Jedro

Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Dokazni predlog stranke mora biti vedno podan opredeljeno: navesti mora, katero pravno relevantno dejstvo želi s predlaganim dokazom dokazati. Tožeča stranka v pritožbi dokazuje določena dejstva z dokazi, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala v drug namen (v dokaz obstoja drugih dejstev). S tega vidika gre za predlaganje novih dokazov, kar v pritožbi ni dovoljeno (1. odstavek 337. člena ZPP). Hišo, katere izključni zemljiškoknjižni lastnik je tožnik, uporablja toženka s tremi otroci, ki so skupni otroci pravdnih strank. Tožnik je v razveznem postopku izjavil, da najemnine ne zahteva. To dejstvo je sodišče v razveznem postopku upoštevalo pri oceni potreb otrok in torej tudi pri določitvi preživnine zanje, saj je bila ta glede na ugotovljene nižje potrebe otrok določena v ustrezno nižjem znesku. O preživnini je bilo odločeno s pravnomočno sodbo in z zahtevo, da toženka plača uporabnino za hišo tudi v tistem delu, ki odpada na mladoletne otroke, tožnik znižuje tako prisojeno preživnino, kar pa ne more.

Tožnikovega prikrajšanja torej dejansko v tem delu ni. Glede na to da je tožnik izrecno izjavil, da ne zahteva "stanarine" (najemnine) za stanovanje, pa je treba v tistem delu, kolikor se plačilo uporabnine tiče same toženke, pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik privolil v to, da njegovo nepremičnino toženka z otroci uporablja brezplačno in zato ne more sedaj za nazaj zahtevati iz naslova neupravičene pridobitve tistega, za kar je privolil v prikrajšanje (211. člen ZOR in 191. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 83.875,00 SIT v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2005 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.494.311,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 163.970,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Sklenilo je še, da se toženko oprosti plačila sodnih taks, tožeči stranki pa odmerilo plačilo sodne takse za odgovor na tožbo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik za kurilno sezono 2003/2004 toženki pripeljal paleto briketov (700 kg), katere vrednost je 15.000,00 SIT.

Ravno dejstvo, da je zahteval potrdilo, da je to prispevek na račun preživnine, dokazuje, da je imel namen zadolžiti toženko, saj bi drugače ne zahteval ničesar. Ker je kurjavo že pripeljal, jo je kljub temu, da potrdila ni dobil, pustil pri toženki. Ni res, da tožnik ni poskrbel kurjave za sezono 2002/2003, kar bi lahko potrdile predlagane priče in je odločitev sodišča v tem delu vsaj preuranjena, če ne napačna. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil strošek kurjave, ki jo je nesporno priskrbel tožnik, že upoštevan pri odmeri preživnine v razvezni sodbi. Res je bil takrat dolžan za dva mesca plačati znižano preživnino, vendar pa je bilo to upoštevano samo v višini 6.000,00 SIT, kar je zanemarljivo malo glede na vrednost kurjave za celotno kurilno sezono, ki je 120.000,00 SIT. Sodišče se zmotno opira na 192. člen OZ, saj z dobavo kurjave tožnik ni izpolnjeval naravne obveznosti ali kakšne druge moralne dolžnosti.

Moralna dolžnost prispevati več, kot je bilo določeno s sodbo, s katero je sodišče določilo preživnino, bi nastala takrat, če njegova bivša žena in otroci ne bi imeli dovolj sredstev za preživljanje in bi bili zaradi tega ogroženi. Dejstvo pa je, da toženka prejema invalidsko pokojnino, izterjala pa je tudi celotno preživnino po razvezni sodbi in ima skupaj z otroki dovolj sredstev za preživljanje. Tožnik tako s plačilom preživnine nima do tožnice niti svojih otrok nobenih drugih obveznosti, seveda če to sam ne želi.

Napačno je stališče sodišča, da tožniku ne pripada uporabnina za stanovanjsko hišo. Pri določitvi preživnine je bilo sicer res upoštevano, da tožnik ni zahteval nobene stanarine, vendar se je kasneje premislil in jo je ustno večkrat zahteval, kar bi vedele potrditi tudi predlagane priče, ki pa jih sodišče ni zaslišalo.

Tožnik kot lastnik celotne velike hiše, ki presega potrebe toženke in otrok, lahko zahteva najemnino ali celo izselitev iz hiše, pri čemer ima toženka na drugi strani možnost vložiti tožbo na zvišanje preživnine, če bi se zaradi tega potrebe otrok bistveno povečale.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP, ne pojasni pa, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo le, ali so podane tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP. Teh ni ugotovilo.

Večina pritožbenih navedb se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje res ni zaslišalo prič, ki jih je tožena stranka predlagala v svoji vlogi oziroma na naroku za glavno obravnavo.

Vendar pa v zvezi s tem očitek sodišču prve stopnje, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in da je odločilo preuranjeno, ni utemeljen. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Dokazni predlog stranke mora biti vedno podan opredeljeno: navesti mora, katero pravno relevantno dejstvo želi s predlaganim dokazom dokazati. Tožeča stranka je tako v vlogi, ki jo je sodišče prejelo na prvem naroku za glavno obravnavo, predlagala dve priči, ki bi izpovedali, kdaj so bila opravljena določena vlaganja v hišo, katera vlaganja so bila sploh opravljena in kdo je prispeval denar za nabavo materiala. Sodišče prve stopnje teh dejstev v postopku ni ugotavljalo, ker je pravilno zaključilo, da za odločitev niso relevantna. V svoji izpovedbi pa je tožnik omenil tri priče ter ob koncu naroka predlagal zaslišanje še ene priče. Vse naj bi izpovedale, kdaj se je tožnik izselil iz hiše, v kateri je pred tem živel skupaj s toženko in otroci. Tudi tega dejstva sodišče prve stopnje ni štelo za relevantnega, saj na odločitev nima vpliva.

Tožeča stranka sedaj v pritožbi zatrjuje, da bi predlagane priče izpovedale nekaj povsem drugega, namreč, da je toženki preskrbel kurjavo za kurilno sezono 2002/2003 in da si je toženec glede plačevanja najemnine premislil in jo je kasneje od toženke večkrat zahteval. Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal dokazov zaradi ugotovitve tistih dejstev, ki jih navaja sedaj v pritožbi, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker teh dokazov ni izvedlo.

Tožeča stranka namreč v pritožbi dokazuje določena dejstva z dokazi, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala v drug namen. S tega vidika gre torej za predlaganje novih dokazov, kar v pritožbi ni dovoljeno (1. odstavek 337. člena ZPP).

Tožnik je s tožbo zahteval na račun nabave kurjave za hišo 240.000,00 SIT, kar je, kot je navedel, za dve kurilni sezoni (upoštevajoč datum vložitve tožbe torej očitno sezoni 2002/2003 in 2003/2004). Sodišče prve stopnje je glede na tožnikovo izjavo na naroku ugotovilo, da tožnik pritrjuje toženki, da je kurjavo za sezono 2003/2004 kupila sama. Paleto briketov, za katere pritožba poudarja, da jih je tožnik nesporno pripeljal v tej kurilni sezoni, pa je ugotovilo, da jih je pripeljal zaradi podaljšanja kurilne sezone. Kot je izpovedala toženka, je bilo to v marcu 2004 in torej v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da teh briketov tožba, vložena v januarju 2004, ne more zajemati in takšne tudi niso bile dejanske trditve tožbe in nadaljnje vloge tožeče stranke. Za stroške kurjave v sezoni 2002/2003 je sodišče prve stopnje glede na razpoložljive dokaze (kot je bilo že obrazloženo, drugi dokazni predlogi niso bili predlagani za ugotovitev tega dejstva) dokazno ocenilo izpovedbi obeh pravdnih strank in po pravilu o dokaznem bremenu logično zaključilo, da tožnik stroška za to sezono ni dokazal. Stroški še ene kurilne sezone pred tem (2001/2002, za katero je bilo že omenjeno, da je navedbe tožbe očitno niti ne zajemajo) pa so bili, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, upoštevani v razveznem postopku kot prispevek tožnika k preživljanju otrok. V tem razveznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik deloma prispeval kurjavo, preživnina pa je bila znižana za dva meseca in sicer vsakemu otroku po 3.000,00 SIT mesečno. Upoštevani prispevek torej ni bil tako neznaten, kot meni pritožba, glede na ugotovitve sodišča v razveznem postopku (o delnem tožnikovem prispevku k nabavi kurjave) in sodišča v tem pravdnem postopku, pa bi bilo nepravilno in v nasprotju z določilom 213. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (glede na čas nastanka obligacijskega razmerja je treba v tem delu uporabiti še ta zakon - 1060. člena Obligacijskega zakonika) to upoštevati znova. Glede na navedeno se izkažejo za neutemeljena tudi vsa drugačna materialnopravna naziranja tožeče stranke v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo o zahtevku glede uporabnine hiše. Ni spora o tem, da hišo (vsaj v določenem obsegu, saj toženka sicer zanika, da bi uporabljala celotno) uporablja toženka s tremi otroci, ki so skupni otroci pravdnih strank. Tudi ni spora o tem, da je tožnik v razveznem postopku izjavil, da najemnine ne zahteva. To dejstvo je sodišče v razveznem postopku upoštevalo pri oceni potreb otrok in torej tudi pri določitvi preživnine zanje, saj je bila ta glede na ugotovljene nižje potrebe otrok določena v ustrezno nižjem znesku. O preživnini je bilo odločeno s pravnomočno sodbo in z zahtevo, da toženka plača uporabnino za hišo tudi v tistem delu, ki odpada na mladoletne otroke, tožnik znižuje tako prisojeno preživnino, kar pa ne more. Tožnikovega prikrajšanja torej dejansko v tem delu ni. Tudi v delu, kolikor se uporabnina nanaša na samo toženko, so po mnenju pritožbenega sodišča odločilna dejstva pravilno ugotovljena in narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v tem postopku, kot tudi predhodnem razveznem postopku izhaja, da je tožnik izrecno izjavil, da ne zahteva "stanarine" (najemnine) za stanovanje. Pritrditi je torej treba stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik privolil v to, da njegovo nepremičnino toženka z otroci uporablja brezplačno in zato ne more sedaj za nazaj zahtevati iz naslova neupravičene pridobitve tistega, za kar je privolil v prikrajšanje (211. člen ZOR in 191. člen OZ). Da je v to prikrajšanje privolil, izhaja iz njegove izpovedbe, nenazadnje pa na to kaže dejstvo, da se je za tožbo odločil zgolj zaradi postopka izvršbe, v katerem se zaradi dolgov tožnika prodaja njegova nepremičnina. Prič, ki jih omenja v pritožbi, pa, kot je bilo že omenjeno, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal v dokaz dejstva, ki ga zatrjuje sedaj, namreč, da se je kasneje premislil in jo večkrat ustno terjal za plačilo (tudi tega v skladu z določilom 1. odstavka 337. člena ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, saj gre dejansko za predlaganje novih dokazov v zvezi z določenim dejstvom). Glede na to je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo (625 odvetniških točk, v to storitev pa je zajeto že tudi poročilo stranki, zato posebej stroški zanj niso priznani), 2% materialni izdatki za stranko in 20% DDV. Ker je toženka s sklepom oproščena plačila sodnih taks, ji stroški takse za odgovor na pritožbo niso nastali.