Jedro

V skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave. V zvezi z navajanjem dejstev, ki so pravno relevantna z vidika spremenjene tožbe (posledično pa tudi v zvezi s predlaganjem dokazov o teh zatrjevanih dejstvih), zato ne more veljati omejitev glede navajanja dejstev in dokazov iz prvega odstavka 286. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in se izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se objektivna sprememba tožbe ne dovoli, podredno pa predlaga, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, ki ni popolna (iz tožbenih navedb ni razvidna višina odškodninskega in obogatitvenega zahtevka, ki sestavljata zahtevek po spremenjeni tožbi). Ker je toženka nasprotovala spremembi tožbe, ta ni mogoča, saj bi bila njena obravnava zaradi potrebe po izvedbi dodatnih dokazov nesmotrna. V konkretnem primeru namreč ne gre za privilegirano spremembo tožbe, za katero se ne zahteva privolitev toženke. Okoliščine, zaradi katerih je tožnica spremenila tožbo, niso nastale po njeni vložitvi. Tega, kar je tožnica zahtevala s tožbo, že ob vložitvi tožbe ni bilo mogoče vrniti v naravi, saj je bil nadstrešek od postavitve dalje sestavina nepremičnine, poleg tega je pogorel že pred vložitvijo tožbe. Tožnica je tožbo prvič spremenila po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je prepozno. Že pred prvim narokom za glavno obravnavo bi lahko postavila denarni tožbeni zahtevek in navedla trditve ter dokaze, ki ga utemeljujejo. Spremenjena tožba je nesklepčna, tožnica pa nesklepčnosti tožbe v nadaljevanju postopka ne bo mogla več odpraviti, saj je glede na rok, ki ji ga je postavilo sodišče prve stopnje, že prekludirana glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Ker je spremenjena tožba prepozna in nesklepčna, bi dopustitev spremembe tožbe zgolj zavlekla sodni postopek, zato bi jo bilo treba takoj zavreči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tožbi z dne 6. 11. 2013 je tožnica uveljavljala (nedenarni) tožbeni zahtevek za izročitev lesenega montažnega nadstreška nad tehtnico, v četrti pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 pa je namesto navedenega tožbenega zahtevka postavila (denarni) tožbeni zahtevek za plačilo 11.000,00 EUR. Opisano spremembo tožbe je utemeljila s sklicevanjem na izvedeno sanacijo v požaru delno poškodovanega lesenega montažnega nadstreška, po kateri ga ni več mogoče ločiti od zidanega objekta, kar onemogoča njegovo vrnitev.

5. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je najprej odločalo o tem, ali je sprememba tožbe sploh dopustna. Napačno, pa tudi nesmiselno, bi bilo preizkušati spremenjeno tožbo v smeri njene popolnosti in celo sklepčnosti pred odločitvijo o tem, ali je sprememba tožbe dovoljena. Na pritožbene očitke o nepopolnosti in nesklepčnosti spremenjene tožbe zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba odgovoriti.

6. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sprememba tožbe prepozna, ker je denarni tožbeni zahtevek in trditve ter dokaze, ki ga utemeljujejo, tožnica podala po prvem naroku za glavno obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave. V zvezi z navajanjem dejstev, ki so pravno relevantna z vidika spremenjene tožbe (posledično pa tudi v zvezi s predlaganjem dokazov o teh zatrjevanih dejstvih), zato logično ne more veljati omejitev glede navajanja dejstev in dokazov iz prvega odstavka 286. člena ZPP.

7. V obravnavanem primeru gre tudi po presoji pritožbenega sodišča za privilegirano spremembo tožbe, za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, ker je do spremembe prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Šele po vložitvi tožbe opravljena sanacija poškodovanega lesenega nadstreška na način, da je bil ta vgrajen v zidani objekt, je bila tista okoliščina, zaradi katere tožnica s prvotnim tožbenim zahtevkom ne bi uspela. Na podlagi fotografij (ki potrjujejo tožničine navedbe) je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil leseni montažni nadstrešek v požaru, ki je izbruhnil kakšne tri tedne pred vložitvijo tožbe, le delno poškodovan, ne pa v celoti uničen, njegova sanacija, do katere je prišlo po vložitvi tožbe, pa je povzročila, da njegova ločitev od zidanega objekta ni več možna brez škode in nesorazmernih stroškov. Zgolj z vztrajanjem pri nasprotnem (da je leseni montažni nadstrešek v požaru pogorel in da ga že pred sanacijo ni bilo mogoče ločiti od objekta in zemljišča) pritožnica ne more omajati zgoraj navedenih zaključkov sodišča prve stopnje.

8. Ker po spremembi tožbe med strankama, ki sta gospodarski družbi, ne gre več za spor za varstvo lastninske pravice, temveč za spor o premoženjskopravnem zahtevku, se obravnavani spor šteje za gospodarski spor (481. člen ZPP). Gospodarski spori so v pristojnosti okrožnih sodišč (drugi odstavek 32. člena ZPP), zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).