Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus, izhaja, da se tožnik zaveda zelo rednih neugodij, nemoči, močnih telesnih občutij, bojazni v tujem okolju, osamljenosti. Iz navedenega sledi, da pri tožniku ne gre za duševno stanje, ki izključuje pravno priznano škodo. Vprašanje pravno priznane škode bi se lahko zastavilo le, če bi stanje nezavedanja obstajalo že v času škodnega dogodka.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o tožbenih zahtevkih tožnikov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je prvi tožnik utrpel v škodnem dogodku 18. 12. 2005, in nadaljnjo škodo, ki jo je v zvezi s tem utrpela druga tožnica (tožnikova mati; v nadaljevanju: tožnica), ko je na smučišču A. prvi toženec z motornimi sanmi trčil v tožnika - smučarja in ga zelo hudo telesno poškodoval. Razsodilo je, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 311.155,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (22. 6. 2009) dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo (točka I izreka), v presežku za plačilo nadaljnjih 205.844,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). V točki III izreka sodbe je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožnici 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (22. 6. 2009) dalje do plačila, v presežku za nadaljnjih 12.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov postopka je pridržalo za poznejšo odločitev (točka V izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam toženih strank in stranske intervenientke delno ugodilo in delno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrne še za plačilo nadaljnjih 5.158,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (22. 6. 2009) dalje do plačila. Sicer je pritožbe zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta prva in druga tožena stranka vložili reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijata temelj odškodninske odgovornosti in višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predlagata, da Vrhovno sodišče pravnomočno odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa prva toženka predlaga, da revizijsko sodišče prvemu tožniku dosodi objektivno in pravično odškodnino iz naslova nematerialne škode ter odloči o teku zakonskih zamudnih obresti, druga toženka pa, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je reviziji vročilo nasprotni stranki, ki je nanju odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

5. Reviziji nista utemeljeni.

6. Do škodnega dogodka je prišlo na smučišču A. 18. 12. 2005 v obratovalnem času smučišča okoli 15.30 ure, ko je tožnik smučal (od zgornje postaje sedežnice B. proti smučarski progi C.) na urejenem smučišču, katerega upravljalec je druga tožena stranka, in sicer po progi D., ko mu je iz nasprotne smeri po hribu navzgor pripeljal prvi toženec z motornimi sanmi znamke Bombardier in trčil vanj, pri čemer se je tožnik zelo hudo telesno poškodoval. Glede revizije prve tožene stranke:

7. Revident meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 171. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti. Meni, da je tožnik tudi sam prispeval k škodnemu dogodku, saj je prvič smučal na smučeh, krajših od 1 m, smučal je 30 km/h in brez varnostne čelade. Na hitrost smučanja tožnika je moč sklepati iz posledic nesreče, izvedenec pa je tudi ugotovil, da bi bile poškodbe v primeru, če bi tožnik nosil varnostno čelado, manjše. Revident meni, da bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala ugotovitev tožnikovega soprispevka v višini 20-30% (po analogiji z oškodovanci, ki v prometnih nesrečah niso pripeti z varnostnim pasom).

8. Revizijsko sodišče je presodilo, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvega toženca, ker je do škodnega dogodka in škode prišlo pri uporabi motornih sani, ki so nevarna stvar, podana pa je tudi krivdna odgovornost, saj je do smučarske nezgode prišlo zaradi kaznivega dejanja prvega toženca, ki je tožnika v tem škodnem dogodku iz malomarnosti hudo telesno poškodoval, kar izhaja iz pravnomočne obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju K 199/2006 z dne 18. 9. 2007. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ je bilo na prvi toženi stranki dokazno breme za njeno trditev, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Ker je dokazni postopek pokazal, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti niti hitrosti, niti načina, sloga smučanja, niti tega, ali je tožnik sploh lahko videl prvega toženca glede na to, da je do nesreče prišlo po previsu proge, poleg tega je izvedenec pojasnil, da je pri krajših smučeh smučanje še lažje, čelada pa je bila v skladu z 9. alinejo 2. odstavka 24. člena Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju: ZVSmuč) predpisana le za smučarje do 12. leta starosti (tožnik pa je bil v času nesreče star 33 let), sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da soodgovornost tožnika za nastanek škodnega dogodka ni podana.

9. Revident nadalje meni, da bi se moralo povračilo škode odmeriti po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj je bil šele z zaključkom zaslišanja izvedencev ugotovljen obseg škode in se pred tem sploh ni dalo ugotoviti višine škode. Ker je sodišče na dan sojenja upoštevalo rast drobno prodajnih cen in rast plač v RS od 21. 6. 2009 do vključno marca 2013, je sodišče, po prepričanju revidenta, opravilo revalorizacijo, pri čemer je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava prisodilo na prisojen znesek zakonske zamudne obresti že od dneva vložitve tožbe, to je od 21. 6. 2009 dalje. Prva tožena stranka je zaradi takšnega postopanja sodišča v neenakopravnem položaju s tožnikom, saj je le-ta na temelju prisojenega zneska dobil vrednost neto plače v RS, ki je veljala marca 2013, po drugi strani pa mu je sodišče priznalo tudi tek zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje, ker je štelo, da sta toženki od takrat dalje v zamudi. Takšna odločitev je po mnenju revidenta tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča ter sprejetim načelnim pravnim mnenjem z dne 26. 6. 2002. 10. Revizijski očitek ni podan. Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo sodišče odmeri po cenah v času izdaje sodne odločbe, zamudne obresti od dolgovanega zneska pa se toženi stranki naložijo v plačilo od trenutka zamude dalje. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26. 6. 2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, ko sta stopila v veljavo OZ in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Uradni list RS, št. 45/95 in ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001). Uveljavitev OZ in ZPOMZO-A sta narekovala spremembo sodne prakse, in sicer tako, da se zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo priznavajo oškodovancem od zamude dalje (oziroma, če je ta nastala pred uveljavitvijo OZ, od uveljavitve OZ dalje), in sicer v tistem delu, ko predpisane zakonske zamudne obresti predstavljajo prave zamudne obresti oziroma v tistem delu, v katerem ne predstavljajo valorizacijskih obresti. Obenem je sodna praksa zavzela stališče, da se plačila na račun odškodnine (akontacije) valorizirajo z obrestmi po temeljni obrestni meri ali po dogovoru (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 26.6.2002, Pravna mnenja, I/2002). ZPOMZO-A je namreč številčno ločil prave zamudne obresti (po 13,5 odstotni obrestni meri - 2. člen ZPOMZO-A) in valorizacijske obresti po temeljni obrestni meri (TOM - 1. odstavek 3. člena ZPOMZO-A). Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003, ZPOMZO-1) pa je odpravil temeljno obrestno mero, ki je predstavljala letno mero za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju (2. člen), s čimer je odpravil valorizacijo kot del obrestne mere zamudnih obresti.

11. Po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik s kakršnimkoli opominom ali z začetkom postopka zahteva od njega, naj izpolni obveznost (299. člen OZ). Upnik ima torej od dolžnikove zamude dalje pravico uveljavljati zamudne obresti od uveljavljane terjatve. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je škoda nastala šele s podajo izvedenskih mnenj, ki so bila relevantna le za ugotovitev obsega škode. Bistveno je, da je najpozneje z vložitvijo tožbe revident prišel v zamudo, saj bi takrat lahko na podlagi objektivnih podatkov preverili utemeljenost denarnega zahtevka, ki ga je tožnik navedel v tožbi.

12. Glede pravilne uporabe 179. in 182. člena OZ (prisojena odškodnina) revident meni, da sodišči pri prisoji odškodnine nista izhajali iz načel, ki jih ti določbi OZ vsebujeta, temveč, da je pritožbeno sodišče izhajalo iz končnega zdravstvenega stanja prvega tožnika, to je iz posledic. Razlogi, ki jih interpretira sodišče druge stopnje, so po revidentovem mnenju v nasprotju z izsledki Komisije, po katerih tožnik svoje neugodje predvsem čuti in ga doživlja, ne pa razumsko ocenjuje in presoja. Tožnik deluje na prvinski ravni, ker je izključena sfera razumevanja lastnega položaja, zdravstvenega stanja, občutenja in neugodja, ki ga tožnik na ta način doživlja. V razlogih pritožbenega sodišča je po mnenju revidenta izostala tudi opredelitev o vprašanju ali je tožnik v stopnji zavedanja, da s plačilom odškodnine dosega lastno moralno zadoščenje, ali pa gre pri tožniku za duševno stanje, ki izključuje pravno priznano škodo. Po oceni revidenta sodišči škode tožniku ne bi smeli šteti kot pravno priznane in odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne bi smeli odmeriti, saj tožnik prikrajšanja sploh ne dojema, ne v sferi telesnega, ne v sferi duševnega bivanja.

13. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, ki je prestal pritožbeni preizkus, ugotovilo, da je tožnik utrpel obtolčenine po čelnih režnjih možganov, kar je imelo za posledico dolgotrajno nezavest, otekanje možganov, drobne krvavitve v možganovini in kasneje nevrološke in duševne motnje. Poškodba je zapustila trajne nevrološke izpade v smislu desnostranske delne mrtvoudnosti in psihoorganski sindrom. Utrpel je tudi zlom vratu leve stegnenice, zdrobljen odprt zlom leve stegnenice, odprt zlom desne goleni, udarnino obeh strani pljuč z vdorom krvi v obe polovici prsne votline, udarnino trebuha z raztrganino vranice, vranico je bilo treba odstraniti, rano na levem komolcu, pri kateri so bili prekinjeni vsi sloji kože in del podkožja, ki jo je bilo treba operativno oskrbeti. Po mnenju izvedenca je tožnik trpel hude telesne bolečine leto dni, od tega neprestane hude bolečine med celotno hospitalizacijo 11 mesecev, sledile so občasne hude bolečine, ki jih je imel ob razvijanju spastičnih krčev vseh udov in so trajale mesec dni. Mesec dni je imel srednje hude bolečine, lahke bolečine je trpel tri mesece, občasne lahke pa tožnik trpi še danes. Tekom zdravljenja je tožnik trpel številne neugodnosti (npr. 24 dni je dihal s pomočjo ventilatorja, 9 mesecev pa s pomočjo cevke na vratu). Kot trajne posledice so mu ostale anatomske, funkcionalne, kozmetske in duševne posledice.

14. V zvezi s prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik nikoli ne bo mogel vstati iz postelje oz. invalidskega vozička, fiziološke potrebe in osnovno higieno opravlja v postelji ali vozičku izključno s pomočjo negovalnega osebja oz. staršev. Zaradi gibalne oviranosti je povsem odvisen od pomoči drugih, ni sposoben vzeti pijače ali hrane in jo nesti do ust. Levica je neuporabna, gibi z desnico nespretni, nesmiselni. Zaradi mentalne prizadetosti bo tožnik povsem odvisen od drugih celo življenje. Ni sposoben primerjati svojih sedanjih sposobnosti s tistimi iz časa pred škodnim dogodkom. Ker je bil navajen dinamičnega življenja, se v sedanjem stanju ne počuti dobro in pomanjkanje prejšnjih zadoščenj doživlja kot intenzivno neopredeljivo neugodje in neizpolnjenost. 15. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da povrnitev nepremoženjske škode v denarju pojmovno ni mogoča. Denarni znesek ne more nadomestiti pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin ali strahu. Denarni znesek je pač največ, kar pravo lahko nudi oškodovancu, ki je pretrpel nepremoženjsko škodo. V zgodovini se je odškodnina za nepremoženjsko škodo v obliki naklonitve premoženjske dobrine pojavila kot oblika oškodovančevega zadoščenja, ki je bila pač bolj civilizirana kot maščevanje. V tem pogledu naša sodna praksa izrecno izpostavlja oškodovančevo moralno zadoščenje(1). Vendar obenem, skladno z drugim odstavkom 179. člena OZ, poudarja tudi pomen prizadete nepremoženjske dobrine - objektivno pogojenost višine odškodnine. Za idejo o izravnavi škode, dejansko doseganje omilitve oškodovančevih težav, ni bistveno. To pomeni, da vprašanje ali je tožnik v stopnji zavedanja, da s plačilom odškodnine dosega lastno moralno zadoščenje, ni pravno odločilno. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je lahko le sredstvo za doseganje odškodovanja, ne pa samo odškodovanje.

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus izhaja, da se tožnik zaveda zelo realnih neugodij, nemoči, mučnih telesnih občutij, bojazni v tujem okolju, osamljenosti. Iz navedenega sledi, da pri tožniku ne gre za duševno stanje, ki izključuje pravno priznano škodo. Vprašanje pravno priznane škode bi se lahko zastavilo le, če bi stanje nezavedanja obstajalo že v času škodnega dogodka(2).

17. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je tožnik utrpel katastrofalno škodo (VI. stopnja Fischerjeve razdelitve teže poškodb) in z odmero enotne denarne odškodnine v znesku 305.996,6 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Vsa pravnorelevantna dejstva, na katera revident (ponovno) opozarja in obstoj katerih sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, so bila primerno ovrednotena.

18. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(3) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri enotne odškodnine pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnikove pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 305.996,6 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja skoraj 308 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za znižanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

19. Neutemeljeno je tudi revizijsko uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka, saj je pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe in trditve revidenta odgovorilo, sodba pritožbenega sodišča pa vsebuje tudi skladne in prepričljive razloge o vseh odločilnih pravnih dejstvih.

20. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba revizijo prve tožene stranke na podlagi določbe 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrniti.

Glede revizije druge tožene stranke:

21. Revidentka meni, da sta sodišči zmotno uporabili pravila ZPP in OZ o dokaznem bremenu v delu, ko sta revidentki očitali, da bi morala pojasniti, katere konkretne naloge v okviru dolžnega nadzora so v času, ko je bila storjena kršitev prvega toženca, opravljali njeni nadzorniki in kje so se takrat nahajali, nato pa za ugotovitev tako navedenih dejstev predlagati tudi ustrezne dokaze, da bi sodišče lahko presodilo, ali so svoje naloge v zvezi z nadzorom opravljali tako, kot je treba. Meni, da bi moral tožnik natančno navesti, kako naj bi v skladu z njegovim stališčem nadzorniki ravnali. Poudarja, da popolne varnosti na smučišču v okviru profesionalne skrbnosti in ob dejstvu, da je na smučišču morala imeti dva nadzornika, ki nista mogla biti povsod prisotna, ni mogla zagotoviti in ji torej ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, posledično pa tudi krivde ne. Tudi če bi sodišče ugotovilo protipravno opustitev druge toženke, pa le-ta zagotovo ni bila vzrok nastali škodi, saj tudi morebitno opozorilo prvemu tožencu in prijava policiji škodnega dogodka ne bi mogla preprečiti, saj druga tožena stranka ni imela nobenih pooblastil, da bi prvemu tožencu neposredno prepovedala vožnjo z motornimi sanmi. Po mnenju revidentke je nelogično stališče sodišč, da bi se bilo mogoče škodnemu dogodku izogniti, če bi druga toženka opozarjala na kršitve, ko pa sodišči hkrati ugotovita, da je navkljub opozarjanju na kršitve in celo prijavi policiji do škodnega dogodka vseeno prišlo. Meni, da ne more odgovarjati zaradi izjemnega in nepredvidljivega ravnanja posameznika, ki ga ne v okviru dolžne skrbnosti, ne v okviru objektivnih možnosti, ni mogla preprečiti.

22. Odgovornost druge tožene stranke je sodišče prve stopnje oprlo na določbo prvega odstavka 22. člena ZVSmuč, ki določa, da mora upravljalec smučišča zagotoviti na smučišču tak red, da je omogočeno varno smučanje ob upoštevanju samoodgovornosti smučarjev. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je prvi toženec približno leto dni pred škodnim dogodkom prejel plačilni nalog in globo tudi poravnal zaradi nedovoljene vožnje z motornimi sanmi. Sodišče je zaključilo, da je druga toženka zaradi opustitev v zvezi z dolžnim vzdrževanjem reda in varnosti na smučišču odškodninsko odgovorna tožnikoma za nastalo škodo, saj je ta opustitev v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožnikoma v obravnavanem škodnem dogodku; nadzorniki druge toženke niso ukrepali in niso izvajali nobene aktivnosti v smeri njihovih pravic in dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem reda in varnosti na smučišču v skladu z določili 27. člena ZVSmuč.

23. Pravice in dolžnosti nadzornika je v času nastanka škodnega dogodka opredeljeval 27. člen ZVSmuč, po katerem je imel takrat nadzornik naslednje pravice in dolžnosti: izrekati opozorila, odredbe in navodila v skladu s tem zakonom; kot prekrškovni organ izdati plačilni nalog osebam, ki jih je zalotil pri prekršku iz 35. člena tega zakona, smučarjem preprečevati nevarne vožnje, ter v primeru nespoštovanja njegovega ukrepa obvestiti policijo.

24. Revidentkine trditve o izjemnem in nepredvidljivem dogodku nasprotujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus, in sicer, da je bila drugi toženi stranki znana problematika voženj z motornimi sanmi, saj je do tovrstnih kršitev v obratovalnem času že prihajalo v preteklosti. Dokazni postopek je tudi pokazal, da so voznike motornih vozil samo obvestili in opozorili, sankcionirali pa ne, ter da so bila opozorila bolj na prijateljski ravni. Namesto da bi delavci druge tožene stranke zoper kršitelje ustrezno ukrepali, so njihove vožnje tolerirali in nekateri celo dovoljevali. Prav tako so bili delavci revidentke seznanjeni s tem, da se je prvi toženec z motornimi sanmi vozil po G. tedensko in da je motorne sani shranjeval kar na G. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je žičničar G. pred nastankom škodnega dogodka celo videl prvega toženca, ko se je pripeljal z motornimi sanmi do hotela. Ob takšnih ugotovitvah zgolj eno sankcioniranje početja prvega toženca, tudi po prepričanju revizijskega sodišča, ni predstavljalo zadostnega ukrepa za preprečevanje njegovih tovrstnih kršitev. S tem, ko je bila revidentka s problematiko vožnje z motornimi sanmi po smučišču seznanjena in jo je tudi tolerirala, za varnost na smučišču v okviru svojih dolžnostnih upravičenj, kot ji to nalaga 22. v povezavi s 27. členom ZVSmuč, ni poskrbela in je zato podana njena odgovornost za nastali škodni dogodek.

25. V zvezi z obstojem pravno priznane nepremoženjske škode in višine pravične denarne odškodnine revidentka navaja, da ne drži obrazložitev sodišča druge stopnje, da revidentka v pritožbi ni izpodbijala „ugotovitev“ sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova sedanjih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Meni, da glede na materialnopravne določbe v povezavi z izvedenskim mnenjem, da se tožnik v duševni sferi zaradi poškodb možganske skorje ne zaveda svoje prizadetosti in s tem povezanih duševnih bolečin zaradi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu, le-temu odškodnine za te oblike nepremoženjske škode sodišče ne bi smelo prisoditi. Za presojanje upravičenosti do odškodnine ni dovolj, da je sodišče ugotovilo zgolj obstoj zavedanja na konkretni ravni, ugotoviti bi moralo tožnikovo zavedanje prikrajšanosti. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine in meni, da bi morala biti nižja za oba tožnika.

26. Vprašanje pravno priznane nepremoženjske škode in višine pravične denarne odškodnine za prvega tožnika, je revizijsko sodišče presojalo v točkah 14-18 te sodbe. Glede višine prisojene odškodnine drugi tožnici za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina na podlagi drugega odstavka 180. člena OZ v višini 18.000,00 EUR primerna in sodi v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno obliko nepremoženjske škode(4).

27. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba revizijo druge tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

28. Ker o stroških postopka z delno sodbo še ni bilo odločeno, je revizijsko sodišče odločitev o povrnitvi stroškov revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Glej odločbo VS RS II Ips 387/98. Op. št. (2): Glej Pravno mnenje, Občna seja VSS, 16. 12. 1993 Op. št. (3): Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 587/2008 in II Ips 377/2005. Op. št. (4): Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 819/2005 in II Ips 55/2005