Jedro

Ker se hladilne skrinje, ki so bile uvožene kot vloga tuje osebe v tukajšnje skupno podjetje in zato oproščene plačila carine, po določbi 30.b člena CZ (1976), še vedno uporabljajo v trgovini s sladoledom določene znamke, in so nameščene pri trgovcu na drobno, kot je bilo to navedeno ob njihovem ugovoru, ne gre za uporabo drugega po določbi 4. odstavka 30.b člena CZ (1976).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 534/97-10 z dne 19.3.1999 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Ljubljana, št. 02-Up/II-1488/95-2 z dne 17.3.1997, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.3.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice K. z dne 28.7.1995, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carine za 55 hladilnih skrinj znamke S. (v nadaljevanju: skrinja), ki jih je tožnik kot uporabnik uvozil po uvozni carinski deklaraciji Carinarnice K. z dne 21.4.1993 iz naslova vlaganj tuje osebe brez plačila carine in drugih uvoznih davščin ter prometnega davka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov predloženih spisov ugotovilo, da med strankama ni sporno, da so bile skrinje uvožene na podlagi določbe 30. b člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/97, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 70/89, 21/90 in 34/90-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju CZ/76), ki določa, da so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe, pod pogojem, da tuja oseba vlaga za več kot 5 let in da znaša vloga tuje osebe najmanj 20% celotnega vlaganja. V zadevi pa je sporno, ali je tožeča stranka, ko je kupcem sladoleda (trgovcem na drobno) izročila sporne skrinje, te skrinje še naprej sama uporabljala za opravljanje dejavnosti, za katero so bile uvožene in oproščene carine, ali pa je prenesla uporabo skrinj na kupca sladoleda to je na drugo osebo, kar pa je v nasprotju z določbo 4. odstavka 30. b člena CZ/76, po katerem bi morala najprej plačati carino in druge uvozne davščine, če bi pred potekom 5 let od dneva uvoza blaga dala sporne skrinje v uporabo drugi osebi. Sladoled je prodajala kupcem za nadaljnjo prodajo, kar pomeni, da je opravljala trgovino na debelo. Kupcem sladoledov je hkrati dala v uporabo skrinje, ki jih je uvozila z navedeno carinsko deklaracijo brez carine, da so lahko sladoled prodajali končnim potrošnikom. To pa pomeni, da so se skrinje uporabljale kot oprema v trgovini, ki jo je opravljal kupec sladoledov in ne tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da je tožena stranka pravilno zaključila, da gre za uporabo opreme za druge namene in ne za tiste, zaradi katerih je bila tožeča stranka oproščena plačila carine in drugih uvoznih dajatev. Na podlagi te ugotovitve je imela tožena stranka tudi zadostno pravno podlago za uporabo določbe 4. odstavka 30. b člena CZ/76 in za izdajo izpodbijane odločbe. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je skrinje uporabljala za opravljanje trgovine na debelo, torej za dejavnost, navedeno v carinski deklaraciji. Trgovinske dejavnosti so opredeljene v Zakonu o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju ZT). Trgovina se po ZT opravlja kot trgovina na debelo, kot trgovina na drobno in kot trgovinske storitve. Tožeča stranka je sama navajala, da je sladoled prodala trgovcem zaradi nadaljnje prodaje. Ta prodaja pa edina sodi v dejavnost trgovine na debelo, saj so ostale dejavnosti, ki so tesno povezane s trgovino in pomagajo trgovcu izkoristiti njegove zmogljivosti, po določbi 2. odstavka 11. člena ZT trgovinske storitve. Iz upravnih spisov, zlasti iz carinske deklaracije z dne 21.4.1993, pa izhaja, da je bil pogoj za oprostitev plačila carine po določbi 30. b člena CZ/76 dejavnost trgovine na debelo. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da tožeča stranka skrinj ni uporabljala kot opremo pri opravljanju dejavnosti trgovine na debelo in zato odpade potreba po ugotavljanju vrste pravnih poslov, ki jih je opravljala. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da je odločba nezakonita, ker v prvostopni odločbi ni naveden uradni list, v katerem je bil objavljen Carinski zakon. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da očitane kršitve pravil postopka na prvi stopnji niso vplivala na pravilno odločitev organa prve stopnje.

V svoji pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Mnenje sodišča, da naj bi uporaba skrinj predstavljala samostojno trgovinsko dejavnost iz 2. odstavka 11. člena ZT, je neutemeljeno, saj izhaja iz napačnih predpostavk. Sladoled znamke S. je prodajala kupcem le skupaj z uporabo skrinje. Brez sočasnega prevzema skrinje kupcu sladoleda sploh ne bi prodal. Zato ne more biti govora, da so bile skrinje dane v uporabo tretji osebi oziroma da gre pri uporabi skrinje za posebno trgovinsko storitev. Sama uporaba skrinj gotovo ne predstavlja posebne storitve, ki bi se lahko ločeno zaračunala končnemu kupcu. V prodajno ceno je vključila tudi stroške v zvezi s skrinjo, ne kot posebno cenovno postavko, pač pa jo je upoštevala v kvaliteti izdelka. Sodišče bi se moralo izjasniti tudi o tožbenih navedbah glede pravilne razlage pravnega pomena terminusa "uporaba drugih oseb". Že pri pridobivanju dovoljenj za carinsko oprostitev je bilo treba dodatno obrazložiti uporabo tolikšnega števila skrinj. Tedaj je bilo povedano, da se bo sladoled prodajal na več prodajnih mestih, in to le z uporabo skrinj. Zato je pristojno ministrstvo izdalo pozitivno odločbo. Kupec sladoleda pa skrinje ne uporablja v svojem imenu in za svoj račun, temveč v imenu in za račun prodajalca. Tudi v civilističnem smislu je pojem uporabe opredeljen tako, da je pravni lastnik ena oseba, ekonomski lastnik pa druga, ki predmet uporablja v svojem imenu in za svoj račun in iz te uporabe črpa ekonomske koristi. V tem primeru gre za hrambo in ne za uporabo drugih oseb, kar je razvidno iz ugotovitev, da: ni prišlo do odtujitve stvari, uporabnik ne plačuje nobenega nadomestila za uporabo, uporabnik mora ravnati s skrinjami s skrbnostjo dobrega gospodarja in navodilih lastnika, do prevzema skrinj pride na podlagi kupoprodajne pogodbe (za sladoled), oprema pa se vodi v knjigah upravičenca kot osnovno sredstvo. Teh ključnih okoliščin sodišče ni ugotovilo in je zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Na koncu pritožbe napoveduje tudi odškodninsko tožbo proti državi, ker jo je organ pri odobritvi uvoza očitno spravil v zmoto, da je tak uvoz brez plačila carine dopusten, sodišče pa je ta isti način ocenilo nasprotno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu med strankama ni sporno, da so uvožene skrinje pri trgovcih oziroma prodajalcih sladoleda S. na drobno, ki niso organizacijske enote tožeče stranke. Sporna je zlasti pravna narava uporabe skrinj oziroma razlaga 4. odstavka 30. b člena CZ/76. Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da skrinje uporabljajo različna podjetja, oskrbni centri, marketi, avtokampi, bistroji in drugi pogodbeni partnerji, ki niso v sklopu tožeče stranke, ampak so z njo sklenili le pogodbe o prodaji sladoleda in o uporabi skrinj. Vseh 55 uvoženih skrinj je bilo dano trgovcem na drobno zaradi prodaje sladoleda S. končnim kupcem. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, pa po presoji pritožbenega sodišča, odločitev sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka zadostno podlago za uporabo določbe 4. odstavka 30. b člena CZ/76, ni v skladu z namenom navedene določbe CZ/76. Namen določbe 30. b člena CZ/76, ki predstavlja izjemo od določb takrat veljavnega CZ, je bil v državni vzpodbudi oziroma stimulaciji vlaganja tujega kapitala v Slovenijo. Iz zapisnika o naknadni kontroli blaga, ki je v upravnih spisih, je razvidno, da so podjetja, trgovine, avtokampi in drugi prodajalci sladoleda na drobno skrinje za opravljanje dejavnosti prodaje sladoleda S. končnim kupcem prevzeli takoj po njihovem uvozu. Pri tem so bili ti prodajalci na drobno dolžni skrinje uporabljati po navodilih tožeče stranke in s skrbnostjo dobrega gospodarja. Stroški, ki so nastali z najemom prodajnega mesta, porabljeno energijo za obratovanje skrinj, kot tudi stroški v zvezi s prodajo na drobno, so bremenili trgovca na drobno, ostali stroški pa tožečo stranko. Takšna vsebina dogovora, ki med strankama ni sporna, pa, po mnenju pritožbenega sodišča, ne daje podlage za sklepanje, da je uporaba skrinje presegla namen, ki je bil uveljavljen ob uvozu. Uvoženih skrinj tožeča stranka ni prodala trgovcem na drobno in so še vedno knjižene kot njeno osnovno sredstvo. Skrinje uporabljajo trgovci na drobno v imenu in za račun tožeče stranke, saj jih tem trgovcem ni dala v prosto uporabo, pač pa le za prodajo sladoleda, ki ga sama tudi uvaža. Skrinje se torej še vedno uporabljajo v trgovini s sladoledom S., kot je bilo to navedeno ob njihovem uvozu. Tožeča stranka dostavi sladoled trgovcu na drobno v svojo skrinjo, ki je zaradi končne prodaje nameščena pri trgovcu na drobno. Da uvoženih skrinj ne bo imela v svojem skladišču, pač pa pri trgovcu na drobno, pa je tožeča stranka navedla že pri pridobivanju dovoljenj za oprostitev plačila carine. Odločitev sodišča prve stopnje in carinskih organov, da gre v tem primeru za prenos v uporabo drugemu pred iztekom 5. let po uvozu skrinj in ne za tiste namene, za katere je bila tožeča stranka oproščena carine in drugih uvoznih davščin, torej ni bila pravilna in ni v skladu z določbami tedaj veljavnega carinskega zakona.

Zaradi navedenega je na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, v zvezi s 4. točko 1. odstavka 60. člena in 1. točko 1. odstavka 25. člena ZUS, pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke.