Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in za presojo pravočasnosti zahtevka za vračilo kupnine uporabilo 480. člen OZ. Slednji velja le za zahtevke na podlagi pravic kupca iz 468. člena OZ, to pa so pravica, da prodajalec napako odpravi in mu izroči stvar brez napake, pravica do znižanja kupnine, pravica odstopa od pogodbe (prvi odstavek) in pravica do povrnitve škode (drugi odstavek). Tožeča stranka je trdila, da je bila prodajna pogodba sklenjena in razdrta v letu 2010. V kolikor kupec zaradi napake/nedelovanja stvari uresniči pravico odstopiti od pogodbe oziroma pogodba preneha po samem zakonu, se pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja, zahtevek za vračilo plačane kupnine pa predstavlja kondikcijski zahtevek kot je urejen v 111. členu OZ. Materialno pravno je torej zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je kondikcijski zahtevek tožeče stranke ugasnil po enem letu, šteto od dneva, ko je tožeča stranka odposlala obvestilo prodajalcu o napaki.

Drugače pa velja za konkretni odškodninski zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo navadne škode, ki ji je nastala zaradi nakupa materiala in pripravo za tiskanje ter plačilo izgubljenega dobička zaradi nemožnosti izvedbe obstoječih naročil za tisk. Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za plačilo škode zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake oziroma brezhibno delovanje stvari, torej tudi pravilo o enoletnem prekluzivnem roku iz 480. člena OZ. To pravilo ima specialno naravo, zato izključuje uporabo splošnih določb o zastaranju odškodninskega zahtevka. Pravilnost tega stališča izhaja tudi iz drugega odstavka 480. člena OZ, v skladu s katerim se lahko po izteku prekluzivnega roka, odškodninski zahtevek za povrnitev škode zaradi napake uveljavlja le še kot ugovor proti prodajalčevemu zahtevku za plačilo kupnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1., 2. in 4. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljeni 3. točki izreka izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke: da je razdrta kupoprodajna pogodba sklenjena med tožečo stranko kot kupcem in toženo stranko kot prodajalcem, za nakup dne 20. 4. 2010 prevzetega tiskalnika DTG K3, št. stroja MCDTG K300226 (1. točka izreka); da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni vrniti prejeto kupnino v višini 12.291,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka); in da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 8.810,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do (pravilno od) dneva vložitve tožbe do plačila (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 1.326,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka je (kot takratni samostojni podjetnik) od tožene stranke kupila digitalni tiskalnik, ki ga je prevzela 23. 4. 2010. Že kmalu po prevzemu je tožeča stranka toženo opozorila na napake tiskalnika, o tem pa jo je 7. 8. tudi pisno obvestila. Dne 11. 8. 2010 je tožena stranka prevzela tiskalnik v popravilo, tožeča stranka pa se je s podpisom zapisnika z dne 24. 8. 2010 seznanila z opravljenimi deli na tiskalniku, vendar tiskalnika ni prevzela. Glede na trditve tožeče stranke, da ga ni prevzela iz razloga, ker napake niso bile odpravljene in da je odstopila od pogodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na ta način ravnala pravilno, vendar da so njeni zahtevki, ki jih uveljavlja iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari, ugasnili.

6. Za presojo odgovornosti prodajalca za brezhibno delovanje stvari se smiselno uporabljalo določbe, ki se nanašajo na uveljavljanje zahtevkov iz naslova jamčevanja za stvarne napake stvari.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta zahtevka tožeče stranke za vračilo plačane kupnine na podlagi odgovornosti prodajalca za brezhibno delovanje stvari in za plačilo odškodnine prepozna, saj je bila tožba vložena po preteku enoletnega prekluzivnega roka. Ugotovilo je sicer, da 487. člen OZ določa prekluzijo zgolj za zahtevke kupca zoper proizvajalca, vendar pa je treba za zahtevke do prodajalca smiselno uporabiti pravila, ki se uporabijo za zahtevke iz naslova jamčevanja za stvarne napake in sicer konkretno 480. člen OZ.2 Slednji določa, da pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.

7. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih tožbenih trditev, da vračilo plačane kupnine zaradi razveze pogodbe utemeljuje na 191. členu OZ zaradi odpadle podlage. Tožbeni zahtevek v konkretnem primeru je bil torej kondikcijski, zanje pa velja splošni zastaralni rok in je tožba pravočasna, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo materialno pravo in za presojo pravočasnosti zahtevka za vračilo kupnine uporabilo 480. člen OZ. Slednji velja le za zahtevke na podlagi pravic kupca iz 468. člena OZ, to pa so pravica, da prodajalec napako odpravi in mu izroči stvar brez napake, pravica do znižanja kupnine, pravica odstopa od pogodbe (prvi odstavek) in pravica do povrnitve škode (drugi odstavek). Tožeča stranka je trdila, da je bila prodajna pogodba sklenjena in razdrta v letu 2010. V kolikor kupec zaradi napake/nedelovanja stvari uresniči pravico odstopiti od pogodbe oziroma pogodba preneha po samem zakonu, se pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja, zahtevek za vračilo plačane kupnine pa predstavlja kondikcijski zahtevek kot je urejen v 111. členu OZ (prvi odstavek 477. člena OZ). Materialno pravno je torej zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je kondikcijski zahtevek tožeče stranke ugasnil po enem letu, šteto od dneva, ko je tožeča stranka odposlala obvestilo prodajalcu o napaki.

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je zahtevek za vračilo plačane kupnine prepozen, ni presojalo preostalih trditev in ugovorov strank, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka na vrnitev plačane kupnine. Pravilno je pritožbeno stališče, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je tožena stranka napake odpravila in ali je pogodba razvezana. Ker pritožbeno sodišče samo ni moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti navedenih pomanjkljivosti, je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 1., 2. in 4. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je zahtevek na vračilo kupnine utemeljen, bo moralo odločiti še o pobotnem ugovoru tožene stranke.

9. Drugače pa velja za konkretni odškodninski zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo navadne škode, ki ji je nastala zaradi nakupa materiala in pripravo za tiskanje ter plačilo izgubljenega dobička zaradi nemožnosti izvedbe obstoječih naročil za tisk. Sodišče prve stopnje se je očitno postavilo na stališče, da pomeni v obravnavani zadevi vtoževana škoda škodo zaradi zaupanja iz drugega odstavka 468. člena OZ (in ne refleksno škodo, za katero enoletni prekluzivni rok ne velja), saj sicer ne bi uporabilo določbe prvega odstavka 480. člena OZ. Škoda zaradi zaupanja je škoda, ki kupcu nastane zaradi zaupanja, da kupljena stvar nima napak/deluje brezhibno, oziroma da bo prodajalec svoje obveznosti iz prodajne pogodbe izpolnil pravilno. Sem po mnenju teorije3 sodi tudi škoda v primeru razveze pogodbe, ki je posledica neizpolnitve pogodbe s strani prodajalca (zaradi napak/nedelovanja stvari). Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za plačilo škode zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake oziroma brezhibno delovanje stvari, torej tudi pravilo o enoletnem prekluzivnem roku iz 480. člena OZ. To pravilo ima specialno naravo, zato tako po mnenju teorije4 kot prakse5 izključuje uporabo splošnih določb o zastaranju odškodninskega zahtevka. Pravilnost tega stališča izhaja tudi iz drugega odstavka 480. člena OZ, v skladu s katerim se lahko po izteku prekluzivnega roka, odškodninski zahtevek za povrnitev škode zaradi napake uveljavlja le še kot ugovor proti prodajalčevemu zahtevku za plačilo kupnine.6 Po povedanem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožba v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode prepozna, pravilna.

10. Ker je enoletni prekluzivni rok materialne narave, je tožeča stranka po njegovem izteku izgubila pravico do uveljavljanja odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja, zaradi česar tožba v tem delu ni dopustna in bi jo moralo sodišče zavreči.7 Sodišče prve stopnje je odškodninski tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Vendar zaradi tega procesni položaj tožeče stranke ni nič slabši, kot bi bil, če bi bila tožba v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine zavržena. Po poteku prekluzivnega roka je namreč tožeča stranka izgubila pravico zahtevati plačilo škode zaradi zaupanja na podlagi prodajalčeve odgovornosti za brezhibno delovanje stvari, zaradi česar tega zahtevka, tudi če bi bila tožba zavržena, ne bi mogla ponovno vložiti, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v 3. točki izreka (odškodninski zahtevek) izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Plavšak N., OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 223. 2 Prav tam, 226. 3 Prav tam, str. 162 - 163. 4 Prav tam, str. 175 in 194. 5 II Ips 181/2006, I Cpg 207/2013, I Cpg 94/2012. 6 Plavšak N., OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 175. 7 Sklep VS RS II Ips 181/2006 z dne 6. 2. 2008 in Plavšak N., OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 219.