Jedro

Okoliščina, da se stranka z izvedenskim mnenjem ne strinja, pa ni (utemeljen) razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. ter III. točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 2.009,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2016 do plačila, vse v roku 15 dni, v presežku (do 19.198,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti 10,47 % stroškov postopka, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 89,53 % stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu (drugi odstavek I. točke ter III. točka izreka) se pritožuje tožnik. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem dr. F. V mnenju ni odgovorjeno na vprašanje mehanizma nastanka poškodb. Izvedenec ni pojasnil, ali situacija, ko je tožnik ob dvigu 200 kg nagrobne plošče začutil ekstremno hudo pekočo bolečino v predelu hrbtenice na območju L4-S1, ne izkazuje možnosti travmatske spremembe na hrbtenici v navedenem predelu. Tožnik je zato predlagal imenovanje novega izvedenca oziroma skupine izvedencev (Komisijo za izvedeniška mnenja pri medicinski fakulteti). Imenovani izvedenec se ni izrekel o tem, kdaj naj bi bila ugotovljena huda stopnja degeneracije pri tožniku. Vse težave pri tožniku povezuje z zabeležko bolečin v letu 2007 in v letu 2011. Bolečine zaradi nerodnega giba ali obremenitve, niso bile prisotne vsaj štiri leta pred vtoževanim dogodkom. Tožnik ne sprejema ugotovitev izvedenca, ko ta zavrača pojav nastanka diskus hernije in protruzije diska in izpostavlja, da so ravno dvigovanje težkih bremen v prisiljenih držah in udarci v predel hrbtenice vzrok za nastanek travmatske diskus hernije (navedeno potrjuje tudi strokovna medicinska dokumentacija). Prav tako izvedenec ne bi smel komentirati izvidov s področja nevrologije, saj je s tem prešel okvire svoje specializacije. Sodišče se o podanem dokaznem predlogu po 254. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o imenovanju novega izvedenca ni izreklo. Svojo obrazložitev je utemeljevalo po določbi 247. člena ZPP, ki ureja izločitev izvedenca. Sodišče je namreč navedbe tožnika, da je izvedenec kot cenzor tožnika ocenjeval pred drugimi organi, razumelo kot predlog za izločitev. Po mnenju tožnika je predhodna ocena izvedenca, podana v zvezi z nezgodnim zavarovanjem tožnika in sama kompleksnost zadeve zadosten razlog za imenovanje novega izvedenca. Kot cenzor Z.T. bi se izvedenec, preden je sprejel izdelavo mnenja, moral prepričati, ali ni morebiti s tožnikom že bil v preteklosti v kontaktu. Drugačnega mnenja tudi ni bilo pričakovati, saj bi se kot izvedenec znašel v nerodnem položaju, ko bi kot strokovnjak v isti zadevi podal dve različni mnenji. Mnenje podaja na podlagi svojih subjektivnih izkušenj in ne medicinskih podlag. Sodbe ni mogoče preizkusiti tudi iz razloga, ker sodišče ne pojasni razlogov v zvezi z ugovori tožnika glede strokovnosti mnenja. Prilaga strokovni članek dr. R.K. in izvid K. za FRM z dne 29. 10. 2020. Sodišče tudi ne pojasni okoliščine, o kateri je izpovedal tožnik, da je v posledici poškodbe doživel takšno bolečino, da je to privedlo do uhajanja urina. Nepojasnjeno je, ali bi diskus hernija bila vidna ob prvem slikanju RTG, saj bi to potrdilo, ali je bila ta prisotna že v letu 2003. Sodišče nato protispisno zaključi, da je tožnik utrpel le udarnino ledvenega predela. Tožnik je po tej poškodbi opravljal vsa dela v službi (tudi Komisija ZPIZ je ugotovila, da navedene poškodbe niso vplivale na delovno zmožnost tožnika). Sporna poškodba mu je spremenila življenje čez noč. Navaja še, da so bile trditve toženke glede zdravstvenega stanja nekonkretizirane in da v tej zvezi ni podala nobenega dokaznega predloga. Prav tako je toženka sodnemu izvedencu sama dostavila medicinsko dokumentacijo, izvid dr. V.B. iz V. z dne 8. 8. 2005 (na katerega je izvedenec vezal vse svoje trditve glede degeneracijsko spremenjene hrbtenice), kar je sicer že bilo izpostavljeno ob zaslišanju izvedenca, vendar je ta izpovedal, da je izvid našel v osebni kartoteki. Tožnik je v zvezi s tem opravil poizvedbe pri osebnem zdravniku, kateri je po pregledu kartoteke ugotovil, da spornega izvida ni v kartoteki. Navedeno pomeni, da izvedensko mnenje temelji na dokazu, ki ga je izvedenec pridobil na neizkazan način, glede tega pa je podal tudi krivo izjavo. Glede omenjenega izvida prilaga zdravniško sporočilo dr. K.P. z dne 7. 1. 2021. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel dne 14. 7. 2015, ko se je poškodoval ob dvigovanju nagrobne plošče na pokopališču. Z vmesno sodbo opr. št. III P 948/2017 z dne 10. 12. 2018 je bilo razsojeno, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. V predmetni zadevi je zato sodišče prve stopnje odločalo le še o višini tožbenega zahtevka. Med strankama je sporno, kakšne telesne bolečine, obstoj in trajanje strahu ter kakšne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik trpel zaradi škodnega dogodka oziroma, v kolikšni meri so zdravstvene težave pri tožniku posledica škodnega dogodka. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zahteval 18.000,00 EUR in iz naslova premoženjske škode 1.198,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 1.950,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 59,13 EUR iz naslova premoženjske škode, slednje tožnik v pritožbi izrecno ne graja.

7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je bistveno kršilo 254. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP, ker ni postavilo novega izvedenca (Komisije za fakultetna izvedenska mnenja). Sodišču očita tudi, da se do njegovega predloga v tem smislu sploh ni opredelilo. Posledično naj bi bilo zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga dejansko stanje glede vprašanja obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in zdravstvenimi težavami tožnika s hrbtenico nepopolno ugotovljeno.

8. Sodišče druge stopnje soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je izvedenec prim. J.F., dr. med. odgovoril na vse tožnikove pripombe in da je v zadostni meri pojasnil razloge za podano mnenje. Le-to je strokovno oziroma življenjsko-izkustveno prepričljivo, zaradi česar ni bilo potrebe po angažiranju novega izvedenca. Okoliščina, da se stranka z izvedenskim mnenjem ne strinja, pa ni (utemeljen) razlog za postavitev novega izvedenca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je izvedenec tožnikove zdravstvene težave, ki so nastale v posledici škodnega dogodka, razmejil od drugih težav, ki niso nastale v posledici tega dogodka, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Izvedenec je namreč natančno pojasnil (posebej še ob ustni podaji mnenja na naroku), da gre pri tožniku za degeneracijske spremembe hrbtenice in da niso povezane s škodnim dogodkom.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ugotovitve izvedenca temeljijo predvsem na izvidu dr. V.B. iz V. z dne 8. 8. 2005. Izvedenec je namreč mnenje izdelal ob temeljitem pregledu celotne medicinske dokumentacije, ki jo je v pisnem mnenju obširno povzel, navedeni izvid je le del te dokumentacije, izvedenec pa je tožnika tudi osebno pregledal. Sodišče druge stopnje ne more upoštevati v pritožbi priloženega potrdila zdravnika dr. K.P. z dne 7. 1. 2021, v katerem je navedeno, da se omenjeni izvid z dne 8. 8. 2005 ne nahaja v zdravstveni kartoteki tožnika in da je izvedenec navajal lažne podatke, da je izvid povzel iz kartoteke tožnika. Omenjeno potrdilo je namreč prvič priloženo k pritožbi, tožnik pa tudi ne pojasni, zakaj ga ni mogel pridobiti že pred zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Potrdilo bi si namreč tožnik lahko pridobil takoj po zaslišanju izvedenca na naroku dne 24. 6. 2020 (sodišče prve stopnje na tem naroku obravnavanja zadeve še ni zaključilo), ko je ta pojasnil, da se izvid nahaja v zdravstveni kartoteki tožnika. Tudi glede priloženega časopisnega članka tožnik ne pojasni, zakaj ga ni predložil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato ga v postopku s pritožbo ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče upoštevati izvida z dne 29. 10. 2020, saj je ta nastal potem, ko je glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje že bila zaključena.

10. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbo leve ledvene regije, kamor mu je padla težka marmorna plošča. Prvih 14 dni se je zdravil pri izbranem zdravniku, 31. 7. 2015 je bil pregledan v urgentni travmatološki ambulanti, rentgenske slike niso pokazale znakov poškodb na skeletu ali premikov med vretenci, vidne pa so bile degenerativne spremembe na segmentih od 4. ledvenega vretenca do 1 križnega vretenca. Tudi MR ledvene hrbtenice, ki je bila opravljena 22. 9. 2015, ni pokazal nobenih znakov poškodb na ledveni hrbtenici, prisotne pa so bile degenerativne spremembe. Poškodba tako ni bila vzrok za degenerativne spremembe in jih tudi ni poslabšala. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je izvedenec predvsem na podlagi navedene MR preiskave zanesljivo izključil sveže poškodbe na ledveni hrbtenici in na mehkih strukturah, takrat je postal tudi popolnoma jasen vzrok za težave tožnika, torej degenerativne spremembe. Z ostalimi povzetimi izvidi (med drugim tudi izvid z dne 8. 8. 2005) je izvedenec le še potrjeval svoje ugotovitve, da gre pri tožniku za degenerativne spremembe in da vse zatrjevane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem s predmetnim škodnim dogodkom niso povezane. Prav tako izvedenec svoje ugotovitve, da je tožnik imel zdravstvene težave s hrbtenico že pred poškodbo, potrjuje še z drugimi podatki zdravstvenega kartona, iz katerega je razvidno, da je tožnik večkrat obiskal lečečo zdravnico prav zaradi težav s hrbtenico. Iz tega razloga je tudi vložil na ZPIZ vlogo za invalidsko upokojitev (leta 2007), s katero sicer ni uspel. Ni pa bil izvedenec dolžan natančno ugotavljati, kdaj je nastala huda stopnja degeneracije, kot to sodišču v pritožbi očita tožnik.

11. Dvoma v izvedensko mnenje tudi ne vzpostavljajo tožnikove pritožbene navedbe, da se je izvedenec kot cenzor pri drugi zavarovalnici že opredelil glede poškodb tožnika. V tej zvezi je že sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, zakaj predlog za izločitev ni utemeljen in hkrati, da je vložen prepozno. Toženec tako v vlogi z dne 19. 6. 2020, kakor sedaj v pritožbi kot razlog za imenovanje novega izvedenca izpostavlja prav to okoliščino, zato se je sodišče prve stopnje povsem pravilno tudi do tega predloga tožnika opredelilo. Pri tem je pojasnilo, da je tožnik dvome v mnenje izvedenca dr. F. zaradi njegovega predhodnega obravnavanja pri drugi zavarovalnici pričel izražati šele po prejemu mnenja, ko je želel doseči imenovanje drugega/novega izvedenca. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da imenovani izvedenec ne bi smel presojati izvidov nevrologov in travmatologov. Kot izhaja iz mnenja izvedenca, je specialist ortoped in splošni kirurg. Izvedenec sam ni imel pomislekov, da ne bi bil strokovno usposobljen za podajo mnenja glede posledic poškodbe pri tožniku, niti temu ob imenovanju ni nasprotoval sam tožnik, čeprav je že takrat razpolagal in k tožbi predložil medicinsko dokumentacijo, med katero so se nahajali izvidi nevrokirurga. Tudi ob neposrednem zaslišanju izvedenca tožnik pomislekov glede ustrezne strokovnosti izvedenca ni izrazil in tudi ni zahteval pojasnila od izvedenca, ali je usposobljen glede na vse zbrane izvide podati ustrezno mnenje. Sodišče prve stopnje se do navedenega tako ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Glede na navedeno, predvsem pa glede na jasno in prepričljivo mnenje je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da je mnenje izdelal ustrezno usposobljen strokovnjak medicinske stroke.

12. Z ozirom na vse predhodno navedeno sodišče prve stopnje ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca, saj je izvid jasen, popoln in ni v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, prav tako ni podanih nasprotij ali drugih pomanjkljivosti. Skratka ni podanega (izkazanega) utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da toženka ni ustrezno substancirano prerekala trditev tožnika glede posledic poškodbe, saj je toženka ustrezno navajala, zakaj meni, da tožnikove zdravstvene težave niso v celoti posledica poškodbe in se pri tem sklicevala na že predložene izvide s strani tožnika. Sodišče druge stopnje še dodaja, da se toženka natančneje glede slednjega niti ne more opredeliti, saj gre za strokovno vprašanje, na katerega mora odgovor podati izvedenec. Polega tega je dokazno breme glede obsega škode na tožniku.

13. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine in da je odmera odškodnine v skladu z merili (kriteriji) iz 179. člena OZ. Prisojena odškodnina je ustrezno individualizirana, prav tako je primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je vse ugotovljene posledice pravilno in ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tožnik je sicer lahko subjektivno navajal, da je trpel hude telesne bolečine in da je začutil hudo pekočo bolečino ob udarcu, a to objektivnega stanja, kot ga je ugotovil izvedenec, ne spremeni.

14. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, se je tožnik zaradi poškodbe zdravil od 14. 7. 2015 do 22. 9. 2015. Tožnik je v posledici poškodbe trpel telesne bolečine okrog 2 meseca, od tega stalne lahke okoli 3 tedne in občasne lahke okoli 6 tednov. V zvezi s poškodbo je bil tožnik pri izbranem zdravniku 6 krat, 1 krat v urgentni travmatološki ambulanti in 3 krat pri ortopedu, opravil je rentgensko slikanje in MR ledvene hrbtenice. Glede nevšečnosti in bolečin v zvezi z zdravljenjem po 22. 9. 2015 pa ni vzročne zveze s poškodbo, temveč so zatrjevane bolečine posledica degenerativnih sprememb. Tožnik je iz tega naslova zahteval plačilo 10.000,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku glede na povzete okoliščine primera povsem ustrezno odmerilo odškodnino zaradi pretrpljenih telesnih bolečin v znesku 1.600,00 EUR (1,35 povprečne mesečne neto plače)1, kar je primerljivo tudi s podobnimi primeri v sodni praksi.2

15. Pravilno je sodišče odmerilo tudi odškodnino za strah v višini 300,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik trpel kratkotrajen intenziven primarni strah pred poškodbami. Zmerni sekundarni strah pred naravo, vrsto in težo poškodbe je trpel v obdobju od 14. 7. 2015 do 22. 9. 2015. Prisojena odškodnina iz tega naslova je primerljiva tudi z drugimi podobnimi primeri3. Odškodnine iz naslova telesnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je tožnik zahteval v višini 7.000,00 EUR, sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, da škodni dogodek pri tožniku ni zapustil nobenih trajnih organskih posledic, sodišče prve stopnje pravilno ni prisodilo.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17. Tožnik stroškov vložitve pritožbe ni priglasil. 1 Povprečna mesečna neto plača v oktobru 2020 je znašala 1.181,35 EUR (Uradni list RS, št. 200/2020). 2 Primer VS002436, oškodovanki je bila za telesne bolečine srednje hude bolečine 14 dni, lahke bolečine 1 mesec, občasne lahke 4 do 5 mesecev) in nevšečnosti med zdravljenjem (10 pregledov pri specialistu, 15 pri lečečem zdravniku, 5x RTG, 1 neprijetna medicinska preiskava, 30 fizioterapij) odmerjena odškodnina v višini 1,5 mesečne povprečne neto plače. 3 V predhodno navedeni zadevi je bilo oškodovanki iz naslova strahu odmerjeno 300,00 EUR odškodnine, utrpela je kratkotrajen trenuten primarni strah in blažji sekundaren strah za izid zdravljenja.