Jedro

Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice, zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva.

Občasnost voženj ne predstavlja ovire za priposestvovanje služnosti vožnje, če se je ta v okviru določenega namena izvajala redno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. in II. točki izreka vsak besedni sestavek "služnostno pravico hoje in vožnje" nadomesti z besednim sestavkom "služnostno pravico vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili, ki niso osebna vozila,", - v I. točki izreka besedni sestavek "stvarne služnosti poti za hojo in vožnjo" nadomesti z besednim sestavkom "stvarne služnosti poti za vožnjo s tovornjaki in drugimi večjimi vozili, ki niso osebna vozila,", - III. točka izreka v celoti glasi: "Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne".

- IV. točka izreka v celoti glasi: "Vsaka stranka krije svoje stroške postopka." V preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožeči stranki sta dolžni v 15 dneh od vročitve te sodbe toženim strankam povrniti pritožbene stroške v znesku 254,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožene stranke (v nadaljevanju toženci) dolžne v 15 dneh opustiti poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje na asfaltni površini skrajno severozahodnega dela parc. št. 2916/2, k.o. x., in skrajno jugozahodnega dela parc. št. 2870/7, k.o. x., in s tega dela navedenih nepremičnin odstraniti razen material, prikolico, drva in betonski robnik ter omogočiti tožečima strankama (v nadaljevanju tožnikoma) izvrševanje stvarne služnosti poti za hojo in vožnjo v korist stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 2916/5, k.o. x. (I. točka izreka). Tožencem je prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi dejanji posegati v služnostno pravico hoje in vožnje na zgoraj opisanemu delu nepremičnin s parc. št. 2916/2 in parc. št. 2870/7, obe k.o. x. (II. točka izreka). Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače (opustitveni in odstranitveni tožbeni zahtevek ter prepoved bodočih vznemirjanj glede skrajno severozahodnega dela parc. št. 2916/6, k.o. x., ter opustitveni in odstranitveni tožbeni zahtevek glede neasfaltiranega dela parc. št. 2870/7 in 2916/2, obe k.o. x.), je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da so toženci dolžni v 15 dneh tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 414,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje iz I., II. in IV. točke izreka se pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlagajo, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da tožnika v trditveni podlagi nista navedla, po katerem delu nepremičnin s parc. št. 2916/2 in 2870/7, obe k.o. x., poteka služnostna pot. Potem, ko sta v tožbenem zahtevku na poziv sodišča opredelila del služeče nepremičnine, na katerem obstaja služnost, kot skrajno severozahodni del parc. št. 2916/2, k.o. x., in skrajno jugozahodni del parc. št. 2870/7, k.o.x., temu nista prilagodila tudi trditvene podlage, zato je tožba nesklepčna. Tudi po zgoraj navedeni dopolnitvi tožbenega zahtevka je ta ostal premalo določen. Dela navedenih nepremičnin, na katerih naj bi se izvrševala služnost, sta namreč ostala nedoločena in brez izmer, zato ju ni mogoče na zunaj zaznati in identificirati. Ustrezno bi bila identificirana le s skico sodnega izvedenca geometra, iz katere bi bil razvidna trasa služnostne poti. Ker ju je sodišče prve stopnje v izreku samo individualiziralo z opredelitvijo "na asfaltnem delu", ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka, saj je prisodilo nekaj drugega. V zvezi s tem, ali je skrajno severozahodni del parc. št. 2916/2 in skrajno jugozahodni del par. št. 2870/7 asfaltiran ali tlakovan, tožnika nista ponudila trditev in dokazov, zato je sodišče prve stopnje kršilo tudi načelo dispozitivnosti in razpravno načelo, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V zvezi s služnostjo hoje nista ponudila ne trditvene podlage ne dokazov, da bi po relevantnih delih parcel št. 2916/2 in 2870/7 kdaj hodila. Tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ugotovitev, da sta tožnika pridobila služnost hoje na delih teh parcel. Glede ugoditve tožbenemu zahtevku v zvezi s služnostjo hoje obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in sodba o tem sploh nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja glede služnosti voženj z osebnimi vozili. Tožnika nista zatrjevala, da sta po spornih delih parcel vozila z osebnimi vozili. Zatrjevala sta le vožnje s tovornimi vozili in traktorji s prikolico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili (13. odstavek obrazložitve). Presoja sodišča prve stopnje, da je služnost hoje ovirana, je napačna, saj tožnikoma za hojo še vedno ostaja pot v širini 4 metrov, ki ni sporna. Ob ugotovitvi, da je z osebnim vozilom še mogoče (čeprav na tesno) zapeljati mimo vgrajenega betonskega robnika in drv na eni strani ter marmornatim robnikom in klančino v SV garažo tožnikove hiše, tudi ni mogoče zaključiti, da je pomembno ovirana služnost vožnje z osebnimi vozili. Pogoji za priposestvovanje služnosti vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili niso izpolnjeni, ker te služnosti tožnika nista izvrševala več kot dvajset let na zaznaven način, temveč le za občasne prevoze. Zgolj neopredeljeni občasni prevozi, ki naj bi se opravljali, ko je bilo treba kaj pripeljati k hiši, ne zadostujejo za priposestvovanje, saj ne kažejo na izvrševanje pravice (primerjaj odločbo VSL II Cp 3869/2008). Tožnika sta trdila, da jima je pot po služečih zemljiščih omogočala vožnje v garažo in dovoz drv. Iz njunih izpovedi izhaja, da se je garaža uporabljala za parkiranje tovornjaka, saj je bil tožnik voznik tovornjaka od leta 1971 do 1991, potem pa kot mizarska delavnica, kamor se je le občasno ("večkrat letno") s tovornjakom pripeljal material za delo. Služnost vožnje za dostop s tovornjakom v garažo ni več potrebna že več kot dvajset let. Občasen dovoz materiala s tovornjaki, kot tudi dovoz drv s traktorjem ali tovornim vozilom enkrat ali dvakrat letno, pa ne pomeni izvrševanja pravice služnosti. Da sta tožnika le nekajkrat letno pred vgraditvijo robnikov in položitvijo drv uporabila zatrjevano služnostno pot za dostavo kakšnega večjega tovora, izhaja tudi iz izpovedi prič Z. V., R. D., A. P., B. F., T. O., B. M., K. Š., M. L., F. D., D. D. in H. D.. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo ključnih navedb tožencev, da sta si tožnika sama otežila dostop do hiše z dograditvijo stopnišča k hiši, zaradi katerega je rob hiše sedaj oddaljen od parcele št. 2916/2 le 2,55 m. Ker je bil tovornjak, s katerim je bil opravljen preizkus širok 2,50 m, takšen tovornjak ne more zapeljati mimo hiše tožnikov do glavnega dvorišča in garaž, četudi bi bil sporni del dovolj širok. Opravljen preizkus s tovornim vozilom je pokazal, da vožnja v garažo, kjer je mizarska delavnica, ni možna, kar pa še ne pomeni, da ni možen dovoz s tem vozilom do hiše tožnikov, za kar tožnika sedaj potrebujeta služnostno pot. Takšen dovoz bi bil možen, če tožnika ne bi zamejila klančine z marmornatimi ploščami, saj v tem primeru klančina ne bi bila odrezana, temveč bi se polagoma spuščala in bi se lahko vozilo vse do garažnih vrat (s tem bi se pridobilo več metrov). Služnosti je treba izvrševati obzirno, da se ne povzroča škoda, in v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil asfalt položen šele leta 1994, zato tožnika nista izvrševala služnosti na asfaltiranem delu v zahtevani priposestvovalni dobi. Napačna je odločitev o stroških. Tožnika nista uspela z 2/3 tožbenega zahtevka (glede dveh parcel od skupno treh), saj so toženci nasprotovali le služnosti voženj preko ene parcele (2916/2).

Na pritožbo sta odgovorila tožnika. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi sta tožnika s konfesorno tožbo na podlagi 212. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahtevala varstvo služnosti poti oziroma služnosti hoje in vožnje. S popravljenim tožbenim zahtevkom sta zahtevala opustitev (glede na celoto tožbenega zahtevka natančno opredeljenih) ravnanj na skrajnem severozahodnem delu nepremičnine s parc. št. 2916/2, k.o. x., skrajno jugozahodnem delu nepremičnine s parc. št. 2870/7, k.o. x., in skrajno severozahodnem delu nepremičnine s parc. št. 2916/6, k.o. x., ki pomenijo vznemirjanje služnosti hoje in vožnje. Zahtevala sta tudi prepoved bodočih enakovrstnih in podobnih ravnanj. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek kljub popravi ostal premalo določen. V sporih zaradi prenehanja vznemirjanja stvarne služnosti je z vidika opredeljenosti tožbenega zahtevka pomembno le, da je iz njega razvidno, na katerem delu nepremičnine je prišlo do vznemirjanja. To pa iz popravljenega tožbenega zahtevka dovolj določno izhaja. V sodni praksi ni podlage za stališče, da je tožbeni zahtevek dovolj natančno podan le, če so navedene natančne izmere relevantnih delov nepremičnin ali če je priložena skica sodnega izvedenca geometra. Poudariti velja, da tožnika nista postavila tožbenega zahtevka za ugotovitev služnosti hoje in vožnje na predmetnih nepremičninah v korist gospodujoče nepremičnine s parc. št. 2916/5, k.o. x.. Obstoj te služnosti je bil predhodno vprašanje. S sodbo, da so toženci dolžni opustiti poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje na asfaltni površini skrajno severozahodnega dela parc. št. 2916/2, k.o. x., in skrajno jugozahodnega dela parc. št. 1870/7, k.o. x., sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, temveč je tožnikoma prisodilo manj od tistega, kar sta zahtevala (in ne nekaj drugega). Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, za katere je imelo sodišče prve stopnje zadostno trditveno (1) in dokazno podlago (zato pritožbeni očitki o kršitvi 7. in 212. člena ZPP niso utemeljeni), služnost hoje in vožnje obstaja le na asfaltirani površini skrajnega severozahodnega dela parc. št. 2916/2 in skrajno jugozahodnega dela parc. št. 1870/7 in ne tudi na tlakovanem delu.

Tožnika sta v svojih trditvah določno opisala, na katerem delu nepremičnin s parc. št. 2916/2 in 2870/7 poteka služnostna pot in na katerem delu teh nepremičnin je prišlo do vznemirjanja služnosti. Drugačne pritožbene navedbe so protispisne. Za sklepčnost tožbe pa se ne zahteva, da je del, na katerem je prišlo do vznemirjanja služnosti, v trditveni podlagi in v tožbenem predlogu opredeljen z enakimi besedami.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožbeni zahtevek za varstvo pred vznemirjanjem utemeljen ob pogoju, da služnost obstaja in da ravnanje tožencev nedopustno vznemirja služnostnega upravičenca pri izvrševanju te služnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, v pravilnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega pa je tudi vsebinsko prepričljiva, med drugim izhaja: - dostopna pot poteka po asfaltirani površini parcel št. 2870/6, 2870/7 in 2916/2 do parcele tožnikov št. 2916/5, na kateri stoji njuna stanovanjska hiša, po parceli tožnikov št. 2916/5 se nadaljuje še 3,5 metre ob hiši, nato pa se nadaljuje kot tlakovana pot mimo cisterne za nafto ob vogalu hiše do zunanje garaže, dveh notranjih garaž ter greznice, kar vse se nahaja na jugozahodnem delu hiše tožnikov, - ovire so naložene na skrajno severozahodnem delu parcele št. 2916/2, deloma pa tudi na skrajno jugozahodnem delu parcele 2870/7, - razdalja med betonskim robnikom na eni strani asfaltne poti ter marmornatim robnikom oziroma uvozom v garažo na severovzhodni strani tožnikove hiše je 2,75 m, razdalja do konca betonskega robnika do sosednjega travnika 2870/4 pa 4 m, - z osebnim avtomobilom je še mogoče (čeprav zelo na tesno) zapeljati mimo vgrajenega betonskega robnika in drv na eni strani ter marmornatim robnikom in klančino v SV garažo hiše tožnikov in naprej po poti do jugozahodnega dela hiše, s tovornjakom pa tak manever (tudi v smislu dostopa po poti do jugozahodnega dela hiše) ni mogoč. (2) Glede na takšne dejanske ugotovitve tožbeni zahtevek za varstvo pred vznemirjanjem služnosti hoje in vožnje z osebnimi vozili po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen ne glede na morebiten obstoj te služnosti. Na pritožbene očitke v zvezi z obstojem služnosti hoje in vožnje z osebnimi vozili v breme nepremičnine s parc. št. 2916/2 (3), zato pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo. Ni namreč izpolnjen še nadaljnji pogoj za utemeljenost zgoraj navedenega tožbenega zahtevka – da gre pri ravnanju tožencev za ravnanje, ki tožnika kot služnostna upravičenca nedopustno vznemirja pri izvrševanju te služnosti. Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice, zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva (4). Pritožba utemeljeno opozarja, da je glede na dejanske ugotovitve o tem, v kakšni širini je pot tudi po posegu še prosta, očitno, da ugotovljen poseg ne onemogoča ali pomembneje ovira izvrševanja služnosti hoje. Ob ugotovitvi, da je z osebnim vozilom še vedno mogoče (čeprav zelo na tesno) zapeljati mimo postavljenih ovir do jugozahodnega dela hiše in v severovzhodno garažo, pa po presoji pritožbenega sodišča ne more biti pomembneje ovirana niti morebitna služnost vožnje z osebnimi vozili in zato ravnanje tožencev ne predstavlja nedopustnega vznemirjanja služnosti vožnje z osebnimi vozili.

Iz dejanskih ugotovitev v zvezi z zatrjevano služnostjo vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili, v katere pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v 8. točki predmetne obrazložitve, ne dvomi, izhaja: - v 1. alineji 8. točke obrazložitve predmetne odločbe opisano pot sta tožnika uporabljala tudi v delu, kjer teče po parceli št. 2916/2, od 1973 do postavitve spornih betonskih robnikov v letu 2010 za dostop s tovornjakom ter drugimi večjimi vozili (kombi, traktor, prikolica) za potrebe stanovanjske hiše (parkiranja, čiščenja greznice, dostave drv), - tožnik je uporabljal pot za dostop s tovornjakom, ko je opravljal delo šoferja (do leta 1991), nato pa so mu po sporni poti s tovornjaki dostavljali material za opravljanje mizarske dejavnosti v severovzhodni garaži, - toženci so za opisano uporabo poti vedeli in ji v času priposestvovalne dobe niso nasprotovali, - med pravdnimi strankami ni bilo spora, da služnost hoje in vožnje v breme nepremičnin s parc. št. 2870/7 in 2870/6 in v korist nepremičnine 2916/5 obstaja, saj je ta služnost vknjižena v zemljiški knjigi.

Z navedbami, da je bil asfalt položen šele leta 1994, pritožba ne more izpodbiti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da sta tožnika več kot dvajset let do svoje nepremičnine dostopala tudi preko asfaltiranega dela parcele št. 2916/2, saj je asfaltiranost tega dela pomembna le z vidika prostorske opredeljenosti služnosti, ne pa za presojo njenega dejanskega izvrševanja.

Ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek o pridobitvi služnosti vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili na asfaltiranem delu (špici) nepremičnine s parc. št. 2916/5 za določno opredeljene potrebe stanovanjske hiše na nepremičnini s parc. št. 2916/5 s priposestvovanjem. Glede navedene vsebine in obsega služnosti so namreč izpolnjeni vsi pogoji za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika (ODZ) oziroma Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) (več kot dvajsetletno izvrševanje služnosti na zaznaven način in nenasprotovanje izvrševanju služnosti s strani lastnika med priposestvovalno dobo). Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da neopredeljeni občasni prevozi ne morejo voditi k priposestvovanju služnosti, ker ne kažejo na izvrševanje pravice. O neopredeljenosti prevozov, na katero se sklicuje pritožba, v obravnavanem primeru glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo več kot dvajsetletno uporabo poti za vožnjo s tovornjaki in drugimi večjimi vozili za točno določene namene (dovoz drv, čiščenje greznice in (pritožbeno posebej izpostavljen) dovoz materiala) v okviru potreb stanovanjske hiše. Občasnost teh voženj, na katero se sklicuje pritožba, ne predstavlja ovire za priposestvovanje služnosti vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili, če se je ta v okviru določenega namena izvajala redno (5). Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni posegalo v izrek sodbe, v katerem ti nameni niso podrobno našteti (sodišče prve stopnje se v izreku sklicuje na korist stanovanjske hiše), saj gre v obravnavanem primeru za konfesorno tožbo in ne za tožbo za ugotovitev služnosti.

Služnostna pravica prehoda se pridobi s priposestvovanjem le v obsegu, v katerem se je izvrševala. Pogoji za priposestvovanje služnosti vožnje s tovornjakom, kolikor se je izvajala za potrebe parkiranja v garaži na severovzhodni strani, niso izpolnjeni, saj od leta 1973 do leta 1991, ko je tožnik prenehal opravljati prevozniško dejavnost, še ni potekla dvajsetletna priposestvovalna doba. Pritožba tako po nepotrebnem navaja, da je ta služnost prenehala zaradi več kot dvajsetletnega neizvrševanja.

Na podlagi ugotovljenega obstoja služnosti vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili (na nepremičnini s parc. št. 2916/2 in parc št. 2870/7) v povezavi z ugotovitvami, da s tovornjakom ni mogoče zapeljati mimo vgrajenega betonskega robnika in drv na eni strani ter marmornatim robnikom in klančino v severovzhodno garažo in naprej po poti do jugozahodnega dela hiše (kar je še vedno mogoče (čeprav zelo na tesno) z osebnim vozilom), pa je konfesorni tožbeni zahtevek utemeljen, kolikor se z njim zahteva varstvo pred vznemirjanjem služnosti vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili, ki niso osebna vozila. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izvrševanje te služnosti onemogočeno zaradi ovir, naloženih na parc. št. 2916/2 in 2870/7, ker ni upoštevalo navedb tožencev, da sta si tožnika sama onemogočila oziroma otežila dostop do hiše z dograditvijo stopnišča k hiši in s postavitvijo marmornatih plošč pred garažo na severovzhodni strani. Ob dejanski ugotovitvi, da se je služnost vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili ves čas do postavitve ovir izvrševala na enak način – tudi po asfaltirani površini teh dveh nepremičnin, takšne navedbe niso pravno relevantne. Navedbe o širini poti med robom hiše in parcelo št. 2916/2 (v delu, kjer ta pot že teče po nepremičnini tožnikov) očitno ne omogočajo zaključka, da dostop do dvorišča na jugozahodni strani ni mogoč niti v primeru, če so ovire na parcelah št. 2916/2 in 2870/7 odstranjene. Še več, iz navedb tožencev v odgovoru na tožbo celo izhaja, da takšna širina poti povsem zadostuje.

Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje narekuje ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Tožnika sta v obravnavanem primeru zahtevala varstvo služnosti hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil na treh nepremičninah (2916/2, 2870/7 in 2916/6), s tožbenim zahtevkom pa sta uspela glede varstva služnosti vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili, ki niso osebna vozila, na dveh nepremičninah (2916/2 in 2870/7). Po oceni pritožbenega sodišča sta imela tako tožnika v pravdi polovičen uspeh. Glede na takšen uspeh je primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi le, kolikor se z njim zahteva varstvo pred vznemirjanjem služnosti vožnje s tovornjaki in drugimi večjimi vozili, in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženci so imeli s pritožbo približno polovičen uspeh, zato jim morata tožnika povrniti polovico pritožbenih stroškov. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) v skupnem znesku 509,40 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 v znesku 312,00 EUR, 20% DDV in sodna taksa za pritožbo v znesku 135,00 EUR). V primeru zamude morata tožnika povrniti tožencem pritožbene stroške v znesku 254,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Kljub delnemu uspehu tožnika krijeta sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta v delu, ki se nanaša na neutemeljene pritožbene navedbe, ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) V tožbi sta navajala, da sta uporabljala asfaltirano pot po nepremičninah tožencev, ki se loči od tlakovanega dvorišča hiše tožencev.

(2) Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da postavljene ovire onemogočajo dostop s tovornjaki do jugozahodnega dela hiše tožnikov.

(3) Pritožba želi z njimi doseči zavrnitev tožbenega zahtevka za varstvo pred vznemirjanjem služnosti hoje in vožnje z osebnimi vozili.

(4) Prim. Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 878. (5) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 101/2004 z dne 13. 4. 2005.