Jedro

Bistvo regulacijske začasne odredbe v družinskem sporu je v tem, da se z njo začasno uredi izjemen položaj, v katerem so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočno sodbo. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje.

Ni namen naroka za obravnavo predloga ali ugovora v postopku izdaje začasne odredbe, da tožnik navaja oziroma pojasnjuje okoliščine, ki zahtevajo ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, temveč je na stranki, da že v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe glede izpolnitve pogojev za njeno izdajo navede zadostne trditve in zanje predlaga tudi ustrezne dokaze. Odločanje v postopku izdaje začasne odredbe mora biti hitro, zato tudi ni bilo potrebe, da bi prvo sodišče za svojo odločitev moralo pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se sin pravdnih strank, ki je bil na podlagi pred Okrožnim sodiščem v Krškem dne 10. 10. 2018 sklenjene sodne poravnave zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo toženki, do pravnomočne odločitve v tej zadevi predodelil v vzgojo, varstvo in oskrbo tožniku, toženki pa bi se naložilo plačilo mesečne preživnine in določili stiki s sinom.

2. Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo le na tožbene razloge in ne na predlog za izdajo začasne odredbe, katerega obrazložitev izpodbijani sklep niti vsebinsko ne povzema. Sklep bi moral prvenstveno vsebovati bistvene navedbe iz tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožnik konkretno in obširno obrazložil v okviru trditev in predlaganih dokazov. Opozarja, da je mladoletni otrok zaradi ravnanja toženke v vse večji in resni stiski, ki se odraža v dejstvu, da se otrok doma po eni strani zapira vase, po drugi strani pa je v določenih situacijah za starše povsem neukrotljiv. Zaradi njegovega katastrofalnega obnašanja v šoli je bil premeščen v drug razred. Za takšno stanje pri otroku je po mnenju pritožbe odgovorna toženka, ki ji je bil mladoletni sin dodeljen v varstvo in vzgojo. Pritožba meni, da bi moralo sodišče pred odločitvijo o začasni odredbi razpisati narok, na katerem bi imel tožnik možnost še določneje pojasniti in izpostaviti dejstva v zvezi z okoliščinami in škodo, ki se povzroča mladoletnemu otroku, ter pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je hkrati z vložitvijo tožbe na predodelitev otroka vložil predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe.

5. Na podlagi četrtega odstavka 421. člena ZPP lahko sodišče izda na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

6. Med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasno odredbo o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasno odredbo o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov (prvi odstavek 411. člena ZPP). Bistvo regulacijske začasne odredbe v družinskem sporu je v tem, da se z njo začasno uredi izjemen položaj, v katerem so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočno sodbo. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje.

7. Kot spremenjeno okoliščino tožnik v tožbi navaja, da se stiki med njim in otrokom ne izvršujejo, kot je bilo dogovorjeno s sklenjeno sodno poravnavo, zaradi česar je sin v hudi stiski. Pri sinu so se pojavile resne težave in so ga zaradi slabega obnašanja celo premestili v drug razred.

8. V nasprotju s pritožbeno navedbo o obširno obrazloženi trditveni podlagi glede predloga za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog za izdajo začasne odredbe neobrazložen, na kar je tožnika opozorila že toženka v odgovoru na njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

9. Trditveno in dokazno breme za izkaz verjetnosti potrebe po takojšnjem začasnem ukrepanju glede predodelitve otroka drugemu staršu nosi tožnik kot predlagatelj začasne odredbe. Tožnik v obravnavanem primeru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel. Sodišče prve stopnje namreč ni dolžno samo ugotavljati in raziskovati trditev tožnika iz tožbene trditvene podlage glede okoliščin za izdajo predlagane začasne odredbe.

10. Tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni navedel, da bi bil razvoj sina zaradi življenja pri materi ogrožen in da toženka za sina ne bi ustrezno skrbela. Prvo sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi toženka v sodni poravnavi dogovorjene stike kakorkoli omejevala. Čustveno vedenjske težave in hude stiske pri otroku pravdnih strank povzroča konfliktnost njunih odnosov, težave pri izvrševanju stikov pa je v pretežni meri pripisati ravno tožniku, kot to ugotavlja CSD ..., Enota ... v mnenju z dne 17. 4. 2019. 11. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa razpisati narok, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni nujen, temveč ga sodišče opravi le, kadar oceni, da je to smotrno. Ni namen naroka za obravnavo predloga ali ugovora v postopku izdaje začasne odredbe, da tožnik navaja oziroma pojasnjuje okoliščine, ki zahtevajo ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, temveč je na stranki, da že v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe glede izpolnitve pogojev za njeno izdajo navede zadostne trditve in zanje predlaga tudi ustrezne dokaze. Odločanje v postopku izdaje začasne odredbe mora biti hitro, zato tudi ni bilo potrebe, da bi prvo sodišče za svojo odločitev moralo pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških se na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 V nadaljevanju ZPP.