Jedro

Tožnik mora zatrjevati vsa pravnorelevantna dejstva, na podlagi katerih je mogoče preveriti utemeljenost zahtevka. Glede na ugovor toženke, da zahtevek ni dovolj specificiran, bi moral upravnik navesti, kakšni stroški so mu nastali z upravljanjem za celotno stavbo, in sicer za vsak mesec posebej, ter na podlagi katerih kriterijev je obračunal delež, ki odpade na toženko. V nasprotnem primeru je zahtevek nesklepčen in ga je kot takega potrebno zavrniti.

Izrek

Pritožba tožečih strank se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (v 3. točki izreka), v zvezi z dopolnilno sodno z dne 2.2.2009, potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (v 2. točki izreka) in v stroškovnem delu (4. točka izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi: ''Zavrne se tožbeni zahtevek tretje tožeče stranke za plačilo 249,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2006 dalje do plačila.

Tožeče stranke so dolžne toženi stranki povrniti njene pravdne stroške na prvi stopnji v znesku 401,04 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.'' Tožeče stranke so toženi stranki dolžne povrniti 168,75 EUR stroškov pritožbe, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi z dne 26.9.2006, opr. št. In 2006/00305, razveljavilo v 1. in 3. točki (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tretji tožeči stranki plača znesek 249,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2006 dalje do plačila (2. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek prve in druge tožeče stranke za plačilo 76.261,03 SIT oz. 8.755,69 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Tožeče stranke so toženi stranki dolžne povrniti 141,61 EUR pravdnih stroškov. Z dopolnilno sodbo z dne 2.2.2009 je sodišče izrek v 2. točki dopolnilo tako, da je v presežku tožbeni zahtevek tretje tožeče stranke zavrnilo.

Zoper navedeno odločitev se pritožujejo tožeče stranke in tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo ustrezno spremni oz. da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeče stranke sodišču očitajo kršitve določb pravdnega postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Navajajo, da so tožbeni zahtevek delno umaknile. Ker tožena stranka temu izrecno ni nasprotovala, se šteje, da se je z delnim umikom strinjala, zato bi moralo sodišče v tem delu izdati sklep in ne sodbo. Grajajo tudi ugotovitev sodišča, da toženka prvi in drugi tožeči stranki ničesar več ne dolguje. Obveznosti v zvezi s porabljeno vodo, skupno elektriko, števnino in drugimi komunalnimi storitvami je plačala enkrat letno za nazaj, čeprav jih je bila dolžna plačati vsak mesec sproti. Tožena stranka je bila tako v razmerju do prve in druge tožeče stranke v zamudi, zato poleg glavnice dolguje še zamudne obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo.

Tožena stranka uveljavlja kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da upravnik stroškov ni založil iz svojih sredstev, za izterjavo obratovalnih stroškov pa tudi nima pooblastila. Da bi bila podana aktivna legitimaciji upravnika, bi morala biti po sodni praksi izkazana vsaj ena od naštetih okoliščin. Pritožba oporeka tudi aktivni legitimaciji druge in tretje tožeče stranke. Storitve, kot so deratizacija, upravljanje, vzdrževanje in obratovanje ter vodenje rezervnega sklada, niso v njuni pristojnosti, zato bi lahko iztožile le stroške odvoza smeti in skupne elektrike, ne pa ostalih stroškov. Glede na ugotovitve sodišča, da je toženka te stroške poravnala direktno dobaviteljem, so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožniki niso podali natančne specifikacije, kriterijev za izračun, koliko odpade na toženko glede na njen solastniški delež, zakaj je ostalo za plačilo toliko, kot vtožujejo tožeče stranke. Poleg tega vtožujejo enak znesek, čeprav je le tretja tožena stranka upravnik.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

O pritožbi tožečih strank: Tožeče stranke so na naroku dne 21.5.2008 umaknile tožbo v delu, ki se nanaša na stroške v obdobju od maja 2004 do decembra 2004. Toženka se do umika na naroku ni opredelila, saj je prerekala le trditve, ne pa tudi procesnega ravnanja tožečih strank. Ker se o tem ni izjavila niti v naslednjih 15 dneh, velja domneva, da je v umik privolila (2. odst. 188. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007- UPB3, od tu ZPP). Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je odločilo o celotnem zahtevku, namesto da bi s sklepom postopek v tem delu ustavilo (3. odst. 188. čl. ZPP), se tako izkaže za napačno. Takšno postopanje tožečim strankam sicer odvzema možnost ponovne vložitve tožbe, kar pa na njihov položaj v ničemer ne vpliva, saj zaradi utemeljenega ugovora zastaranja tega dela zahtevka z novo tožbo ne bi mogle uspeti. Ker napačno ravnanje sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost odločitve, procesna kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je v sporu majhne vrednosti tudi sicer ni dopustno uveljavljati (1. odst. 458. čl. ZPP), ni podana.

Iz specifikacije, ki sta jo K. K. in E. G. podala v prilogi A7 (glej zadnji list priloge), izhaja, da vtoževana zneska predstavljata stroške za dobavljeno vodo, odvoz smeti ter števnino oz. elektriko za obdobje od maja 2004 do avgusta 2006. Glede na to, da zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamičnega zneska do dneva plačila toženke (dne 13.1.2006 in 30.10.2006) nista zahtevali, sodišče pa odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. čl. ZPP), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi jima moralo sodišče prisoditi vsaj te obresti. Zakonske zamudne obresti sta sicer zahtevali od dneva vložitve izvršilnega predloga dalje, vendar od glavnice, ki jo sestavljajo zgoraj opisani stroški. Te pa je toženka v nezastaranem delu (za obdobje od januarja 2005 do avgusta 2006) v celoti poravnala, tako da zahtevanih zamudnih obresti ni od česa priznati (akcesorna narava obresti, primerjaj 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. list RS št. 83/2001 s spremembami, od tu OZ).

Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo tožečih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke: Tretja tožeča stranka D., d.d., zahteva plačilo storitev upravljanja večstanovanjske hiše v znesku 71.305,28 SIT (297,55 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da njena trditvena podlaga ne zajema vseh pravnorelevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti utemeljenost zahtevka. Vsaka stranka mora namreč določno navesti dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek oz. s katerimi nasprotuje navedbam nasprotne stranke, ter predlagati dokaze za potrditev teh dejstev (7. in 212. čl. ZPP). Toženka je tekom postopka večkrat ugovarjala, da zahtevek ni dovolj specificiran in pri tem vztraja tudi v pritožbi. Glede na njen ugovor bi moral upravnik navesti, kakšni stroški so mu nastali za celotno stanovanjsko stavbo in sicer za vsak mesec posebej, ter na podlagi katerih kriterijev je obračunal delež, ki odpade na toženko. Ker takšnih podatkov ni navedel, temveč je opredelil le stroške po posameznih postavkah, ki odpadejo na toženko (glej obračunane in plačane postavke na 3. listu v prilogi A7), pravilnosti njegovega izračuna ni mogoče preveriti. Tako tudi ni jasno, ali so v znesku 71.305,28 SIT oz. v znesku 249,62 EUR, kolikor je bilo zahtevku ugodeno, zajeti stroški za obdobje od maja 2004 do decembra 2004. Glede na 1 letni zastaralni rok, ki velja za storitve upravnika (primerjaj 6. točko 1. odst. 355. čl. OZ), je ta del zahtevka namreč že zastaral. Odločitev sodišča prve stopnje, ki bi moralo zahtevek upravnika zaradi nesklepčnosti zavrniti, je tako materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu ustrezno spremenilo (358. čl. ZPP).

Glede na to, da je pritožba tožene stranke utemeljena že iz zgoraj opisanih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih, sicer neutemeljenih navedb tožene stranke v zvezi z aktivno legitimacijo, ne bo posebej opredeljevalo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka, ki je v postopku v celoti uspela, je upravičena do povrnitve nastalih pravdnih stroškov (154. čl. ZPP). Stroški postopka na prvi stopnji, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso sporni, znašajo 401,04 EUR. Pritožbeni stroški, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, obsegajo 125 točk za sestavo pritožbe (vrednost spora 249,62 EUR), 2% materialnih stroškov, 20% DDV ter sodno takso v znesku 98,52 EUR, kar skupaj znaša 168,75 EUR.

Tožeče stranke, ki s pritožbo niso uspele, same nosijo svoje stroške pritožbe (154. čl. ZPP). Stroška odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek, saj ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi te nosijo tožeče stranke same (155. čl. ZPP).

(1) Odsotnost ustrezne dejanske podlage tožbe, predvsem ključ delitve stroškov, bi bilo mogoče očitati tudi prvi in drugi tožeči stranki, kar pa je brezpredmetno, saj sta bila njuna zahtevka zavrnjena.