Jedro

Z vidika odmere sodne takse zadošča že ugotovitev o tem, kaj toženec izpodbija in kolikšna je sporna vrednost tega izpodbijanega dela. Postopek za odmero sodne takse ni namenjen meritorni presoji utemeljenosti toženčevih navedb, zato bi bila v tej fazi preuranjena vsebinska presoja njegovih očitkov; vključno s tem, ali je prišlo do (ne)pravilnosti pri presoji ugovora o že razsojeni stvari oziroma glede (ne)zakonitosti ugotovljene terjatve. Stranka se sama avtonomno odloča, v kolikšnem obsegu bo uveljavljala vložena pravna sredstva, zato je sodišče tudi v tej zadevi vezano na toženčeve navedbe in očitke, kot jih je podal v predlogu za dopustitev revizije; in to ne glede na njihovo morebitno (ne)smiselnost, (ne)razumnost ali (ne)utemeljenost.

Izrek

Ugovor se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da je bila tožnikova terjatev že pravnomočno ugotovljena s sodbo P 135/20141, in sicer v višini 2.002.851,64 EUR. V II. točki je ugotovilo obstoj toženčeve terjatve proti tožniku v višini 64.422,64 EUR. Nato je odločilo, da mora po pobotanju toženec tožniku plačati še 755.627,63 EUR, 578.207,85 EUR in 544.206,88 EUR ter pripadajoče zakonske zamudne obresti (III. točka izreka) oziroma mu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 24.150,44 EUR (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v III. točki izreka dodalo petnajstdnevni rok in nadomestilo datum teka zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka). Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora toženec tožniku v 15 dneh od prejema sodbe plačati 713,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Ker sodne takse ob vložitvi predloga ni plačal, ga je k temu pozvalo Vrhovno sodišče v skladu s 34. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in izdalo plačilni nalog po tarifni številki 1131 za znesek 2.175 EUR. Takso je bila odmerjena od zneska 500.000 EUR.

4. Toženec zoper plačilni nalog podaja pravočasen ugovor. Meni, da mu je bila sodna taksa odmerjena zmotno, zato predlaga, naj se pravilno odmeri od vrednosti izpodbijanega dela, ki znaša le 64.422,64 EUR. To pomeni, da bi morala znašati namesto 2.175 EUR le 409 EUR. Pojasnjuje, da je sodišče napačno upoštevalo celotno vrednost spornega predmeta iz prvotnega postopka, v katerem je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 135/2014 (v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 367/2016 ter sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 298/2016) ugotovljen obstoj tožnikove terjatve v višini 2.002.851,64 EUR. Tedaj je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o toženčevem pobotnem govoru, in v dajatvenem delu. Sodišče je v ponovljenem postopku izvajalo celotni dokazni postopek le v zvezi z utemeljenostjo pobotnega ugovora, katerega vrednost znaša 64.422,64 EUR.

5. Ugovor ni utemeljen.

6. Zoper plačilni nalog v postopku za plačilo sodne takse je dopustno v osmih dneh vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo. O ugovoru sodišče odloči s sklepom, mu ugodi, ga zavrne, ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega oziroma nedovoljenega (prvi in tretji odstavek 34.a člena ZST-1).

7. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon (8. člen ZST-1). Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 105.a členu določa, da mora biti plačana sodna taksa tudi za predlog za dopustitev revizije. Taksna obveznost nastane ob vložitvi predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Sodne takse se plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače, pri čemer je za plačilo sodne takse odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon ne določa drugače (19. člen ZST-1). Če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela (peti odstavek 18. člena ZST-1).

8. V obravnavani zadevi je torej odločilno, kolikšna je vrednost izpodbijanega dela, ki naj pomeni osnovo za odmero sodne takse v postopku za dopustitev revizije. Sodišče je vezano na navedbe iz predloga za dopustitev revizije, pri čemer vsebinsko o razlogih (še) ne odloča, saj je sodna taksa le procesna predpostavka za njihovo nadaljnjo obravnavo.

9. Sam toženec je v predlogu za dopustitev revizije izrecno navedel, da je vrednost spornega predmeta „2.002.851,64 EUR.“ Ta ocena se ujema z višino judikatne terjatve iz prve točke sodbe sodišča prve stopnje, ki jo v nadaljevanju pojmuje kot „nezakonito“. Tudi v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje je kot vrednost spornega predmeta naveden primerljiv znesek („2.240.263,6 EUR.“). To najprej pomeni, da je vrednost spornega predmeta jasno in izrecno opredeljena, očitno pa je tudi, da ni šlo le za podvajanje številk v smislu tehnične napake, temveč za predlagateljevo zavestno oceno sporne vrednosti, ki je bila prilagojena predmetnemu postopku za dopustitev revizije.

10. Enako je mogoče ugotoviti na podlagi analize obrazložitve. V njej je toženec pojasnil, da predlog za dopustitev revizije vlaga v: „Tožena stranka (...) glede sodbe Višjega sodišča (…) v celoti v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča (…) točkah I., III. In IV. Izreka (...)“ Gre za iste točke, ki jih je predhodno (v pretežnem delu neuspešno) že izpodbijal pred sodiščem druge stopnje.2 Prvo točko izpodbija z razlogom, da je podal ugovor že pravnomočno razsojene stvari, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da dajatvena sodba temelji na pravnomočni ugotovitveni sodbi o obstoju terjatve, o čemer se na njegovo pobudo odvija postopek pred Ustavnim sodiščem. Pri tem na štirinajstih straneh obširno graja nezakonitost pravnega temelja, saj je prepričan, da je zaradi nezakonitega ugotovitvenega dela, ki sicer temelji na judikatni terjatvi, napačen tudi dajatveni del izpodbijane sodbe.

11. Tako ni dvoma, da toženec ne izpodbija samó 64.422,64 EUR, temveč bistveno več od 500.000 EUR, kolikor je znašala osnova za odmero sodne takse (16. in 21. člen ZST-1 v povezavi s sodbo Ustavnega sodišča U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 20183). Postopek za odmero sodne takse ni namenjen meritorni presoji utemeljenosti toženčevih navedb, zato bi bila v tej fazi preuranjena vsebinska presoja njegovih očitkov; vključno s tem, ali je prišlo do (ne)pravilnosti pri presoji ugovora o že razsojeni stvari oziroma glede (ne)zakonitosti ugotovljene terjatve. Stranka se sama avtonomno odloča, v kolikšnem obsegu bo uveljavljala vložena pravna sredstva, zato je sodišče tudi v tej zadevi vezano na toženčeve navedbe in očitke, kot jih je podal v predlogu za dopustitev revizije; in to ne glede na njihovo morebitno (ne)smiselnost, (ne)razumnost ali (ne)utemeljenost. Z vidika odmere sodne takse zadošča že ugotovitev o tem, kaj toženec izpodbija in kolikšna je sporna vrednost tega izpodbijanega dela. Niti predhodni postopek, v katerem je bilo pravnomočno že ugotovljeno, da tožnikova terjatev obstaja, sam po sebi ne pomeni, da njegova konkretizacija v izpodbijani dajatveni sodbi za toženca ne more biti še kako sporna. Celo nasprotno, več kot očitno je sporna vsaj z vidika ugovora o pravnomočno že razsojeni stvari in domnevni nezakonitosti ugotovitvenega ter posledično dajatvenega dela, kot taka pa je razvidna tudi iz predlaganega vprašanja.4 Prav zato je opisani sporni del treba upoštevati tudi pri osnovi za odmero sodne takse. Okoliščina, ki le dodatno utemeljuje podani sklep, pa je, da tudi sicer ni logičen njegov ugovor, da je spornih le še 64.422,64 EUR. V tem delu je namreč toženec že uspel in ga tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni izpodbijal. To pomeni, da toženec za takšno pravno sredstvo ne bi imel pravnega interesa in bi ga bilo treba zavreči (druga točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z drugo točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče toženčev ugovor zavrnilo, rok za plačilo sodne takse pa začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (tretji in sedmi odstavek 34.a člena ZST-1).

1 V povezavi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 367/2016 in sodbo ter sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 298/2016. 2 Kot je razvidno iz druge točke obrazložitve izpodbijane sodbe (razen v delu glede pobotnega ugovora iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je uspel). 3 Prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 je bil razveljavljen v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR. 4 Zaključek ostaja enak tudi v primeru, če bi šteli, da v prvi točki izreka sploh ne gre za ponovno ugotovitev iste, že prisojene judikatne terjatve, temveč le za odvečen dodatek o tem, da o tej terjatvi že obstaja pravnomočna sodba. Toženec namreč poleg uveljavljanja (ne)zakonitosti ugotovitvenega dela izpodbija tudi dajatveni del, ki presega 500.000 EUR.