Jedro

Toženec je bil o prispeli pošiljki obveščen, vendar v danem roku pošiljke ni dvignil. Iz tega razloga je v zvezi s tožbo nastopila fikcija vročitve, toženec bi moral na tožbo odgovoriti v zakonsko določene roku. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje, saj je bila tožba sklepčna, stranki pa sta z zahtevkom lahko razpolagali, utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija zoper to sodbo se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 1.815,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni od vročitve zamudne sodbe povrniti tožniku njegove stroške postopka v znesku 29,55 EUR, po preteku tega roka pa mu plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec. Pri tem navaja, da odločitvi o upravičenosti zahtevka ne ugovarja. Dne 17. 2. 2004 je tudi pristal na poravnavo, saj je pričakoval, da bo lahko do datuma, določenega v poravnavi, to je do 31. 5. 2005 dokončal študij in tako izpolnil svoje obveznosti. Kmalu za tem pa mu je umrla mama, ki je pred tem zaradi bolezni potrebovala celodnevno pomoč. V letu 2004 je bil oče brezposeln, vse to pa je povzročilo, da ni pravočasno izpolnil svojih obveznosti. Toženec meni, da ni kriv za začasno opustitev študija. Tožbe tudi ni prejel, tako tudi ni mogel ugovarjati s prej navedenimi argumenti. Na smeri sociologija je diplomiral dne 12. 7. 2006, o čemer je bil štipenditor tudi obveščen. Za študij na drugi smeri, to je na smeri slovenistika, pa ima zagovor diplomske naloge v mesecu aprilu 2008. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da upošteva 45. člen Pravilnika o štipendiranju ter dejstvo, da bo v aprilu 2008 izpolnil svojo obveznost do štipenditorja in da razveljavi izpodbijano zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj so bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo skladno s 318. členom ZPP, kajti toženec v zakonsko določenem roku ni odgovoril na tožbo. Po pregledu sodnega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo v spornem primeru za takoimenovano fiktivno vročitev po 142. členu ZPP v zvezi s 141. členom istega zakona. Iz poštne pošiljke, ki se nahaja v spisu je razvidno, da je bil toženec o prispeli pošiljki obveščen, vendar pa v danem roku pošiljke ni dvignil, kot je to podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Toženec tako v danem roku ni odgovoril na tožbo, poleg tega pa so izpolnjene tudi ostale predpostavke po že citiranem 318. členu ZPP za izdajo zamudne sodbe. V spornem primeru namreč ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, prav tako utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Nadalje dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Vse navedeno očitno med strankama tudi ni sporno, kajti kot izhaja iz pritožbenih navedb, toženec odločitvi o upravičenosti zahtevka ne ugovarja.

Ker torej toženec v pritožbi niti ne navaja razlogov, zakaj bi bila izpodbijana zamudna sodba nezakonita, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru bistvenih kršitev določb postopka, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ker navedenih kršitev ni zasledilo, je skladno s 353. členom ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Glede ostalih pritožbenih navedb in sicer, da toženec ni kriv za začasno opustitev študija ter da je naknadno izpolnil obveznosti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za dejanske navedbe, torej za navedbe, ki se tičejo ugotavljanja dejanskega stanja. Zamudna sodba se skladno z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Izdaja zamudne sodbe namreč temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po izteku predpisanega roka (1. odstavek 318. člena ZPP) priznava dejanske tožbene navedbe. Zato sodišče izreče takšno sodbo brez tega, da bi opravilo dokazni postopek. Navedb, podanih v pritožbenem postopku, ki se nanašajo na dejansko stanje, pritožbeno sodišče zato ni smelo upoštevati.

Glede na vrednost spornega predmeta (1.815,72 EUR) skladno s 1. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) v zvezi s 367. členom ZPP revizija ni dovoljena, razen če jo dopusti sodišče (5. točka 31. člena ZDSS-1). Odločitev sodišča o dopustitvi revizije je na podlagi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 odvisna od ugotovitve, ali je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ter od ugotovitve, ali odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po stališču sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru omenjeni pogoji niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi jasne zakonske ureditve utemeljeno izdalo zamudno sodbo. Glede na takšno ugotovitev je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje ne dopusti.