Jedro

Če je tožnica za posamezno obliko nepremoženjske škode zmanjšala denarno odškodnino, samo razlike do prvotnega zneska, ki ga je zahtevala, ne bo mogla zahtevati v novi tožbi, zato tudi tožena stranka nima pravnega interesa, da bi se upirala znižanju zahtevka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in zato se sodba sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku izreka s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 1.251,88 EUR, (kar je 31.12.2006 predstavljalo 300.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi zmanjšano za TOM od 9.7.2002 do 27.6.2003 ter z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.6.2003 do plačila.

R a z v e l j a v i se izrek o stroških pravdnega postopka (3. odst. izreka) in se v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 137,70 EUR v 15-tih dneh.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo, da mora plačati tožeči stranki 2.000.000,00 SIT odškodnine z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 9.7.2002 do 27.6.2003 ter z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.6.2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 237.716,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2005 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbo vlaga zoper zavrnilni del sodbe in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo napačno odločilo o skrčitvi tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 27.9.2004. Sodišče prve stopnje je skrčitev štelo kot delni umik, kar pomeni, da je bilo za njegovo upoštevanje potrebno pridobiti soglasje tožene stranke, ki pa ga slednja ni podala oz. je takšnemu delnemu umiku izrecno nasprotovala. Sodišče je zato upoštevalo pri odločanju celotni zahtevek in ne skrčenega. Tožena stranka meni, da v predmetni zadevi ni mogoče šteti skrčitve, kot delni umik tožbe, saj nikakor ne gre za kvalitativno odločanje o zahtevku, temveč le kvantitativno. Tožeča stranka je le zmanjšala višino zahtevka za posamezne vrste nematerialne škode, temelj zahtevka pa je ostal v celoti nespremenjen. Na isti podlagi tožeča stranka ne more zahtevati odškodnine še enkrat, ker bo o celotnem zahtevku odločeno že v tem postopku. Na podlagi navedenega tožeča stranka trdi, da bistveni namen, zaradi katerega zakon zahteva soglasje tožene stranke v primeru delnega umika, v konkretnem primeru ni podan. Tožeča stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča glede višine dosojene odškodnine, kajti meni, da je sodišče denarno odškodnino za utrpelo nematerialno škodo ocenilo prenizko. Dosojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine za vse oblike škode in tudi ni primerljiva z drugimi primeri. Odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko. Premalo je upoštevalo predvsem bodočo škodo, ki jo bo tožnica zagotovo utrpela. Azbestne bolezni, za katere eno od oblik je zbolela tožnica, so namreč neozdravljive in v najboljšem primeru lahko le stagnirajo, nikoli pa se stanje ne izboljša. To pa pomeni, da bo tožnica gotovo tudi v bodoče podvržena najmanj kontrolnim pregledom, to je RTG in CT slikanju, kar pomeni, da bo v bodoče izpostavljena ionizirajočem sevanju, ki je zdravju škodljivo. Že do sedaj je tožnica zaradi azbestne bolezni opravila veliko pregledov, večkrat RTG slikanja, dvakrat CT slikanja, večkrat je opravila spirometrijo, opravila ultrazvok srca, cikloergometrijo in več kliničnih pregledov pri specialistih. Vsi pregledi so bili in prav tako bodo v bodoče neprijetni, povezani s čakanjem v čakalnicah z neprijetnim občutkom ob samem pregledu ter strah vzbujajočim, saj se tožnica ob vsakem pregledu boji, da ji ne bi ugotovili morebitnega poslabšanja azbestne bolezni. Kot je navedla izvedenka dr. M. je pri tožnici podana večja verjetnost za napredovanje njene azbestne bolezni v hujšo obliko, saj v približno 1/4 primerov plevralni plaki, ki jih ima tožnica, napredujejo v hujšo obliko azbestne bolezni. Prav tako je izvedenec dr. V. ocenil, da bo bolezen pri tožnici zagotovo napredovala, saj je že sedanja njena bolezen kronična in se počasi slabša v smislu brazgotinjenja pljuč in večanja plevralnih plakov. Ob upoštevanju vseh teh dejstev bi po mnenju tožeče stranke sodišče moralo dosoditi višjo denarno odškodnino. Prav tako tožnica meni, da je sodišče prenizko ocenilo odškodnino za strah, ki jo je določilo v višini 1.200.000,00 SIT. Gre namreč za strah, ki sta ga oba izvedenca ocenila kot objektivno utemeljenega in upravičenega ter za strah, ki je po intenziteti najmočnejši, saj gre za strah pred napredovanjem bolezni, kar pomeni strah pred smrtjo. Tožnica je dobro seznanjena z možnimi posledicami azbestnih bolezni, ki v najhujših oblikah pripeljejo do smrti in sicer do smrti v bolečinah s predhodno velikimi težavami z dihanjem, ko oboleli nujno potrebuje dodaten vir kisika in ko je popolnoma odvisen od pomoči drugih oseb. Veliko tožničinih bivših sodelavcev, znancev, prijateljev in sorodnikov je že obolelo za azbestnimi boleznimi, nekateri med njimi so že umrli. Popolnoma neutemeljeno pa je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako izvedenka dr. M., kot tudi izvedenec dr. V., čigar mnenjema je sodišče sledilo pri odločanju o pravični denarni odškodnini, sta ugotovila, da je pri tožnici prišlo zaradi njene azbestne bolezni do zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ter da je tožnica zaradi tega psihično obremenjena. Oceni izvedencev se nekako razlikujeta le glede deleža zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki ga eden in drugi pripisujeta posledicam tožničine azbestne bolezni in bolezni srca. Tako je izvedenka dr. M. v svojem mnenju ocenila, da je mogoče večino vzrokov tožničinih težav, ki povzročajo zmanjšanje življenjskih aktivnosti pripisati tožničini bolezni srca 90 %, manjši del azbestni bolezni plevre 10 %. Ločeno pa je izvedenka ocenila psihične motnje z depresivno naravnanostjo, ki imajo 50 % vzrok v plevralni bolezni tožnice in 50 % v psihiatrični simptomatiki. Prav tako je izvedenec dr. V. ocenil, da azbestna bolezen tožnice v 30 % sovzrok za njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter da je ostalih 70 % mogoče pripisati tožničini bolezni srca. Enako kot dr. M. pa je tudi dr. V. 50 % poslabšanja tožničinega psihičnega stanja oz. depresije pripisal psihični obremenjenosti tožnice zaradi njene azbestne bolezni. Da je pri tožnici prišlo do dejanskega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je torej razvidno tako iz ocen izvedencev, kakor tudi iz izpovedi tožnice na obravnavi, iz katere prav tako izhaja, da so se vse njene splošne življenjske aktivnosti dejansko zmanjšale, kar se kaže kot običajno opuščanje fizičnih opravil. Tožnica je morala zaradi azbestne bolezni in z njo povezanih težav opustiti obdelovanje vrta, njive, z večjim naporom opravlja gospodinjska opravila in nekaterih sploh ne more več opravljati. Ob tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica stara šele 52 let, kar pomeni, da njene sposobnosti ne bi smele biti pomembno okrnjene zaradi starosti, temveč so lahko okrnjene le zaradi bolezni. Tožnica se ne strinja z dosojeno odškodnino tudi zato, ker meni, da njen dosojeni znesek odstopa od zneskov dosojenih v primerljivih primerih iz sodne prakse.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki vse pritožbene trditve izpodbija in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožba ima prav v delu, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnica tekom pravdnega postopka zmanjšala tožbeni zahtevek. Določba 3. odst. 184. čl. ZPP ureja primere, ko pride do zmanjšanja tožbenega zahtevka, katero pa ne pomeni spremembe tožbe. Privolitev tožene stranke je potrebna samo, ko gre za spremembo tožbe (čl. 185 ZPP). Sodišče prve stopnje pa je brez podlage v navedbi tožnice, ko je v pripravljalni vlogi z dne 27.9.2004 skrčila denarni zahtevek za nepremoženjsko škodo štelo, da je umaknila tožbo. Samo za umik tožbe ZPP v 188. čl. predpisuje soglasje toženca, ki se je že spustil v obravnavanje glavne stvari, to pa iz razloga, ker se umaknjena tožba lahko vedno znova vloži. Tožena stranka potem, ko se spusti v pravdo, pridobi določene procesne pravice, zato ima pravico vztrajati pri dokončni odločitvi, ker pričakuje zavrnitev zahtevka in s tem dokončno ureditev razmerja. V primeru skrčenja zahtevka gre lahko za delni umik tožbe, kot za delni umik zahtevka, zato mora v takem primeru sodišče s stranko razjasniti, ali gre za delni umik tožbe ali z delno odpoved zahtevku. ker je samo delni umik tožbe vezan na iste pogoje kot celotni umik. V predmetni zadevi pa je tožnica jasno povedala, da zmanjšuje tožbeni zahtevek in zahtevala nižjo odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode. Če je tožnica za posamezno obliko nepremoženjske škode zmanjšala denarno odškodnino, samo razlike do prvotnega zneska, ki ga je zahtevala, ne bo mogla zahtevati v novi tožbi, zato tudi tožena stranka nima pravnega interesa, da bi se upirala znižanju zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato napačno razlogovalo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo in da je potrebna privolitev tožene stranke oz. v konkretnem primeru, ker privolitev tožena stranka ni dala, sodišče prve stopnje umika ni upoštevalo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje vplivala na odločitev glede uspeha v sporu obeh strank in odmeri stroškov postopka, je pritožbeno sodišče zato moralo pritožbi tožeče stranke v obsegu glede odločitve o pravdnih stroških ugoditi in izrek o stroških razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških v ponovno odločanje.

Kar pa se tiče obsega tožničine škode, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje to pravilno in popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniških mnenj prof. M. in dr. V. ugotovilo, da je tožnica zbolela z azbestno boleznijo plevre (začetno plevralno azbestozo). Tožnica trpi fizične bolečine, ki pa so po oceni obeh izvedencev lahke intenzitete. Zaradi suma na azbestno bolezen je morala opraviti več zdravniških pregledov in diagnostičnih postopkov in sicer večkratno slikanje pljuč, dvakrat kompjutersko tomografijo pljuč, večkrat spirometrijo, ultrazvok srca, cikloenergometrijo in večkratni klinični pregledi pri specialistih. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da bo v prihodnosti tožnica zaradi rednih pregledov izpostavljena rentgenskemu slikanju pljuč in zdravniškim pregledom, tako da je v odškodnini za fizične bolečine upoštevalo sedanjo in bodočo škodo. Ni pa upoštevalo bodoče škode v zvezi z zdravniškimi pregledi kot so bronhoskopija bronhov in pljuč za histološko potrditev bolezni in torakostopijo za potrditev bolezni, kajti glede na obe izvedeniški mnenji ni gotovo, da bo do te škode sploh prišlo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina za fizične bolečine, ki jih tožnica trpi za nevšečnosti, ki jih je utrpela in za nevšečnosti, ki jih bo še ob rednem teku pregledov trpela, primerna odškodnina v znesku 800.000,00 SIT. V primeru pa, da bo pri tožnici bolezen napredovala, kot to v pritožbi zatrjuje in da bodo potrebne nove invazivne preiskave pa bo šlo za novo škodo in ki jo bo tožnica lahko uveljavljala v novem postopku. Do sedaj pa iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da bo do takšne škode sploh prišlo.

Zahtevek za plačilo odškodnine za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da so funkcijske motnje, ki jih tožnica trpi, posledica bradikardije. Da azbestna bolezen vpliva na zmanjšanje tožničinih splošnih življenjskih aktivnosti, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Izvedenka dr. M. je v svojem mnenju povedala, da tožnica zaradi oblike plakov, ki so pri njej navzoči, njene splošne življenjske sposobnosti niso prizadete; izvedenec dr. V. pa da so splošne življenjske sposobnosti pri tožnici zmanjšane za 0,6 %. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ta del procenta tako nizek, da je zanemarljiv ob dejstvu, da gre pri tožnici za plevralne plake, ki po navadi ne zmanjšujejo splošnih življenjskih aktivnosti. Depresivno stanje, ki ga pritožba opisuje, pa je mogoče upoštevati pri odškodnini za strah, ne pa pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, katero je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je pri tožnici prisoten strah zaradi napredovanja bolezni, da je veliko sorodnikov, znancev in prijateljev obolelo in umrlo, vendar pa je potrebno pri pritožnici upoštevati tudi njeno večjo dovzetnost do strahu, ker ima depresijo. Strah, ki je konstanten, je gotovo pri njej bolj intenziven prav zaradi depresivnega stanja in zato prisoten v vsakodnevnem življenju, kar jo še toliko bolj obremenjuje. Po oceni pritožbenega sodišča bi bila primerna odškodnina za strah v znesku 1.500.000,00 SIT, torej za 300.000,00 SIT več kot je to prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato sodbo tudi tako spremenilo, ob tem, da je upoštevalo Zakon o uvedbi EUR-a, ki velja od 1.1.2007 ter tolarski znesek spremenilo v EUR-e. Sklep o stroških pravdnega postopka pa je zaradi uvodoma navedenih razlogov razveljavilo.

Ker je tožeča stranka s pritožbo deloma uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 33.000,00 SIT. Stroški so odmerjeni glede na uspeh v pritožbi in skladno z veljavno taksno in odvetniško tarifo ter opravljenimi procesnimi dejanji stranke. Tudi stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče spremenilo v EUR, kar znaša 137,70 EUR. Tožena stranka pa nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker z odgovorom na pritožbo ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve, zato tudi ti stroški niso bili potrebni.