Jedro

Ob prodaji stanovanj, ki so nastala kot etažna lastnina z delitvijo stanovanjske hiše, je odsvojen tisti (isti) kapital, ki je bil pridobljen ob pridobitvi stanovanjske hiše, v kateri je bila ta etažna lastnina kasneje vzpostavljena. Delitev dvostanovanjske hiše v etažno lastnino, v kateri sta tudi nadalje dve stanovanji v etažni lastnini istega lastnika, zato ne izključuje uporabe 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 o oprostitvi dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, če so za to izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 876/2022-18 z dne 25. 11. 2024 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Finančne uprave Republike Slovenije, DT 42152-1168/2021-7 z dne 17. 2. 2022, ter se zadeva vrne temu organu v nov postopek.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške upravnega spora v znesku 1.309,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.V zadevi gre za vprašanje, ali oblikovanje etažne lastnine po pridobitvi dvostanovanjske hiše vpliva na uveljavljanje oprostitev pri dohodnini od dobička iz kapitala skladno z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ko je kasneje ta etažna lastnina odsvojena.

2.Dne 17. 12. 2020 je tožnica sklenila dve kupoprodajni pogodbi. Z eno je prodala stanovanje v pritličju na naslovu ..., in za to prodajo ji je prvostopenjski davčni organ z odločbo, št. DT 06-42152-00474-08-2550-13 z dne 14. 9. 2021, priznal pravico do oprostitve plačila dohodnine na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Po relevantnem delu navedene zakonske določbe se dohodnine namreč ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri „

odsvojitvi stanovanja ali stanovanjske hiše – ki ima največ dve stanovanji, s pripadajočim zemljiščem – v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo

“. Tožnici pa ta ista oprostitev ni bila priznana za prodajo po drugi pogodbi, s katero je prodala 9/20 stanovanja v prvem nadstropju z naslovom ..., temveč ji je bila z izpodbijano odločbo odmerjena dohodnina.

3.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je s svojo odločbo, št. DT 42152-1168/2021-7 z dne 17. 2. 3. 2022, tožnici odmerila dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, in sicer od davčne osnove 56.706,83 EUR v znesku 15.594,37 EUR. Pritožbo zoper to odločbo je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljeno.

4.Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo davčnega organa je tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče). To je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo s svojo sodbo zavrnilo. Upravno sodišče je pritrdilo razlogom tožene stranke in navedlo, da oprostitev plačila dohodnine od dobička iz kapitala na navedeni pravni podlagi pri prodaji drugega stanovanja ni podana.

5.Glede na ugotovljeno nesporno dejansko stanje je tožnica namreč kupila stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema, ki je imela ob nakupu en naslov. Tožnica je v stanovanjski hiši do njene prodaje konec leta 2020 tudi živela, in sicer skupaj s hčerko in prijateljem. Hišo je obnovila, sama razporeditev prostorov oziroma obeh stanovanj ter ločenih vhodov v vsako od stanovanj se z obnovo ni spreminjala. V času lastništva je tožnica za spodnje stanovanje, ki ima ločen vhod, pridobila drug naslov, na katerem je imela prijavljeno stalno prebivališče. Ob prodaji obeh stanovanj v stanovanjski hiši je bila hiša etažirana, stanovanje v spodnji etaži je imelo ID št. ... in naslov ..., stanovanje v zgornji etaži pa ID št. ... in naslov ....

6.Po presoji Upravnega sodišča bi bila tožnici oprostitev na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 priznana le, če bi prodala stanovanjsko hišo (enemu ali več kupcem, kjer bi imela stalno prebivališče), torej eno nepremičnino. Ker pa je bila stanovanjska hiša ob prodaji etažirana, je tožnica prodala dve stanovanji v stanovanjski hiši, kar v pravnem smislu predstavlja dve stvari oziroma dve nepremičnini. Oprostitev plačila dohodnine za stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema pa je po presoji Upravnega sodišča določena le za primer, ko se kot kapital odsvaja stanovanjska hiša in ne dve stanovanji v stanovanjski hiši, saj sta v primeru etažiranja v pravnem smislu to dve stvari oziroma dve nepremičnini. Oprostitev je zato tožnica lahko uveljavila zgolj za tisto stanovanje v etažni lastnini, v katerem je imela prijavljeno prebivališče in je tam dejansko bivala v zadnjih treh letih.

7.Po predlogu tožnice je Vrhovno sodišče na podlagi 367. c člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s sklepom X DoR 195/2024 z dne 19. 3. 2025 dopustilo revizijo glede pomembnega pravnega vprašanja: „Ali situacija, ko je posameznik edini lastnik dvostanovanjske hiše, ta pa je po nakupu etažirana, izključuje uporabo 2. točke drugega odstavka 96. člena Zakona o dohodnini o oprostitvi dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, saj je potrebno zaradi etažiranja šteti, da gre z vidika davčnega prava za dve ločeni nepremičnini?“

8.Na podlagi navedenega je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) zoper sodbo Upravnega sodišča vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo Upravnega sodišča spremeni, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo Upravnega sodišča razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Ob tem zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

9.Tožena stranka v odgovoru na revizijo na podlagi predstavljenih argumentov meni, da konkretna revizija ni utemeljena.

K I. točki izreka

10.Revizija je utemeljena.

Bistvene navedbe strank

11.Revidentka nasprotuje razlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, po kateri zaradi etažiranja dvostanovanjske hiše po njenem nakupu ne bi bila upravičena do oprostitve dohodnine od dobička iz kapitala ob odsvojitvi obeh tako nastalih stanovanj v etažni lastnini. V vsem času je bila lastnica nepremičnine, imela v njej prijavljeno stalno prebivališče in v celotni hiši dejansko prebivala več kot tri leta, zato njeno etažiranje ne pomeni, da niso več izpolnjeni kumulativni pogoji iz navedene zakonske določbe. Tudi po etažiranju je stavba še vedno dvostanovanjska. Navedena določba ZDoh-2 ob pravilni razlagi zajema obe stvarnopravni situaciji: bodisi ko nepremičnino predstavlja zemljiška parcela, na kateri stoji neetažirana in posledično enostanovanjska stavba, bodisi, ko je stavba etažirana, a sta v njej zgolj dve stanovanji. Meni tudi, da bi drugačna razlaga nesorazmerno posegla v lastninsko pravico revidentke po 33. členu Ustave in 1. členu Prvega protokola k EKČP, natančneje v njeno upravičeno pričakovanje glede davčne oprostitve. Prav tako nasprotuje stališčem tožene stranke, da naj ne bi imela prijavljenega stalnega prebivališča v nepremičnini, kar je drugi kumulativni pogoj za priznanje navedene davčne oprostitve. Zgolj določitev dveh naslovov stanovanjski stavbi ne spremeni dejstva, da je revidentka v istih prostorih stalno prebivala, da so bili ti prostori središče njenih življenjskih interesov in osebnih vezi, glede na katere je bila vzpostavljena s prebivališčem trajna in tesna povezava. Vse navedeno pa ustreza opredelitvi stalnega prebivališča po 3. točki 2. člena Zakona o prijavi prebivališča.

12.Tožena stranka po vsebini pritrjuje stališčem Upravnega sodišča. Predmet oprostitve po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 je ob odsvojitvi bodisi stanovanje bodisi stanovanjska hiša z največ dvema stanovanjema. Za oprostitev na tej pravni podlagi se torej predpostavlja, da gre za eno odsvojitev hiše z dvema stanovanjema in ne za več odsvojitev stanovanj v eni hiši v okviru več pogodb. Navedba dveh stanovanj v navedeni zakonski določbi je po njenem mnenju vezana predvsem na opredelitev velikosti oziroma obsega hiše (pojem družinske hiše zajema največ dve stanovanji). V konkretni zadevi pa predmet odsvojitve v pogodbah ni bila hiša z dvema stanovanjema, ampak je šlo za dve različni odsvojitvi dveh stanovanj kot samostojnih nepremičnin, vsake s svojim ID znakom in svojim naslovom. Z vidika zakonskega pogoja, da je potrebno imeti lastništvo (ter stalno prebivališče in dejansko bivanje) zadnja tri leta pred odsvojitvijo na nepremičnini, za katero zavezanec zahteva oprostitev plačila davka, je pomembno, da z etažiranjem v pravnem prometu nastane nova stvar. Lastništvo na stanovanju kot posameznem delu zgradbe v večstanovanjski hiši po mnenju tožene stranke ni enako lastništvu na hiši sami, ampak se lastništvo na stanovanju pridobi šele z vpisom v kataster stavb in zemljiško knjigo po izvedenem etažiranju.

13.Ob tem tožena stranka poudarja, da je navedena davčna oprostitev možna le za tisto nepremičnino, v kateri ima zavezanec prijavljeno stalno prebivališče. V konkretnem primeru je povsem jasno, da je bila oprostitev plačila davka priznana za tisto nepremičnino – stanovanje, v katerem je imela revidentka prijavljeno stalno prebivališče, ne pa tudi za drugo stanovanje, v katerem stalnega prebivališča ni imela prijavljenega tri leta. Po zakonu stalnega prebivališča ni mogoče imeti prijavljenega na dveh ločenih stanovanjskih enotah, ki nastaneta v primeru etažiranja, ki imata vsaka svoj ID znak in, kar velja za konkretni primer, različno hišno številko.

Odgovor na revizijsko vprašanje

14.Dohodnina od dobička iz kapitala se plačuje skladno s 6.3. poglavjem ZDoh-2, in sicer za dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala (92. člen ZDoh-2). Za kapital po tem poglavju šteje tudi nepremičnina, ne glede na to, ali je bila odsvojena v spremenjenem ali nespremenjenem stanju (1. točka 93. člena ZDoh-2). Davčna osnova za tako obdavčitev je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (ob upoštevanju drugih pravil, ki jih v zvezi s tem določa zakon, glej 97. člen ZDoh-2).

15.ZDoh-2 torej določa obdavčitev povečanja vrednosti kapitala med pridobitvijo in odsvojitvijo, pri čemer predpisuje tako način ugotavljanja ene in druge vrednosti (98. in 99. člen ZDoh-2), kot tudi upoštevni čas, ko je prišlo do pridobitve in odsvojitve tega kapitala (101. in 102. člen ZDoh-2). Vse navedeno je pomembno za pravilno razumevanje davčne oprostitve, ki jo kot izjemo od te obdavčitve določa 96. člen ZDoh-2, v obravnavani zadevi 2. točka drugega odstavka tega člena.

16.Ob nakupu stanovanjske hiše, kot v obravnavani zadevi, davčni zavezanec pridobi kapital po določeni vrednosti, ki se ugotovi skladno z zakonom. Za čas pridobitve tega kapitala se šteje datum pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma ustreznega akta pristojnega organa (prvi odstavek 101. člena ZDoh-2), ali druge ustrezne okoliščine, če se nepremičnina pridobi z graditvijo (npr. datum izdaje gradbenega dovoljenja, drugi odstavek 101. člena ZDoh-2). Iz zakona pa ne izhaja, da bi z oblikovanjem etažne lastnine s strani istega lastnika prišlo do (nove) pridobitve kapitala. Zakon tudi ne določa, da je z etažiranjem prej enotna nepremičnina kot kapital odsvojena (102. člen ZDoh-2). Navedeno je tudi logično, saj oblikovanje etažne lastnine s strani lastnika nepremičnine ne pomeni, da je ta kapital prešel iz njegove premoženjske sfere in se vanjo vrnil, kar bi pomenilo davčno upoštevna dejstva za odmero dohodnine. Res je sicer, da se z vzpostavitvijo etažne lastnine oblikujejo nove nepremičnine v stvarnopravnem smislu (glej 107. člen in nasl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), vendar pa je Vrhovno sodišče že poudarilo, da čas pridobitve kapitala po 101. členu ZDoh-2 ni vedno enak trenutku pridobitve lastninske pravice po civilnopravnih predpisih.

Oblikovanje etažne lastnine torej ne pomeni spremembe kapitala, na podlagi katere bi se lahko odmerila dohodnina od dobička iz kapitala skladno z ZDoh-2.

17.Navedeno potrjuje tudi sistemska razlaga zakona, saj smiselno enako izhaja iz pravil, ki veljajo za obdavčenje v primeru delitve solastnine ali skupne lastnine: za čas pridobitve kapitala, ki dotedanjemu solastniku ali skupnemu lastniku pripade na podlagi delitve, šteje čas, ko je na kapitalu pridobil solastninsko pravico oziroma ko je kapital pridobil v skupno lastnino (četrti odstavek 101. člena ZDoh-2). Če je lastnik stanovanjske hiše z vzpostavitvijo etažne lastnine pridobil lastništvo nad dvema stanovanjema ob razdelitvi svoje lastninske pravice nad hišo, v kateri se nahajata, v etažno lastnino (109. člen SPZ),

potem je ob uporabi enakega pravila treba šteti, da je čas pridobitve kapitala v smislu ZDoh-2 čas, ko je pridobil stanovanjsko hišo in ne, ko je pridobil etažno lastnino v njej.

18.Ob prodaji stanovanj, ki so nastala kot etažna lastnina z delitvijo stanovanjske hiše, je torej treba šteti, da je odsvojen tisti (isti) kapital, ki je bil pridobljen ob pridobitvi stanovanjske hiše, v kateri je bila ta etažna lastnina kasneje vzpostavljena. Zato je (a fortiori) treba šteti tudi, da se oprostitev iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 uporabi tudi ob odsvojitvi tako nastale etažne lastnine.

19.Pri tem je za uveljavljanje oprostitve nebistveno, ali se odsvoji hkrati celotna tako nastala etažna lastnina, ali pa le en del v etažni lastnini. Iz zakona ni videti omejitve, da bi se navedena oprostitev tudi sicer lahko upoštevala le, če bi se hkrati odsvojila celotna stanovanjska hiša. Nasprotno, saj obstoj oziroma obseg navedene davčne oprostitve ne more biti odvisen od odločitve davčnega zavezanca, ali bo hišo prodajal v celoti ali po posameznih delih in ali bo to storil hkrati ali v različnih časovnih obdobjih, dokler so izpolnjeni ostali zakonski pogoji. To bi pomenilo različno obravnavanje, za katerega v zakonu ni pravne podlage, niti sicer zanj ni videti nobenega razumnega razloga.

Iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 je tako tudi razvidno, da je za obdavčenje pomembno, ali je bil določen del stanovanja ali hiše uporabljen za najem ali opravljanje dejavnosti, saj se ta del ne upošteva pri oprostitvi.

Zato bi bilo povsem razumno, da bi npr. lastnik prodal le del stanovanjske hiše, ki ga ne uporablja za opravljanje dejavnosti - siliti ga, da bi moral hkrati prodati hišo v celoti, da bi dosegel davčno oprostitev (le za njen del), bi bilo seveda nerazumno.

20.Če je dopustno, da se davčna oprostitev upošteva ob prodaji posameznega dela stanovanjske hiše, potem tudi ni videti nobenega razumnega razloga, da se ne bi upoštevala tudi ob prodaji etažne lastnine v stanovanjski hiši, ki je nastala v času po pridobitvi te hiše. Zgolj okoliščina, ali je v stanovanjski hiši vzpostavljena etažna lastnina ali ne, ni niti stvarno niti razumno ter s tem ustavno dopustno merilo razlikovanja za uveljavljanje davčne oprostitve. Kot pravilno poudarja revident, je bistveno le, da sta tudi po oblikovanju etažne lastnine v hiši največ dve stanovanji.

21.S tem je skladno tudi pravilno razumevanje nadaljnjega zakonskega pogoja iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, da je uveljavljanje navedene oprostitve dopustno le, če je imel davčni zavezanec v stanovanju ali stanovanjski hiši z največ dvema stanovanjema prijavljeno stalno prebivališče in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Iz zakona izhaja zgolj, da mora davčni zavezanec imeti v lasti to stanovanjsko hišo, imeti v tej hiši prijavljeno stalno prebivališče in v njej dejansko bivati za predpisani čas pred odsvojitvijo, ne glede na to, ali je v njej oblikovana etažna lastnina ali ne. Povedano drugače, iz zakona ne izhaja, da se po vzpostavitvi etažne lastnine ta pogoj lahko šteje za izpolnjenega samo za del te stanovanjske hiše (stanovanje, v katerem lastnik prebiva), saj bi se ob tej razlagi zgolj zaradi spremembe pravnega režima lastništva v tej hiši, ki kot navedeno ni upoštevna za odmero dohodnine, zmanjšal obseg kapitala, za katerega se lahko uveljavlja oprostitev. Taka posledica pa iz zakona ne izhaja, saj bi zaradi zahteve po predvidljivosti to moralo biti izrecno določeno.

Prav tako iz istega razloga tudi ni bistveno, ali ima stanovanjska hiša več hišnih številk, saj gre v vsakem primeru za stalno prebivališče v isti hiši.

22.Ob tem je mogoče tudi zavrniti očitno neutemeljen argument tožene stranke, da je nastanek etažne lastnine treba šteti za davčno upoštevnega, ker bi sicer tudi v primeru etažiranja stanovanjske hiše v pet stanovanj še vedno veljala obravnavana davčna oprostitev. Glede na to, da iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da je oprostitev mogoča le pri odsvojitvi stanovanjske hiše, ki ima največ dve stanovanji, ni razvidno, na čem bi navedeni argument toženke sploh imel oporo, saj se tudi sama sklicuje na to omejitev. Vprašanje, ali je taka omejitev davčne oprostitve (na hišo, ki ima največ dve stanovanji) ustavno skladna, pa ni predmet tega revizijskega postopka.

23.Na revizijsko vprašanje je zato treba odgovoriti tako, da delitev dvostanovanjske hiše v etažno lastnino, v kateri sta tudi nadalje dve stanovanji v etažni lastnini istega lastnika, ne izključuje uporabe 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 o oprostitvi dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, če so za to izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji.

Uporaba v obravnavani zadevi

24.Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred toženo stranko in Upravnim sodiščem, na katero je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano, kot nesporno izhaja, da je bila revidentka pred odsvojitvijo lastnica celotne stanovanjske hiše z dvema stanovanjema in da je bila v njej po pridobitvi vzpostavljena etažna lastnina. Prav tako je nesporno, da je imela revidentka v tej stanovanjski hiši oziroma v enem stanovanju prijavljeno stalno prebivališče in da je v njej bivala tri leta pred odsvojitvijo.

25.Ker oblikovanje etažne lastnine pred odsvojitvijo stanovanjske hiše kot navedeno po ZDoh-2 ne pomeni spremembe kapitala, ki bi bila upoštevna za dohodnino, je glede na ugotovljeno dejansko stanje treba šteti, da so izpolnjeni vsi pogoji za oprostitev plačila dohodnine tudi od dela (drugega) v tej zadevi spornega stanovanja v stanovanjski hiši, ki je bil odsvojen hkrati s stanovanjem, v katerem je prebivala revidentka (zgoraj, 2. točka obrazložitve).

26.Ker je Upravno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa na zmotni uporabi materialnega prava temelji izpodbijani upravni akt tožene stranke, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt. Ker revidentka s tožbo ni predlagala sodišču, da samo odloči o davčni oprostitvi, je zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka bo morala v njem odločiti skladno s stališči iz te sodbe, na katera je vezana (64. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

27.Ker je revidentka z revizijo uspela in je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo, samo odpravilo odločbo prvostopenjskega upravnega organa ter zadevo vrnilo temu organu v ponovno odločanje, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

28.Stroške postopka s tožbo pred Upravnim sodiščem je Vrhovno sodišče revidentki odmerilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), in sicer 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika) ter 38,50 EUR (4. člen Pravilnika), kar ob upoštevanju 22% DDV skupaj znaša 516,67 EUR.

29.Stroški revizijskega postopka so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) z vrednostjo točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in upoštevaje, da gre za ocenljivo vrednost spornega predmeta v višini 15.594,37 EUR oziroma preračunano 25.991 točk (prva alineja 1. točke tar. št. 34 v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT), kar pomeni vrednost storitve za revizijo v višini 500 točk, ki zvišana za 50 % (5. točka tar. št. 34 OT) znaša 750 točk.

30.Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek, in revidentki za vložitev predloga za dopustitev revizije priznalo 625 točk (4. točka tarifne številke 22 v povezavi s 1. točko tarifne številke 34 OT). Pri tem je upoštevalo 5. točko tar. št. 22 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije (312,5 točk) všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo, zato skupno priznani stroški za revizijo in predlog za dopustitev revizije znašajo 1.062,5 točk. Temu je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT prištelo še materialne stroške v pavšalnem znesku v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% nad 1.000 točk, kar v obravnavanem primeru znaša dodatnih 21 točk, skupno torej 1.083,5 točk. Te ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR znašajo 650,10 EUR, ob nadaljnjem upoštevanju 22% DDV pa 793,12 EUR.

31.Glede na vse navedeno se stroški upravnega spora na obeh stopnjah revidentki priznajo v skupnem znesku 1.309,79 EUR. V primeru zamude ji tožena stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. Plačane sodne takse bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife vrnilo Upravno sodišče po uradni dolžnosti.

Glasovanje

32.Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

---------------------------

1Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 201/2013 z dne 20. 2. 2014, 13. točka obrazložitve.

2Ta določa: „Lastnik nepremičnine lahko razdeli svojo lastninsko pravico na nepremičnini v etažno lastnino z enostranskim pravnim poslom. Imeti mora enake sestavine kot sporazum iz 108. člena tega zakona.“

3Glede obdavčitve pri delitvi solastnine glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 54/2017 z dne 16. 5. 2018.

4Tudi za različno obravnavo upravičencev do oprostitve je potreben stvaren in razumen razlog, kar terja drugi odstavek 14. člena Ustave, glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up‑492/11 z dne 9. 5. 2013.

5V njej je tudi določeno: „če je zavezanec stanovanje ali stanovanjsko hišo uporabljal v zvezi z opravljanjem dejavnosti ali ga je oddajal v najem, se za odsvojitev kapitala po tej točki ne šteje odsvojitev tistega dela stanovanja ali stanovanjske hiše, ki ga je zavezanec uporabljal v zvezi z opravljanjem dejavnosti (pod pogojem, da je stanovanje ali stanovanjska hiša oziroma njun del v poslovnih knjigah prikazano kot sredstvo za potrebe dejavnosti) ali ga je oddajal v najem.“

6Ta pogoj seveda ni izpolnjen, če po prodaji dela hiše ali enega od dveh stanovanj v etažni lastnini v tej stanovanjskih hiši (drugem stanovanju itd.) ne biva več.

7Navedbe o morebiti drugačnih dejstvih v odgovoru na revizijo tožene stranke so zato neupoštevne.