Jedro

Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim jo zagotavljajo drugi predpisi, zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Gre torej za komplementaren postopek ostalim uvedenim postopkom, s samostojno pravno podlago, zato izrek ukrepov ni vezan na morebitno kršitev predhodno izdanih ukrepov s strani drugih organov.

Prav zaradi zagotavljanja učinkovitosti varstva je dokazni standard nižji in zadostuje že, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, izkazana z verjetnostjo. Ker morajo sodišča postopati hitro, v teh postopkih ni mesta za obširen dokazni postopek, temveč mora sodišče oceniti, ali je predlagatelj žrtev takšnega nasilja v družini, da je poseg države s prisilnimi ukrepi v zasebnost in osebnostne pravice posameznika utemeljen. Izvesti mora torej tako obsežen dokazni postopek, da s stopnjo verjetnosti zazna razmerja med udeleženci ter ugotovi morebiten obstoj nasilja. Pri tem že obstoj ene od oblik nasilja, kot jih opredeljuje 3. člen ZPND, omogoča izrek ukrepov, tudi če ostale zatrjevane oblike niso izkazane s stopnjo verjetnosti.

Po določilu 19. člena ZPND sodišče povzročitelju nasilja lahko izreče ukrepe ne glede na obstoj fizičnega nasilja tudi kadar je protipravno posegel v dostojanstvo ali druge osebnostne pravice žrtve.

Vztrajanje pri spolnih odnosih, kljub zavedanju, da jih šibkejši partner odklanja, ob zaklepanju vrat in postavljanju pogojev, če zahtevi ne bo ugodeno, nedvomno predstavlja protipraven poseg v dostojanstvo žrtve in njeno razvrednotenje. Hkrati kaže tudi na psihično prisilo, podreditev ter neupoštevanje posameznikove svobodne volje, da sam odloča o spolnem življenju, kar ustreza pojmu nasilja v družini, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND in že zadošča za izrek ukrepov.

Namen denarne kazni je v učinkovitosti ukrepov in varstvu žrtve pred nasiljem, zato ni vezana na premoženjsko stanje udeležencev. Pritožbeno sodišče izrečeno denarno kazen v višini 1.000 EUR ocenjuje kot ustrezno ne glede na pavšalne pritožbene navedbe o težkem gmotnem stanju pritožnika, saj ta opravlja delo samostojnega podjetnika v gradbeništvu in prevozih, kjer ima zadostne možnosti zaslužka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan v roku 8 dni predlagateljici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 238,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 15. 6. 2022 izdalo sklep, s katerim je nasprotnemu udeležencu pod pretnjo denarne kazni 1.000 EUR za obdobje 12 mesecev prepovedalo približevanje predlagateljici, zadrževanje v bližini stanovanja na naslovu Ulica 2 v Y., in v bližini njenega delovnega mesta v X, vse na razdalji, manjši od 200 metrov, navezovanje stikov s predlagateljico na kakršenkoli način, tudi preko sredstev za komuniciranje na daljavo ali preko tretjih oseb, razen če gre za nujno navezovanje stikov preko tretjih oseb zaradi izvajanja starševske skrbi za mladoletne otroke, ter vzpostavljanje vsakršnega srečanja s predlagateljico. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovor nasprotnega udeleženca zoper izdani sklep zavrnilo ter prepoved približevanja razširilo še na lokacijo stanovanja na Cesta 3, v Y., z izjemo voženj z osebnim vozilom. Odločilo je tudi, da mora nasprotni udeleženec v roku 8 dni v proračun povrniti stroške postopka v višini 552,51 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbeno razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), s predlogom, da ji sodišče druge stopnje ugodi ter sklep s 15. 6. 2022 razveljavi, predlog zavrne in predlagateljici naloži povračilo stroškov postopka. Opozarja, da je sodišče dokazni postopek izvedlo pomanjkljivo, posledično pa je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Čeprav je sklenilo, da bo zaslišalo pričo A. A., tega dokaza ni izvedlo in svoje odločitve ni obrazložilo. Nepristop priče na narok ni razlog za neizvedbo dokaza. Ker je sodišče zaslišalo štiri priče, predlagane s strani predlagateljice, in nobene z njegove strani, ga je postavilo v neenakopraven položaj in mu kršilo pravico do enakosti orožij. Če bi predlagane dokaze izvedlo, bi se tehtnica nagnila na stran nasprotnega udeleženca. Sodišče bi vse dokaze moralo presojati po enakih merilih, torej glede relevantnosti dejstev. Tako ne bi zavrnilo dokaznega predloga z zaslišanjem mld. B. B., ki je bila na domu nasprotnega udeleženca vsakodnevno prisotna, ko je družina še živela skupaj. Z neizvedbo dokazov je bila kršena njegova pravica do izjavljanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede ogroženosti predlagateljice. Poseglo je v odnos med udeležencema, ki ga je predlagateljica obvladovala sama. Njene odločitve za umik iz skupnega doma in vrnitev nazaj so bile svobodne. Konflikt ni bil enostranski in predlagateljica ni imela vloge žrtve. Zaključek glede doživljanja psihičnega in spolnega nasilja nima podlage v njeni izpovedi, v kateri je predvsem izpostavljala finančne težave in strah pred posledicami zaradi zadolženosti. Glede spolnega nasilja je navedla, da se je nasprotni udeleženec dva meseca ni dotaknil, česar ni mogla razumeti, saj si je stikov želela. Šlo je torej za vzajemno željo, kar ne more predstavljati spolnega nasilja. Predlagateljica je glede dogodka pred šolo priznala, da je tudi sama nasprotnemu udeležencu vzela telefon, kar kaže na enakovredno medsebojno obračunavanje in ne na razmerje podrejenosti. V nasprotju z izpovedjo predlagateljice, da se naključnim srečanjem ni mogoče izogniti in da so ta razumljiva, je njen očitek glede srečanja pred tovarno v X., kjer je le obračal vozilo. Da ni šlo za kršitev prepovedi približevanja, bi lahko izpovedala priča, ki je sodišče ni zaslišalo. Nasprotni udeleženec je prepričljivo pojasnil, zakaj je pritožnici vzel avtomobil, pa tudi, zakaj je odstranil hišni zvonec in ji odsvetoval druženje s posameznimi osebami. Sodišče je pretiran pomen pripisalo staremu ameriškemu orožju, ki ga ni štel kot funkcionalnega, zato je njegov obstoj zanikal. Predlagateljica ni v podrejenem položaju ter je neutemeljen zaključek, da visoko konflikten odnos povečuje tveganje za ponovitev psihičnega nasilja, fizično nasilje pa mu niti ni bilo očitano.

Kazen v višini 1.000 EUR je pretirana in neživljenjska, saj je premoženjsko stanje udeležencev slabo. Odločitev o višini tudi ni obrazložena. Sklep je sam s sabo v nasprotju, saj po eni strani očita nasprotnemu udeležencu kršitev prepovedi približevanja zaradi obračanja vozila, po drugi strani pa je sodišče prepoved razširilo na novo prebivališče predlagateljice, pri čemer je izvzelo vožnjo po bližnjih cestah. Življenjsko nelogično je, da bi se oseba, ki naj bi se nasprotnega udeleženca bala, preselila relativno blizu njegovega prebivališča. Ker bi sodišče ugovoru moralo ugoditi, je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim jo zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravic osebnosti, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti1. Gre torej za komplementaren postopek ostalim uvedenim postopkom, s samostojno pravno podlago, zato izrek ukrepov ni vezan na morebitno kršitev predhodno izdanih ukrepov s strani drugih organov.

6. Postopki po tem zakonu so nujni in prednostni (četrti odstavek 22. a člena ZPND), saj lahko le tako učinkovito zaščitijo žrtev nasilja, izrečeni ukrepi pa so začasni. Prav zaradi zagotavljanja učinkovitosti varstva je dokazni standard nižji in zadostuje že, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, izkazana z verjetnostjo. Ker morajo sodišča postopati hitro, v teh postopkih ni mesta za obširen dokazni postopek, temveč mora sodišče oceniti, ali je predlagatelj žrtev takšnega nasilja v družini, da je poseg države s prisilnimi ukrepi v zasebnost in osebnostne pravice posameznika utemeljen. Izvesti mora torej tako obsežen dokazni postopek, da s stopnjo verjetnosti zazna razmerja med udeleženci ter ugotovi morebiten obstoj nasilja. Pri tem že obstoj ene od oblik nasilja, kot jih opredeljuje 3. člen ZPND, omogoča izrek ukrepov, tudi če ostale zatrjevane oblike niso izkazane s stopnjo verjetnosti.

7. Predlagateljica je zatrjevala obstoj psihičnega, ekonomskega in spolnega nasilja, sodišče pa je izrek ukrepov utemeljilo na ugotovitvah o spolnem in psihičnem nasilju. Pričo A. A. je nasprotni udeleženec predlagal v zvezi s trditvijo, da s približevanjem delovnemu mestu predlagateljice 8. 6. 2022 ni kršil s strani PP ... predhodno izrečene prepovedi, temveč se je tej lokaciji približal le zaradi obvoza in obračanja vozila. Kršitev prepovedi za izrek ukrepov ni bistvena, zato opustitev izvedbe tega dokaza ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ker sodišče na dokazni sklep ni vezano in priča, ki na narok ni pristopila, ne bi izpovedovala o pravno odločilnih dejstvih v zvezi z dokazovanjem zatrjevanega nasilja, nasprotnemu udeležencu zaradi neizvedbe tega dokaza pravica do izjave ni bila odvzeta.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega ostavka 339. člena ZPP zaradi opustitve zaslišanja ostalih predlaganih prič nasprotnega udeleženca. Glede na naravo zatrjevanih nasilnih dejanj, povezanih z najintimnejšimi odnosi med posamezniki ali potrjenih z listinskimi dokazi, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sklepa, da zaslišanje pritožnikovega brata in svakinje, ki nista vsakodnevno spremljala družinske dinamike, ne predstavlja primernega dokaza. Nasprotni udeleženec namreč ni izpostavil konkretnih trditev o dogodkih, o katerih bi slednja lahko izpovedovala in bi se nanašali na predmet presoje v tem postopku, med katerega pa ne spadajo odprta premoženjska vprašanja udeležencev. Nedvomno je neprimeren dokaz tudi predlagano zaslišanje štirinajstletne hčerke udeležencev, za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da je preobremenjena s starševskim konfliktom, do česar nasprotni udeleženec kljub obisku terapevtskega svetovanja še vedno ni kritičen.

9. Po določilu 19. člena ZPND sodišče povzročitelju nasilja lahko izreče ukrepe ne glede na obstoj fizičnega nasilja tudi kadar je protipravno posegel v dostojanstvo ali druge osebnostne pravice žrtve. Pritožbeno sodišče sledi prepričljivi dokazni oceni sodišča iz 21. točke sklepa, da je predlagateljica po odločitvi, da kot družina poskušajo znova živeti skupaj, s strani nasprotnega udeleženca doživljala spolno nasilje. Pritožbene navedbe o medsebojni želji udeležencev po intimnosti in želji predlagateljice, da nasprotnemu udeležencu ustreže, so ovržene z njeno prepričljivo izpovedbo, podrobno prijavo policiji in ponovno izselitvijo iz hiše, do katere ob vzajemni želji po enako pogostih in istovrstnih spolnih praksah ne bi prišlo. Vztrajanje pri spolnih odnosih, kljub zavedanju, da jih šibkejši partner odklanja, ob zaklepanju vrat in postavljanju pogojev, če zahtevi ne bo ugodeno, nedvomno predstavlja protipraven poseg v dostojanstvo žrtve in njeno razvrednotenje. Hkrati kaže tudi na psihično prisilo, podreditev ter neupoštevanje posameznikove svobodne volje, da sam odloča o spolnem življenju, kar ustreza pojmu nasilja v družini, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND in že zadošča za izrek ukrepov.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obstoju psihičnega nasilja. Že prej omenjeno spolno nasilje je pri predlagateljici pustilo občutek razvrednotenja in ponižanja, kar je prepričljivo opisala s čustveno stisko, občutkom nemoči, počutila se je kot lutka, izgubila je telesno težo. Čeprav se je za odhod iz skupnega doma odločila sama, to obstoja nasilja in njene vloge žrtve nikakor ne zanika. Ne držijo pritožbene navedbe, da iz izpovedi predlagateljice izhaja le izpostavljanje finančnih težav družine. Ta aspekt je omenjala kot možen razlog za spremenjeno obnašanje nasprotnega udeleženca, ki ga je konkretno opredelila. Že njene navedbe, kako ji je vzel vozilo in se ni oziral, na kak način bo lahko hodila na delo, kar je vplivalo na njeno prvo odselitev, kažejo, da je ni štel za enakovredno partnerico v odnosu. Nadaljnji opisi ravnanj po vnovičnem poskusu skupnega življenja, s postavljanjem pogojev o tem, s kom se lahko druži, s prepovedjo obiskov, z odstranitvijo zvonca, z nadzorom telefona, z neizročitvijo ključev, pa predstavljajo elemente psihičnega nasilja, ki jih pritožbene navedbe ne omajejo. Pojasnila nasprotnega udeleženca o razlogih za njegova ravnanja so neživljenjska (odstranitev zvonca zaradi zvonjenja sosedovega otroka) ali na ravni povsem pavšalnih zatrjevanj (vinjenost predlagateljice kot razlog za odvzem vozila), oziroma jih sploh ni (odvzem torbice, dokumentov, pregled telefona). Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da se je predlagateljica v odnosu z nasprotnim udeležencem počutila manjvredno, nemočno in ponižano, ob dejstvu, da imata tri skupne otroke, pa je bila tudi v duševni stiski. Odločnost, ki jo je pokazala pri odhodu od doma, kaže na njeno sposobnost prepoznavanja nasilja, ga pa ne zanika, kot zmotno vztraja pritožnik.

11. Sodišče prve stopnje pritožnikove posesti ameriškega revolverja ni štelo kot odločilne okoliščine. Je pa pri presoji verodostojnosti nasprotnega udeleženca upoštevalo, da je obstoj tega orožja izrecno zanikal. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je to storil, ker ga ni štel kot funkcionalno orožje, saj je predlagateljica izrecno opisala, da gre za revolver, ki mu ga je prinesel brat in za katerega ne ve, če funkcionira, torej ga je dovolj individualizirala, da ga ni bilo mogoče spregledati.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom prvostopne odločbe iz 34. točke sklepa glede vodila predlagateljice pri izbiri kraja novega prebivališča. To ni v neposredni bližini bivališča nasprotnega udeleženca, temveč v kraju, kjer otroci obiskujejo šolo in za njih predstavlja domače okolje. Gre za logično izbiro, ki v ničemer ne zanika občutka ogroženosti. Sklep v delu odločitve o razširitvi prepovedi približevanja tudi ni protisloven. Sodišče je iz radija 200 metrov izvzelo vožnjo z osebnim vozilom po Savski in Triglavski cesti, kar preprečuje prekomernost izrečenega ukrepa in je v korist pritožnika.

13. Namen denarne kazni je v učinkovitosti ukrepov in varstvu žrtve pred nasiljem, zato ni vezana na premoženjsko stanje udeležencev. Pritožbeno sodišče izrečeno denarno kazen v višini 1.000 EUR ocenjuje kot ustrezno ne glede na pavšalne pritožbene navedbe o težkem gmotnem stanju pritožnika, saj ta opravlja delo samostojnega podjetnika v gradbeništvu in prevozih, kjer ima zadostne možnosti zaslužka. Obširnejša obrazložitev višine denarne kazni glede na njen preventivni pomen v okviru tega postopka ni potrebna in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Nasprotni udeleženec je v ugovoru navedel, da se ne želi srečati s predlagateljico in da so ukrepi nesmiselni, kar hkrati pomeni, da zanj tudi ne predstavljajo nesorazmernega bremena. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da pritožnik še vedno nima uvida v neprimernost svojih ravnanj, ki jih banalizira, zaradi zaščite predlagateljice pred dejanji, do katerih bi lahko prišlo ob naključnih srečanjih in ki bi zanjo pomenila vnovično duševno stisko, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22. a členom ZPND.

15. V postopku odločanja o ukrepih sodišče o stroških postopka odloča po prostem preudarku (osmi odstavek 22. a člena ZPND). Pritožbeno sodišče glede na naravo zadeve in ugotovljeno nasilje, ki ga nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel izpodbiti, ocenjuje, da je pritožnik dolžan predlagateljici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo 320 odvetniških točk, povečano za 2 % materialne stroške in DDV, v skupnem znesku 238,92 EUR. Pri odmeri stroškov je sodišče upoštevalo, da predlagateljica v pritožbenem postopku ni imela več brezplačne pravne pomoči. 1 Poročevalec DZ 90/2007.