Jedro

Državna štipendija se izplačuje tudi v času absolventskega staža do diplome, vendar le eno študijsko leto (ne glede na morebitno podaljšanje absolventskega staža, četudi pride do podaljšanja absolventskega staža iz upravičenega razloga).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 15. 6. 2010 in odločba Centra za socialno delo ... z dne 18. 1. 2010 ter, da se tožnici prizna pravica do državne štipendije za študijsko leto 2009/2010 in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožnici prizna pritožbene stroške, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in razpiše pritožbeno obravnavo. Meni, da striktna uporaba določila 4. odstavka 45. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip; Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami), na katerega je sodišče v izpodbijani sodbi oprlo svojo odločitev pomeni grob poseg v ustavno pravico tožnice do izobrazbe in šolanja. Tožnica je invalid I. kategorije, študentka s posebnimi potrebami, zaradi česar njenega položaja ni mogoče enačiti z položajem zdravih študentov, katerim je absolventski staž podaljšan iz „nezdravstvenih“ razlogov. Tožnica je tako neenakomerno obravnavana, saj ji je zaradi hudih zdravstvenih težav, katere so nastopila kot posledica njene invalidnosti, onemogočen zaključek študija, kateri pa je pri tožnici odvisen izključno od pridobitve finančnih sredstev v obliki štipendije. Tožnica je izredno šibkega premoženjskega stanja, edini vir prihodka predstavlja denarna socialna pomoč, katera pa ji komaj zadošča za preživljanje. Tožnica je v dokaz svojih navedb v zvezi s svojim slabim zdravstvenim stanjem v študijskem letu 2008/2009, ki ji je onemogočilo zaključek študija, podala dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kateremu pa sodišče ni ugodilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodba ima tudi takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se je dejansko sploh ne da preizkusiti, prav tako pa tudi ni ustrezno obrazložena in utemeljena, kar že samo po sebi predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pritožba očita sodišču. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 15. 6. 2007, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo ... z dne 18. 1. 2010, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za uveljavitev pravice do državne štipendije za študijsko leto 2009/2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin iz upravnega in sodnega spisa ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je prejemala republiško štipendijo v letu 2008/2009 na podlagi odločbe Centra za socialno delo ... z dne 21. 11. 2008 in sicer za absolventski staž v trajanju 12 mesecev. Tožnica je za študijsko leto 2009/2010 z vlogo uveljavljala pravico do državne štipendije, kar ji je bilo s strani toženke zavrnjeno.

V predmetni zadevi se sporno vprašanje nanaša na to, ali se lahko državna štipendija v času absolventskega staleža izplačuje za dalj kot le za eno študijsko leto. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja s pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, da absolventski staž ne gre enačiti rednim z letnikom študija. Absolventski staž predstavlja zgolj podaljšanje študentskega statusa. Opravičljivi zdravstveni razlogi so zakonsko določeni samo za čas ponavljanja letnika ne pa tudi za čas, ko študent podaljša absolventski staž. Zakon o štipendiranju je glede tega jasen. V 4. odstavku 45. člena določa, da se državna štipendija izplačuje tudi v času absolventskega staleža do diplome, vendar v celotni dobi izobraževanja le eno študijsko leto. Povedano drugače, ne glede na razloge, zakaj se nekemu študentu absolventski staž podaljša, je v tem obdobju upravičen do izplačevanja štipendije v času absolventskega staleža le eno študijsko leto. Navedeno pomeni, da je tožena stranka upravičeno zavrnila zahtevek tožnice, kar je pravilno potrdilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožbene navedbe, da je tožnica izredno šibkega premoženjskega stanja, da v primeru, da ji državna štipendija ne bo odobrena ne bo dokončala študija, da gre za osebno, ki je invalid I. kategorije ter študentka s posebnimi potrebami in v posledici tega njenega položaja ni mogoče enačiti s položajem zdravih študentov, pritožbeno sodišče ne more šteti kot razloge, ki bi lahko vplivali na drugačen izid pravde. Tudi ne more slediti navedbi pritožbe, da bi uporaba 4. odstavka 45. člena ZŠtip pomenila grob poseg v njeno ustavno pravico do izobrazbe in šolanja, saj je omejevanje trajanja prejemanja štipendije v času absolventskega staža razumljiv ukrep države, ki namenja za dodelitev državnih štipendij proračunska sredstva, ki so po naravi stvari tudi omejena.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da ima izpodbijana sodba takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se je dejansko sploh ne da preizkusiti, da ni ustrezno obrazložena in utemeljena, kar naj bi predstavljalo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, da se lahko preizkusi, izrek sodbe je razumljiv, sam sebi ne nasprotuje, sodba pa ima tudi jasno navedene razloge, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen.

V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama, saj v pritožbi ni uspela.