Jedro

Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre pri tem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP obseg navedene zakonske določbe večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep tukajšnjega sodišča I U 310/2020-20 z dne 8. 7. 2021 (v nadaljevanju sklep z dne 8. 7. 2021).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 12. 8. 2021 pri tukajšnjem sodišču zaprosil za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep z dne 8. 7. 2021. Organ za BPP se med drugim sklicuje na določilo tretjega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP ter ugotavlja, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, zato se tožnikov finančni položaj po drugem odstavku 12. člena ZBPP ne ugotavlja. Nadalje se sklicuje na objektiven kriterij za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, v skladu s katerim se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev BPP. Ugotavlja, da je tukajšnje sodišče s sklepom z dne 8. 7. 2021 zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo kot prepozna, ker je tožnik zamudil 8 dnevni rok iz 24. člena ZUS-1 za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar je tudi njegova pritožba prepozna. Zaključi, da tožnik tako nima verjetnega izgleda za uspeh in ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP. Organ za BPP je zato tožnikovo prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja, v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je bila njegova prošnja razumna in z verjetnim uspehom v zadevi. Izpodbijani akt pa je neutemeljen in v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je vložil pravočasno, saj sodni roki v nenujnih zadevah v času med 1. 4. 2021 in 11. 4. 2021 niso tekli. Poleg tega 23. 3. 2021, pa tudi kasneje ni bil zdravstveno sposoben, da vlaga pravna sredstva. Sodišču predlaga, da zasliši njegovo osebno zdravnico, zdravstveno osebje iz UKC Ljubljana ter C.C.. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, ter da sodišče samo odloči o zadevi, tako da tožniku dodeli BPP.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporno tožnikovo izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep z dne 8. 7. 2021. 8. Organ za BPP je odločil na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je po presoji sodišča tudi pravilno uporabil. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

9. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre pri tem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP obseg navedene zakonske določbe večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Meje oziroma obseg tega preizkusa predstavlja standard očitnosti (tako: sodba UPRS opr. št. I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013), pri čemer očitno pomeni, da je spoznavno na prvi pogled.

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep z dne 8. 7. 2021, s katerim je sodišče zaradi zamude roka zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo kot prepozno. Po presoji sodišča je organ za BPP glede na okoliščine obravnavanega primera pravilno presodil, da tožnik z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 8. 7. 2021 nima verjetnih izgledov za uspeh. Navedbe, da tožnik 23. 3. 2021 ni bil zdravstveno sposoben pa sodišče kot povsem pavšalne zavrača. Prav tako sodišče zavrača tožbene ugovore, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, ker naj sodni roki med 1. 4. 2021 in 11. 4. 2021 ne bi tekli, saj navedeno ne drži. 11. Glede na navedeno je organ za BPP v predmetni zadevi ravnal pravilno, ko je v skladu z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnil, saj je zadeva, v kateri tožnik prosi za BPP, očitno nerazumna oziroma tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Za dodelitev BPP pa mora biti navedeni pogoj izpolnjen, ne glede na finančne okoliščine, saj morata biti izpolnjena oba navedena pogoja kumulativno. Sodišče še pojasnjuje, da pri presoji verjetnosti uspeha ne sme opraviti vsebinske presoje verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti, zato kot nepotrebna zavrača predlagana zaslišanja.

12. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).