Jedro

V obravnavanem primeru gre za konkurenco med zasebnim mnenjem 1, ki ga je tožnica pridobila pred pravdo, in izvedenskim mnenjem 2, ki ga je postavilo sodišče v postopku v skladu z določbami ZPP. Zato tako izvedensko mnenje 1 ni dokazna listina, ampak le del tožničinih navedb (torej obrazloženih in podprtih s strokovnim mnenjem) o pravno relevantnih dejstvih, ki se v dokaznem postopku nato potrdijo ali pa ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 406.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 52.247,00 SIT, v roku 15-tih dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (1. tč. izreka).

Zaradi umika tožbe za znesek 320.000,00 SIT je postopek v tem delu ustavilo (2. tč. izreka).

Zoper sodbo, zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini 1.634.800,00 SIT, se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, izhajajoč izključno iz izvedenskega mnenja dr. G. Res je, da je izvedenec zavrnil sporno posledico vsled prometne nezgode, vendar tudi sodni izvedenci niso nezmotljivi. Najpomembnejše (objektivno – materialno) dejstvo izhaja iz medicinskih ugotovitev KC Ljubljana (listina z dne 22.1.2000 ob sprejemu tožnice v bolnico) oz. rentgenskih izvidov, ki govorijo naslednje: „Vratna hrbtenica: prikazanih je osem vratnih vretenc, vratna lordoza je izravnavnana z lomljeno osjo med C4 in C5. Lumbalna hrbtenica: na skeletu ni znakov za poškodbo.“ V tem kontekstu je dr. Ž.V., ki je prav tako zdravnik (in to v isti ustanovi) kot dr. G. ugotovil trajne in to hude telesne poškodbe, ki so povzročile 15% trajno zmanjšanje življenjskih sposobnosti tožnice. To dejstvo je sicer sodni izvedenec minimiziral, pa še to s hipotezo, »da zdravnik, ki jih je gledal, le-teh ni prepoznal, ali pa opisal«. Na podlagi takega dejstva in nekonsistentnosti v ekspertizah, je zato povsem utemeljeno, da je tožnica predlagala drugega izvedenca, vendar je sodišče v nasprotju z določbami ZPP o izvedenstvu zavrnilo dokazni predlog in ji na ta način onemogočilo dokazati, da je utrpela trajne posledice. Ne gre le za subjektivno oceno dveh izvedencev, ampak za napačno izhodišče dr. G., ki je izhajal iz domneve (ki jo rentgenski posnetek demantira), da v času slikanja tožnice ob poškodbi, zdravniki niso bili dovolj pozorni. Taka ugotovitev je sporna in sodišče bi moralo dati tožnici pravico do super ekpertize (zlasti, ker jo sama plača). Gre za kršitev določb ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Za tožnico je še vedno sporno izvedensko mnenje izvedenca G. v delu, ko je slednji ugotovil, da tožničine splošne življenjske aktivnosti zaradi posledic prometne nezgode niso zmanjšane ter vzrok za njene sedanje težave (bolečine, omejeno gibljivost) pripisal bolezenskim degenerativnim spremembam na vratni in ledveni hrbtenici in to potrdil tudi ob zaslišanju. Iz izvida z dne 22.1.2000, na katerega se sklicuje pritožba, izhaja opis osmih vratnih vretenc, vratna lordoza je izravnana, z lomljeno osjo med C4 in C5, na lumbalni hrbtenici ni znakov za poškodbo na skeletu in diagnoza: Distorsio columnae vertebralis cervicalis (zvin vratne hrbtenice) in Contusio reg. lumbalis (udarec v ledveni predel) in enako diagnozo je podal tudi izvedenec G. Na dan pregleda, 24.3.2005, je izvedenec tožnico poslal tudi na rentgensko slikanje vratne in ledvene hrbtenice in na slikah ugotovil izravnano vratno lordozo hrbtenice z rahlo lomljeno osjo v višini C4-5 ter spondilozo in osteohondrozo, ki je najbolj prisotna na 5. in 6. vratnem vretencu in zakjučil, da je os lomljena zaradi prisotnih degenerativnih sprememb na hrbtenici in ne zaradi prometne nesreče oz. eventuelne diskoligamentarne poškodbe, ki naj bi nastala v prometni nesreči. Na rentgenskih slikah ledvene hrbtenice je videti enakomerno zožen intervertebralni prostor L5-S1 (diskopatija), kar je tudi posledica degenerativnih sprememb in ne prometne nesreče. Na tem sloni njegov zaključek o bolezenskih degenerativnih spremembah na vratni in ledveni hrbtenici, ki so vzrok za tožničine sedanje težave. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila in kar povzema tudi izpodbijana sodba, da ligamentarne poškodbe, ki jih navaja dr. V. (v s strani tožnice predloženem mnenju), medicinska dokumentacija ne potrjuje. Kljub temu je temeljni pritožbeni argument za vztrajanje pri drugem izvedencu, zatrjevano nasprotje med izvedenskima mnenjema dr. G. in dr. V.. V obravnavanem primeru gre za konkurenco med zasebnim mnenjem dr. V., ki ga je tožnica pridobila pred pravdo, in izvedenskim mnenjem dr. G., ki ga je postavilo sodišče v postopku v skladu z določbami ZPP. Zato tako izvedensko mnenje (dr. V.) ni dokazna listina, ampak le del tožničinih navedb (torej obrazloženih in podprtih s strokovnim mnenjem) o pravno relevantnih dejstvih, ki se v dokaznem postopku nato potrdijo ali pa ne. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbami ZPP postavilo izvedenca G., ki je na podlagi medicinske dokumentacije (in tudi izvida z dne 20.1.2000, katerega izpostavlja tožnica), podal svoj izvid, dejstva, in mnenje, svoj strokovni sklep, do katerega je prišel z uporabo pravil svoje stroke in tega obrazložil, da je vzrok tožničinim težavam v degenerativnih spremembah in da v posledici prometne nezgode tožničine splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Drugačne tožničine navedbe so bile torej preizkušane s pomočjo izvedenca, postavljenega v skladu s pravili ZPP in torej v postopku obravnavane, zmotno pa je pritožbeno stališče, da lahko mnenje dr. V. (torej zasebna listina) konkurira izvedenskemu mnenju dr. G. v okviru dokazne ocene in kar bi terjalo ravnanje sodišča po 3. odst. 254. čl. ZPP, da se zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca, zato določb ZPP o izvedencih ni kršilo, tak pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato, ko tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev ni zasledilo (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).