem načrtu ni predvideno in so vsi kupci kupili stanovanja zavedajoč se tega. Pritožba nadalje navaja, da tožena stranka pri svojem delu ni ravnala s strokovno skrbnostjo, saj ni imela ustreznega pooblastila solastnikov, postavitev igrišča pa je bila nelegalna. Tožnika sta sicer podala soglasje, a pod izrecnim pogojem, da se igrišče postavi v skladu z veljavnimi predpisi. Sodišče je tudi nepravilno odločilo glede protipravnosti ravnanja tožene stranke, saj naj bi zadostovala že lokacijska informacija, iz katere izhaja, da gradbeno dovoljenje ni potrebno. Pritožnika vztrajata, da gre za spremembo rabe zemljišča. Iz lokacijske informacije izhaja, da je postavitev enostavnih objektov mogoča v skladu s prostorskimi akti, igrišče pa je bilo postavljeno v nasprotju z veljavnim zazidalnim načrtom. Poleg tega lokacijska informacija določa, da spremembe namembnosti načeloma niso dovoljene, razen v smislu izboljšav, ki jih odobri občinska strokovna služba, pristojna za okolje in prostor, na podlagi strokovne presoje in ob soglasju pristojnih soglasodajalcev. Najvišje plezalo na igrišču presega višino 3 metrov, kar je kriterij za višino objekta, ki se šteje za enostavni objekt, ki ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Slednje izhaja tudi iz lokacijske informacije, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo v nasprotju z njo. Pritožnika navajata še, da je igrišče zanju še posebej motilno, ker je najbliže njunemu stanovanju, namesto razgleda na naravo imata sedaj pred seboj visoka plezala in večerni hrup, saj se tam zvečer zbirajo mladostniki, poleg tega pa se čutita odgovorna, ker je igrišče v bližini vode in povsem nezavarovano.

Pritožba je bila v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki v svojem odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem navedbam tožnikov v pritožbi in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sklep prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja nesporna ugotovitev, da sta tožeči stranki solastnika stanovanja na naslovu D. v soseski ND ter da je tožena stranka upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri se omenjeno stanovanje nahaja. Prav tako ni sporno, da sta tožnika kot solastnika stanovanja tudi solastnika skupnih prostorov, med drugim zemljišč parc. št. 347/57 in 347/58, obe vl. št. 473, k.o. D., na katerih je bilo dne 17.9.2009 postavljeno otroško igrišče. Pravdne stranke so zedinjene tudi glede dejstva, da sta tožnika soglašala z izgradnjo igrišča, vendar pod pogojem, da bo to zgrajeno skladno z zakonodajo. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi motenja posesti, zato je prvostopenjsko sodišče kot ključno vprašanje pravilno izpostavilo okoliščino, ali je tožeča stranka dejansko imela posest na spornih nepremičninah. Stranka, ki zahteva posestno varstvo v motenjski pravdi, mora namreč v prvi vrsti dokazati, da je imela posest stvari, glede katere uveljavlja posestno varstvo; nadalje mora dokazati, da je prav tožena stranka motila njeno posest, in da je motilno dejanje protipravno.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v postopku zaradi motenja posesti sodišče razpravlja in odloča le glede varstva dejanske posesti. Glede na to ni pomembno, ali imata tožnika parcelo v solasti - za utemeljenost tožbenega zahtevka je bistvena le okoliščina, ali sta sporno zemljišče dejansko uporabljala. Določba prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) namreč predpisuje, da daje sodišče varstvo glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Skladno s prvim odstavkom 24. člena SPZ ima posest stvari tisti, ki ima nad stvarjo dejansko oblast. Utemeljenost tožbenega zahtevka pogojujeta dva elementa: iz zatrjevanih dejstev mora izhajati, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, hkrati pa se morajo ta dejstva izkazati za resnična. Prvi pogoj imenujemo tudi sklepčnost tožbe in pomeni, da morajo biti zatrjevana takšna dejstva, da jih je mogoče subsumirati pod neko pravno normo, ki za obstoj takšnih dejstev določa tisto pravno posledico, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo (1). Gre za miselni preizkus, ali bi bil v primeru, da bi bila vsa zatrjevana dejstva resnična, zahtevek tožnika po materialnem pravu utemeljen ali ne. Glede na to, da sta tožnika svojo posest ves čas postopka utemeljevala le z dejstvom, da imata solastninsko pravico na spornih nepremičninah, kar naj bi že avtomatično pomenilo, da imata tudi posest na njih, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožba ni sklepčna. Temu zaključku pritožbeno sodišče pritrjuje v celoti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Tožnika sta že od vsega začetka vedela, da morata v motenjski pravdi, ki sta jo sprožila, zatrjevati in dokazati svojo posest spornih nepremičnin, kar sta tudi poskušala, a iz njunih navedb izhaja, da posesti v pravnem smislu, kot se zahteva v skladu s SPZ, nista imela. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je že tožena stranka med postopkom opozorila tožeči stranki, da iz tožbenih navedb ne izhaja, da sta imeli posest na nepremičninah in da je tožba nesklepčna, a sta tožnika še nadalje svojo aktivno legitimacijo temeljila na tem, da imata na spornih nepremičninah solastninsko pravico. Pri tem svojem stališču vztrajata tudi v pritožbi, kjer sama priznavata, da res nista navajala, da bi predmetno zelenico sama obdelovala, kosila ipd., in se pri tem sklicujeta na ustavno odločbo Up-243/02, iz katere naj bi izhajalo, da že njuna nesporna lastninska pravica in posest nad stanovanjem posledično pomeni tudi posest funkcionalnega zemljišča ob stanovanju. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je šlo v citirani zadevi za drugačno situacijo, saj je bilo govora o izvrševanju dejanske oblasti nad zunanjim zidom oz. fasado kot sestavnim delom posesti celotne hiše. V takšnem primeru zadošča posest hiše kot enotne glavne stvari in ni potrebno izkazovati dejanske oblasti nad posameznimi integralnimi deli le-te (gre torej za sestavni del zgradbe, pravzaprav določen delček same zgradbe, katere posest je bila že izkazana). V obravnavani zadevi pa gre za dve ločeni nepremičnini, ki sicer solastniško pripadata tožnikoma kot funkcionalna dela zemljišča, a seveda nista integralna dela njunega stanovanja v smislu zgoraj citirane odločbe. Tožnika bi morala izkazati konkretno dejansko oblast nad parcelama, ki naj bi jo tam izvrševala pred domnevnim motenjem, npr. v smislu pogostega in rednega zadrževanja na parcelah, vzdrževanja rož pod oknom, košnje trave na parceli, vsakodnevne uporabe klopi, sprehajanja ipd. Takšne dejanske oblasti pa tožnika nista na noben način zatrjevala, še več, celo sama poudarjata, da nista izvajala česa podobnega in vztrajata, da je že njuna solastninska pravica zadosten razlog za utemeljitev njune posesti. Kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, pa zgolj dejstvo solastniškega deleža na obeh nepremičninah ne more zadovoljiti kriterijev za ugotovitev, da imata tožeči stranki na njih posest. Kot rečeno, posesorna pravda ne temelji na pravici do stvari, zato so nerelevantne vse navedbe tožečih strank, ki se nanašajo na vprašanje lastništva nad spornimi nepremičninami. Posestno varstvo se ne izvaja iz pravice do posesti, temveč iz gole posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo. Gre za dejstvo takšnega razmerja subjekta do stvari, da le-ta stvar rabi, jo uživa ali z njo razpolaga, pri čemer mora biti to razmerje oziroma konkreten prostorski odnos do stvari tudi navzven manifestiran na podlagi konkretnih ravnanj posestnika (2). Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, pri tem ni pomembna solastninska pravica tožečih strank – v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena SPZ daje sodišče v sporih zaradi motenja posesti varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Prav tako je v 426. členu ZPP določeno, da je obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, (ne)poštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Odločilna je torej dejanska oblast nad stvarjo, glede slednje pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da ni bila podana. Že iz tožbenih trditev izhaja, da tožnika na sporih parcelah nista imela nobene dejanske oblasti; brez dejanske oblasti nad stvarjo pa posest oz. soposest sploh nista mogoči. Zahtevek tožnikov za posestno varstvo v takem primeru materialnopravno ne more biti utemeljen, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ga je zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe.

Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da gre v situaciji, ki jo tožnika opisujeta kot motenje posesti, lahko kvečjemu za 'motenje' s praktičnega, življenjskega vidika, ne pa za motenje v pravnem smislu v okviru motenjske pravde po SPZ, kot sta jo sprožili tožeči stranki. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da tožnika postavljeno igrišče pred njunim oknom iritira oziroma da ju moti večerni hrup in visoka igrala, kot zatrjujeta, a takšnih zahtevkov ne moreta uspešno uveljavljati v posestnem sporu. Samo zatrjevanje, da je bilo zemljišče pred postavitvijo igrišča takšno, da sta tožnika imela razgled na naravo, mir ipd., ne zadostuje za ugotovitev, da je šlo za posest stvari (3). Naravni vplivi in učinki, ki jih daje stvar na okolico, sami po sebi ne zagotavljajo pridobitve dejanske oblasti nad stvarjo - slednja se pridobi s subjektovim konkretnim ravnanjem (4).

S

tanje, kot ga tožnika v svojih tožbenih navedbah opisujeta, predstavlja imisijo, tožnika pa bosta morala, v kolikor sta prizadeta v svoji lastninski pravici, to svojo pravico varovati z drugo tožbo. Odvzem sonca, svetlobe, zračnosti in podobno (torej tudi okrnjen razgled na naravo in hrup, kot ga zatrjujeta tožeči stranki) je po ustaljeni sodni praksi namreč lahko imisija

(5),

urejanje takšnih sporov pa se ne rešuje v pravdi zaradi motenja posesti. Tudi v motenjskih pravdah je namreč sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 424. členom ZPP). V posestni pravdi se ugotavlja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, v okviru česar je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločalo. V zvezi z imisijami lahko prizadeti uveljavlja npr. stvarnopravne zahtevke po 75. členu SPZ, z negatorno tožbo po 99. členu SPZ pa lahko zahteva tudi odstranitev vzrokov, ki povzročajo prepovedane škodljive imisije.

Glede pritožbenega očitka, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo tožnikov niti obrazložilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je izrecno in jasno obrazložilo, da dokazov, razen predloženih listin, ni izvajalo zaradi ugotovljene nesklepčnosti tožbe. Iz tega razloga je prvostopenjsko sodišče povsem upravičeno zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov (torej tudi zaslišanje tožnikov, kar graja pritožba), saj so bili glede na ugotovljeno nesklepčnost tožbe nerelevantni. Proces dokazovanja je praviloma zamuden in težaven, zato mora sodnik že pred njim vedeti, čemu to dokazovanje koristi. Za koristnost dokazovanja je pomembno, da so sporna dejstva tudi pravno relevantna, to pa lahko sodišče ugotovi le, če prej opravi preizkus sklepčnosti tožbe. V primeru nesklepčnosti tožbe izvajanje dokazov namreč sploh ni potrebno; vse delo pri dokazovanju dejstev bi bilo odveč in celo škodljivo z vidika racionalnosti postopka. Tako bi bilo tudi zaslišanje tožnikov kot dokazno sredstvo za dokazovanje resničnosti njunih navedb, zatrjevanih v njunih vlogah, nerelevantno, saj je že iz samih navedb jasno izhajalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zahtevek, ki je po materialnem pravu neutemeljen, je potrebno zavrniti kljub morebitni resničnosti navedenih dejstev.

Pritožnika v pritožbi grajata tudi, da se sodišče ni izreklo o tem, ali je bilo za izgradnjo igrišča potrebno 100% soglasje stanovalcev ali le 75%, niti ni iz obrazložitve jasno razvidno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je bil sploh dosežen spodnji prag potrebnih soglasij. Prav tako pritožba nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da v postopku ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Glede na zgornje ugotovitve o nesklepčnosti tožbe, zaradi katerih je potrebno pravilni prvostopenjski sklep potrditi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so ti pritožbeni očitki nerelevantni, zato se do teh navedb natančneje ne opredeljuje.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s členom 353 ZPP pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 in 155 istega zakona. Tožnika s pritožbo nista uspela, prav tako pa navedbe v odgovoru na pritožbo tožene stranke na odločitev sodišča druge stopnje niso vplivale, zato morajo pravdne stranke kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) A. Galič, D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, str. 74. (2) VSL sklep I Cp 5476/2005 z dne 16.11.2005. (3) VSC sklep Cp 915/2003 z dne 24.7.2003. (4) VSL sklep I Cp 5476/2005 z dne 16.11.2005. (5) Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 272/2008 z dne 13.11.2008; podobno tudi VSC sklep Cp 915/2003 z dne 24.7.2003.