Jedro

Prosta presoja iz prvega odstavka 216. člena ZPP ni pooblastilo za arbitriranje.

Ni ustrezna utemeljitev, da je sodišče nekatere dokaze izvedlo, medtem ko je druge dokazne predloge „kot nepotrebne zavrnilo, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov“. Ta fraza je pomanjkljiva, saj četudi včasih drži, sama po sebi ne spada k dovoljenim izjemam od strankine pravice, da se izvede vsak dokaz, ki ga je predlagala. Nanje se je treba sklicevati pri zavrnitvi dokaznih predlogov. Odveč je tudi obrazložitev, da je sodišče „po tako izvedenem dokaznem postopku in na podlagi vestne in skrbne presoje vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha ...“ – to je treba storiti, ne zapisati.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek, naj toženka tožnici plača 21.196,57 (natančneje 8020,57 in dvakrat po 6588) EUR s pripadki, kot tudi nasprotni tožbeni zahtevek, naj tožnica toženki plača 11.810,92 (oziroma 3500, 58,84, 164,70, 157,38, 64,70 in 7930) EUR s pripadki.

2. Tako je razsodilo, izhajajoč iz naslednjega dejanskega stanja. Tožnica je toženki oddajala v najem poslovni prostor od leta 2014 do 31. 5. 2020. Aneks za podaljšanje najema preko tega datuma je tožničin direktor pozabil priti k notarju podpisat, ko naj bi bil sprevidel svojo napako, pa naj ga toženkina direktorica ne bi bila hotela počakati. V vsakem primeru je toženka prostor uporabljala še junija in za ta mesec najemnino oziroma uporabnino plačala, sporno pa je bilo, ali in koliko dlje ga je še zasedala v juliju. Septembra je tožnica prostor oddala novemu najemniku.

Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica iztoževala znesek v višini ene najemnine za julij (6588 EUR), ker naj bi bila toženka neupravičeno odstopila od pogajanj za podaljšanje najema, in še enega enakega za avgust, ker naj prostora ne bi bila vrnila takšnega, kakršnega je prejela, in naj ga zato tožnica ne bi bila mogla takoj spet oddati v najem (na drugem mestu v sodbi je povzeto, da tožnica iztožuje – ne njen ekvivalent, temveč ravno – julijsko najemnino, ker naj bi bila toženka ključe vrnila po začetku julija in naj bi se bilo zaradi te njene uporabe prostora preko dogovorjenega obdobja najemno razmerje po sili zakona obnovilo). Tožnica naj bi imela s popravili in obnovo prostora 11.418 EUR stroškov, s čimer v zvezi pa je iztoževala 8020,57 EUR odškodnine, saj si je 3500 EUR varščine vračunala.

Na nasprotni strani je toženka iztoževala vrnitev te varščine. Prostor naj bi bila izpraznila že 30. 6. Za aneks o podaljšanju najema naj stranki ne bi bili dosegli soglasja. Prostore je vrnila v stanju, ki naj bi bilo posledica normalne uporabe pri dolgotrajnem najemu. Nadalje iztoževanih 7930 EUR se nanaša na opremo, ki jo je pustila v tožničinih prostorih. Stranki naj bi bili dogovorjeni, da tožnica to opremo odkupi. Del nasprotne tožbe je končno še tožbeni zahtevek za _„plačilo neplačanih računov v znesku 380,92 EUR“._

3. Sodišče prve stopnje je razložilo, da se je po izvedenem dokaznem postopku z branjem listin in izvedenskega mnenja (česar naj zaslišanja strank in prič ne bi moglo spremeniti in jih zato ni izvedlo) _„znašlo v t. i. dokazni stiski“,_ tako da je odločalo po prostem preudarku iz prvega odstavka 216. člena Zakona o pravd­nem postopku (ZPP). Razložilo je, da _„sta pravdni stranki druga drugi vendarle dolžni približno enake zneske“_ (kot naj bi bilo malo predtem utemeljilo), in zaključilo: „_Četudi je zahtevek tožeče stranke višji, pa je sodišče ugotovilo, da ni utemeljen v presežku nad približno ugotovljenim utemeljenim zahtevkom tožene stranke (ki skupaj z varščino 3.500,00 EUR, ki jo je zadržala tožeča stranka) znaša okoli 10.000,00 EUR. Zato je mogoče opraviti pobot medsebojnih terjatev in se seveda sodišče ni moglo odločiti drugače[.]“_

4. Pritožujeta se obe stranki, v odgovorih pa vsaka oporeka utemeljenosti nasprot­ničine pritožbe.

**Presoja pritožbenega sodišča**

5. V t. i. dokazni stiski se ne more znajti sodišče, temveč stranka. Če namreč sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Stranka pa je v dokazni stiski takrat, kadar po materialnem pravu njo bremeni, da dokaže odločilna dejstva, pa ji informacije ali dokazila o njih niso dostopni.1 Ni videti, da bi v tej zadevi šlo za kaj takega.

6. Osrednje mesto v izpodbijani sodbi ima prvi odstavek 216. člena ZPP. Glasi se: _„Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.“_ Prvi pogoj za uporabo te določbe je torej, da je strankin zahtevek po podlagi utemeljen. Drugi je nesorazmerna težavnost (po naravi ta zajema nemožnost) ugotovitve utemeljenosti zahtevka po velikosti. Tretji, vsebovan v odprtem pravnem pojmu prostega preudarka, pa zahteva, da sodišče višine ne določa poljubno in na pamet (da _„ne arbitrira“)_, temveč se opre na ugotovitve, ki to odprto vprašanje do neke mere razjasnjujejo, potem pa iz njih sklepa – in svoje sklepanje tudi razloži – o najboljšem možnem odgovoru.2 Nobeden od teh pogojev v tej zadevi ni bil izpolnjen, kar pritožnici utemeljeno grajata z več zornih kotov. Neizpolnjenost kateregakoli od navedenih pogojev pa je že sama bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.3

7. Kolikor „dokazna stiska“ v smislu iz izpodbijane sodbe ustreza nesorazmerni težavnosti ugotavljanja odločilnih dejstev (pri čemer sodišče tudi ni povedalo, katerih konkretno) kot pravkar navedenemu drugemu pogoju iz prvega odstavka 216. člena ZPP, obe pritožnici smiselno in utemeljeno grajata, da je bil pogoj napačno uporabljen.

S tem v zvezi je treba najprej poudariti, da ni ustrezna še vedno pogosta utemeljitev, navadno umeščena za povzetek trditev pravdnih strank in pred t. i. ožjo obrazložitev, da je sodišče dokaze, ki jih na tem mestu našteje, izvedlo, medtem ko je druge dokazne predloge _„kot nepotrebne zavrnilo […], saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih […] dokazov“_.4 Ta fraza je pomanjkljiva, saj četudi včasih drži (in je to v nekaterih primerih lahko, v drugih, ki jim je zadevni bližji, pa nemogoče spoznati), sama po sebi ne spada k dovoljenim izjemam od strankine pravice, da se izvede vsak dokaz, ki ga je predlagala. Nanje se je treba sklicevati pri zavrnitvi dokaznih predlogov (bodisi izrecno bodisi mora biti brez težav spoznatno, da je podana ena od teh izjem): dokazni predlog se sme zavrniti, ker na primer ni substanciran; je prepozen; ker se ne nanaša na dejstvo, ki bi bilo odločilno, in to po materialnopravni presoji sodišča; ker je takšno dejstvo že dokazano z drugimi dokazi …5 Odveč je tudi obrazložitev, ki se še tipično drži citirane fraze in z njo nastopa v paru, da je sodišče _„po tako izvedenem dokaznem postopku in na podlagi vestne in skrbne presoje vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha_ ...“ – to je treba storiti, ne zapisati.

Prej kot samo pomanjkljiv, pač pa nedovoljen razlog za zavrnitev tožničinih in toženkinih dokaznih predlogov izhaja iz utemeljitve sodišča, da _„kljub izpeljanemu dokaznemu postopku z listinskimi dokazi in določitvijo izvedenca ne more zanesljivo ugotoviti pomembnih dejstev, ob tem, da tudi z zaslišanjem strank in predlaganih prič ne bi prišlo do drugačnega zaključka“._ Če so dokazna tema teh zaslišanj dejstva, ki so odločilna za presojo tožbenih zahtevkov, česar iz izpodbijane sodbe ni mogoče izvedeti (najbrž sicer je tako, saj če se ta zaslišanja ne nanašajo na takšna dejstva ali če so za njihovo dokazovanje povsem neprimerna, bi sodišče verjetno prej to zapisalo), pomeni citirana utemeljitev nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno,6 ki stranko prikrajša za možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo obe pritožnici tudi uveljavljata. Ker pa iz izpodbijane sodbe ni mogoče spoznati, konkretno katera odločilna dejstva je imelo sodišče v mislih, ne na kaj so se nanašali zavrnjeni dokazi, sodba v citiranem delu ne omogoča preizkusa, s čimer je podana tudi absolutno bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica utemeljeno kritizira stališče sodišča, _„da kljub izvedbi dokaza z izvedencem ostajajo še vedno nerazrešeno bistveno vprašanje glede sanacije poslovnega prostora, tj. ali je bila sanacija potrebna zaradi malomarne uporabe poslovnega prostora ali zaradi dotrajanosti elementov“,_ saj bi moralo v tem primeru izvedencu postaviti dodatna vprašanja ali ga zaslišati. Ker ni tako ravnalo, je bistveno kršilo postopek (prvi odstavek 252. člena in po nasprotnem razlogovanju tretji odstavek 254. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP).

Skratka, ker bodisi ni izvedlo (do konca) vseh dokazov na temo odločilnih dejstev bodisi zavrnitve teh dokazov ni ustrezno razložilo, ni mogoče zaključiti, da bi bil izpolnjen pogoj nesorazmerne težavnosti ugotovitve utemeljenosti tožbenih zahtevkov po tožbi ali po nasprotni tožbi po višini.

8. Nazadnje citirana utemeljitev tudi pokaže, da glede zahtevkov v zvezi s sanacijo prostora (po tožbi in po nasprotni tožbi, v slednjem primeru se to tiče vrnitve varščine) ni šlo za situacijo, ki jo je pritožbeno sodišče zgoraj označilo kot prvi pogoj za uporabo prvega odstavka 216. člena ZPP, saj iz tiste utemeljitve ne izhaja, da bi bil tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen (po oceni prvostopenjskega sodišča je to vprašanje še vedno nerazrešeno).

9. Končno imata pritožnici prav, tudi ko smiselno grajata nejasno in vsebinsko prazno zgoraj citirano utemeljitev, koliko naj bi bili stranki ena drugi „približno“ dolžni. Kot rečeno, prosta presoja iz prvega odstavka 216. člena ZPP ni pooblastilo za arbitriranje. In kaj konkretno od več nakopičenih tožbenih zahtevkov v tožbi in v nasprotni tožbi naj bi bilo v teh na obeh straneh približno enakih utemeljenih delih vse zajeto, tudi ni jasno. To onemogoča pritožbeni preizkus, s čimer je tudi v tem delu podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Dosedanja obrazložitev zadostuje za odločitev pritožbenega sodišča (prvi odstavek 354. člena ZPP), zato ni razložena še nadaljnja analiza utemeljenosti pritožb. Zaradi obsežnosti procesnih kršitev ni mogoče podati izčrpnih napotkov. Bodisi je treba napisati temeljito novo obrazložitev, bolj verjetno pa še prej dopolniti dokazni postopek. Iz istih razlogov pritožbeno sodišče ni samo odpravljalo zaznanih kršitev. Na tem temelji I. točka izreka tega sklepa.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka sklepa) temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 121/2021 z dne 16. 3. 2022, 22. točko obrazložitve in op. 4. 2 Prim. D. Wedam Lukić v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 397. 3 Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 38/2002 z dne 15. 1. 2003. 4 V prvem paru oglatih oklepajev je izpuščen dostavek, da bo v nadaljevanju dodatno pojasnjena nepotrebnost dokazov, kar je napoved, ki se ni uresničila; v drugem pa je bila v tem primeru zapisana omejitev na listinske dokaze, kar na navedeno stališče pritožbenega sodišča ne vpliva, poleg tega pa je tudi narobe, saj dokaz z izvedencem, ki ga je postavilo sodišče, ni listinski dokaz. 5 Za izčrpen katalog izjem gl. A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, str. 287–289, ter N. Betetto v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 611–612. 6 Gl. A. Galič v zgoraj navedenem delu, str. 288.