Jedro

V upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost v upravnem postopku izdanega lokacijskega dovoljenja, upošteva sodišče samo tista dejstva in okoliščine, ki so obstajale v času njegove izdaje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 501/98-18 z dne 15.3.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijanima sodbo in sklepom zavrnilo tožbo Z.L. in N. in F.N. (1. točka izreka) in zavrglo tožbo S.L., D. in P.K. (2. točka izreka) zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.1998, s katero je le-ta zavrnila pritožbo Z.L. in N. in F.N. zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 3.6.1997. Z njo je bilo izdano lokacijsko dovoljenje investitorju Stanovanjski zadrugi E. za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 2210/15 k.o. Z.Š. pod pogoji, določenimi v dovoljenju. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, ki se sklicuje na določbo 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93, ZUN) in navaja, da je prvostopenjski organ izdal lokacijsko dovoljenje ob pogojih lokacijske dokumentacije z dne 10.2.1997. Zemljišče, na katerem se dovoljuje sporna gradnja stanovanjske hiše, leži v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š1 - S.Š. in sicer v območju urejanja ŠS 1/4 K. - morfološka enota 2B/2. Sporno je, ali 43. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š1 - S.Š. (Uradni list RS, št. 24/96), na katerega se sklicujeta prvostopenjski organ kot tudi tožena stranka, velja tudi za morfološko enoto 2B/2, v katero se uvršča predmetno zemljišče. Med tem, ko tožena stranka ugotavlja, da je po navedeni določbi predvidena gradnja stanovanjske hiše dopustna in v skladu z merili in pogoji te določbe, tožniki temu nasprotujejo. Tožniki navajajo, da 43. člen morfološke enote 2B/2 sploh ne ureja in da je napačna ugotovitev tožene stranke, da je morfološka enota 2B/2 le podenota morfološke enote 2B. Menijo, da določba 43. člena navedenega odloka velja le za morfološko enoto 2B. Tudi po presoji sodišča je ta ugovor neutemeljen. Da je sporni poseg v skladu z navedeno določbo tožena stranka ugotavlja na podlagi lokacijske dokumentacije, iz katere izhaja, da predstavlja zasnova objekta ponovitev morfološkega vzorca ostalih objektov v nizu. Res je, kar navaja tožena stranka, da je oznaka 2B/2 le podoznaka morfološke enote 2B, zato se tožniki motijo, ko menijo, da določbe 43. člena v tem primeru ni mogoče uporabiti. Tudi po presoji sodišča namreč oznake 2B/2 ni mogoče šteti za oznako posebne morfološke enote. Prav tako je tudi po presoji sodišča neutemeljen pritožbeni ugovor, ki ga tožniki ponavljajo tudi v tožbi in sicer, da investitor ni izkazal razpolaganja z zemljiščem. Ker iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki se nahaja v spisu, izhaja, da ima na predmetnem zemljišču investitor vpisano pravico uporabe, je to zadosten dokaz o tem, da je investitor upravičen razpolagati s predmetnim zemljiščem. Zato je sodišče prve stopnje tožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožbo tožnice S.L. in tožnikov D. in P.K. pa je sodišče na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo. Z izpodbijano odločbo tožene stranke je bilo odločeno o pritožbi tožnikov Z.L., N. in F.N., medtem ko je bilo o pritožbi D. in P.K. odločeno z drugo odločbo tožene stranke z dne 9.2.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 9.12.1997, s katero je bila pritožba tožnikov D. in P.K. zavržena kot prepozna. Ker torej z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o pritožbi D. in P.K. in tudi ne o pritožbi S.L., iz podatkov predloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da je S.L. vložila pritožbo zoper izpodbijano lokacijsko dovoljenje, je sodišče tožbo zavrglo.

Tožniki vlagajo pritožbo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da njihovi pritožbi v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navajajo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na vse njihove tožbene navedbe, ki so bistvene za odločanje v tej zadevi. V tožbi so se sklicevali na vse dotedanje pritožbene navedbe v upravnem postopku, vendar jih je sodišče spregledalo. Lokacijska dokumentacija je obšla veljavni Odlok o Poti spominov, ki v elaboratu lokacijske dokumentacije ni upoštevan niti naveden. Ta dokument je v veljavi in zajema tudi del parcele, ki je predmet tega postopka. V času obravnave ni bilo soglasja zdravstvenega inšpektorata, ki je bilo očitno dostavljeno kasneje in tožnikom ni bilo predloženo v postopku, niti pokazano. Tudi sicer soglasje govori o tem, da se je lokacijska dokumentacija dopolnjevala po izvedeni lokacijski obravnavi na občini. Zato je sklicevanje na to soglasje brezpredmetno. V času izdelave lokacijske dokumentacije je preko sporne parcele potekal glavni odtok iz bajerja, ki je bil kasneje prestavljen, kar v lokacijski dokumentaciji ni navedeno niti v njej ni ustreznega soglasja. V elaboratu lokacijske dokumentacije odgovorna oseba ni podpisala njenih sestavnih delov. Sestavljalec elaborata je F.J., ki namerava na tej parceli graditi, zato je iz tega razloga celoten dokument vprašljiv. V izdelavi je projekt ureditve K. bajerja z javnim natečajem. Glede na to dejstvo bi bilo potrebno zadržati izdano lokacijsko dovoljenje do izteka postopka in ga prilagoditi zazidalnemu načrtu, ki bo na podlagi tega izdelan. Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da je investitor izkazal upravičenost razpolagati s predmetnim zemljiščem. V zvezi z zemljiščem teče spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem Z.F. izpodbija kupoprodajno pogodbo, s katero je investitor pridobil pravico uporabe, proti prodajalcu Skladu stavbnih zemljišč in v katerem uveljavlja predkupno pravico na predmetni nepremičnini. Sodni postopek še ni končan.

Investotor - Stanovanjska zadruga E., ki jo zastopa direktor F.H., v odgovoru na pritožbo navaja, da je Pot spominov že zgrajena.

Predviden poseg na obravnavani parceli 2210/15 pa ne posega v njeno parcelo. Ravno tako ne obstajajo nobeni pogoji varovanja poti, ki bi vplivali na možnost gradnje na predmetni parceli. Zmotna je zahteva pritožnikov po obravnavi soglasja zdravstvenega inšpektorata na lokacijski obravnavi in neresnična je trditev, da se je le to dopolnjevalo po izvedeni lokacijski obravnavi. Ker se soglasje zdravstvenega inšpektorja pridobi na podlagi 204. člena zakona o splošnem upravnem postopku k osnutku lokacijskega dovoljenja, ni moglo biti predmet lokacijske obravnave. Neresnična je tudi trditev, da lokacijska dokumentacija ne obravnava glavnega odtoka iz bajerja. Nov odvodnik je dejansko že zgrajen zaradi zahtev ob izgradnji naselja M., obstoječi pa je opuščen, tako kot je predvideno v lokacijski dokumentaciji. Lokacijska dokumentacija je podpisana in žigosana. Izdelana je bila na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, d.d., ki je registriran za izdelavo tudi tovrstne dokumentacije.

Javni natečaj za pridobitev oblikovne in projektne rešitve ožjega območja K. bajerja je zaključen. V svojem razpisu in rešitvah ne posega na predmetno parcelo, saj se le ta obravnava kot del zgrajenega dela K. Stanovanjska zadruga je izkazala upravičenost razpolaganja s predmetnim zemljiščem (izvršena je bila tudi vknjižba v zemljiški knjigi). Res je, da je Okrožno sodišče v Ljubljani razsodilo v prid F.R., ki izpodbija veljavnost pogodbe, toda tožena stranka (Mestna občina L.) se je zoper sodbo pritožila. Predlaga zavrnitev pritožbe tožnikov.

Pritožba ni utemeljena.

ZUN v 2. odstavku 54. člena določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po določbi 1. odstavka 55. člena ZUN se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih, podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objektov, na katere se nanaša nameravani poseg ter investitorjevih podatkov o namenu in zmogljivosti objekta, naprave oziroma drugega posega, na podlagi podatkov o pričakovanih vplivih objekta, naprave oziroma drugega posega na okolje ter podatkov o komunalnih priključkih, potrebnih za obratovanje objekta ali naprave.

V konkretni zadevi je z navedenim lokacijskim dovoljenjem dovoljena gradnja stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 2210/15 k.o. Z.Š., ki se po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 1 - S.Š. (PUP) nahaja v območju urejanja ŠS1/4 K. Po spremenjeni določbi 43. člena PUP je v območju morfološke enote 2B dopustna novogradnja vrstnih in atrijskih objektov na končnih parcelah v nizih po merilih in pod pogoji te določbe, to je, da je parcela dovolj velika, da omogoča ponovitev morfološkega vzorca z enakim objektom in da poseg spoštuje enotno zasnovo območja. Kot izhaja iz predloženih spisov, sporna gradnja tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza pogojem iz 43. člena PUP. Navedeno določbo PUP je mogoče razlagati le tako, da v konkretni zadevi predstavlja zasnova spornega objekta ponovitev morfološkega vzorca ostalih objektov v nizu. To pa sta pravilno ugotovila tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka. Zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožniki s pavšalnim pritožbenim ugovorom, da sodišče prve stopnje ni presodilo vseh tožbenih navedb, ne morejo uspeti, kolikor so se tudi v tožbi le pavšalno sklicevali na svoje ugovore, dane v upravnem postopku, ne da bi jih konkretno navedli.

V upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost v upravnem postopku izdanega lokacijskega dovoljenja, upošteva sodišče samo tista dejstva in okoliščine, ki so obstajali v času izdaje upravnih aktov. Tisti, ki so nastali kasneje, se ne morejo upoštevati. Zato na odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je v teku sodni postopek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere je investitor izkazal upravičenost razpolagati s spornim zemljiščem.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, ki se nanaša na soglasje zdravstvenega inšpektorja. Kot izhaja iz predloženih spisov je bilo poprejšnje soglasje tega inšpektorja k lokacijski odločbi pridobljeno v skladu s 1. odstavkom 204. člena ZUP/86 in vsebuje le pogoj, da je treba predmetni objekt priključiti na javno vodovodno, kanalizacijsko, električno in plinovodno omrežje.

Čeprav sodišče prve stopnje niti tožena stranka nista presodila ugovora, ki se nanaša na Odlok o določitvi Poti spominov (Uradni list SRS, št. 3/88), ki bi po navedbah tožnikov moral biti upoštevan pri izdelavi lokacijske dokumentacije, to ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Iz predloženih upravnih spisov, iz izseka iz PUP in iz Odloka o določitvi Poti spominov namreč ne izhaja, da bi se ta odlok nanašal na sporno parcelo. Tudi navedeni PUP se na Odlok o določitvi Poti spominov ne sklicuje. Kako se bo sama gradnja spornega objekta glede na teren izvajala, pa je stvar projekta za izdajo gradbenega dovoljenja.

Pritožbeni ugovori o tem, da v lokacijski dokumentaciji ni upoštevana prestavitev glavnega odtoka iz bajerja, da v elaboratu lokacijske dokumentacije niso podpisani njeni sestavni deli in da je v izdelavi projekt ureditve K. bajerja, pa so pritožbene novote in jih zato v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (71. člen ZUS).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbe tožnikov S.L., D. in P.K.. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov sta bili pritožbi D. in P.K. v upravnem postopku zavrženi kot prepozni, tožnica S.L. pa pritožbe zoper lokacijsko dovoljenje sploh ni vložila. Čeprav je bila pritožba vložena tudi zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka), pritožba ne vsebuje glede tega nobenih razlogov. Pritožbeno sodišče pa ob preizkusu po uradni dolžnosti, v tem delu ni imelo pomislekov glede pravilne uporabe materialnega prava in ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.