Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odločitev zakonitega zastopnika toženih strank, s katero je znižal plače delavcev na izhodiščne plače po kolektivni pogodbi, v nasprotju z določbo pogodbe o zaposlitvi, po kateri sta se stranki dogovorili, da se zneski predvidenih obračunskih bruto plač ob upoštevanju zakonskih kriterijev lahko znižujejo do osnovnih bruto plač, zmanjšanih za 5 %, če družba ne dosega osnovnih minimalnih predvidenih in planiranih rezultatov. Pravilna je tudi odločitev, da sta toženi stranki v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi ob ugotovitvi, da niso bili doseženi osnovni minimalni predvideni in planirani rezultati, delavcem in s tem tudi tožnici lahko znižali osnovno bruto plačo za 5 %.

Ob spremembi delodajalca po 73. členu ZDR preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Zato obstaja delovnopravna kontinuiteta tudi v zvezi z razlogi na strani delodajalca za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR.

Izrek

Pritožba prvo tožene stranke se šteje za umaknjeno.

Pritožbi drugo tožene in tožeče stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženima strankama, da sta tožeči stranki dolžni solidarno: - obračunati plačo za obdobje od 1. 1. 2012 do 29. 4. 2012 v višini 4.702,34 EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, zmanjšan za že izplačanih 2.146,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od razlike neto zneska od 29. 10. 2012 dalje do plačila; - obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 254,35 EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov (pravilno: davkov) izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila; - izplačati nadomestilo za prevoz na delo in z dela ter regres za prehrano za obdobje januar – april 2012 v višini 315,04 EUR, stroške kilometrine za isto obdobje v višini 935,02 EUR ter stroške zamudnih obresti v višini 222,65 EUR, vse zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2012 do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (I. točka izreka sodbe); - naložilo drugo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki: - obračunati plačo za obdobje od 30. 4. 2012 do 9. 6. 2012 v višini 1.580,89 EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2012 dalje do plačila; - obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 127,18 EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov (pravilno: davkov) izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2012 dalje do plačila; - izplačati nadomestilo za prevoz na in z dela ter regres za prehrano za obdobje maj – junij 2012 v višini 51,69 EUR ter stroške zamudnih obresti v višini 24,79 EUR, vse zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2012 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (II. točka izreka sodbe); - naložilo drugo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino za čas odpovednega roka v višini 1.255,20 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v roku osmih dni po pravnomočnosti te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka (paricijskega) roka do plačila (III. točka izreka sodbe); - zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (IV. točka izreka sodbe) ter - odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno povrniti stroške postopka v višini 412,62 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude skupaj z (zakonskimi) zamudnimi obrestmi (od poteka paricijskega roka do plačila) (V. točka izreka sodbe).

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka je tožeča stranka vložila predlog za izdajo popravnega sklepa oziroma podredno pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje pri zapisu o prisojenih pravdnih stroških v izreku in obrazložitvi naredilo očitno pisno pomoto, saj je navedlo, da je tožeča stranka stroškovnik vložila po zaključku naroka. Pooblaščenka tožeče stranke je stroškovnik vložila na samem naroku, še pred zaključkom obravnave in pred podpisom zapisnika o glavni obravnavi. Stroškovnik ni bil vložen naknadno pisno ali kakorkoli drugače, ampak je bil izročen sodišču neposredno na glavni obravnavi. Navedeno dejstvo je razvidno iz samega spisa, stroškovnik je v spisu in ni bil poslan naknadno s pisno vlogo, pa tudi ne pred narokom, datiran pa je na dan glavne obravnave. Predlaga, da se odločitev o stroških popravi, tako da bodo tožeči stranki prisojeni višji stroški v višini 787,28 EUR.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pravočasno pritožujeta obe toženi stranki, ki v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navajata, da izpodbijana sodba temelji na pravni tezi, da je imel delodajalec pravico znižati osnovno plačo samo do 5 %, ker tako izhaja iz pogodbe, ne pa na izhodiščno plačo po kolektivni pogodbi. Sodno varstvo ima po mnenju toženih strank le izhodiščna plača po kolektivni pogodbi, ne pa osnovna plača po pogodbi o zaposlitvi, če je višja od izhodiščne plače, kot je razsodilo sodišče. Delodajalec ima, če se poslovanje drastično poslabša, pravico, da osnovne plače zniža do ravni izhodiščne plače, v izjemnih primerih pa še dodatnih 5 %, kar je tudi storil, zato tožeča stranka ne more imeti pravice do osnovne plače. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno, da mora drugo tožena stranka tožnici obračunati odškodnino za čas odpovednega roka, kar pa ni utemeljeno. V času, ko je tožeča stranka dala izredno odpoved (9. 6. 2012), ji drugo tožena stranka ni dolgovala še ničesar, saj je bila zaposlena pri njej šele en mesec in plača še ni bila obračunana. Zakon določa samo solidarno jamstvo za obveznosti, ne pa vštevanja časa zamude prednika. Zato je bila odpoved nezakonita in tožeča stranka ni upravičena do odškodnine. Toženi stranki sta v celoti plačali vse prispevke za tožečo stranko, zato je v tem delu zahtevek v celoti neupravičen. Tega dejstva sodišče ni niti preverjalo pri pristojnih institucijah. Sodišče ni upoštevalo delnih plačil potnih stroškov, ki jih je tožena stranka izkazala, ampak se je oprlo samo na neažurne obračune, ki so bili v trenutku nastanka sicer pravilni, a so bila kasneje izvedena plačila. Neutemeljeno so priznane zamudne obresti od zamudnih obresti.

Pritožba prve tožene stranke se šteje za umaknjeno, pritožbi drugo tožene in tožeče stranke pa nista utemeljeni.

Pri preizkusu pravočasnosti in dovoljenosti pritožb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvo tožena stranka ni poravnala takse za pritožbo v znesku 210,00 EUR, čeprav je prejela plačilni nalog za plačilno sodne takse z opozorilom na posledice neplačila (kot izhaja iz podatkov v spisu – l. št. 45). Zato se v skladu z določbo 3. odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) šteje, da je prvotožena stranka pritožbo umaknila.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe (to je ugodilni del sodbe, v kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, ter odločitev o stroških postopka) preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi druge tožene stranke: Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ravnalo pravilno, ko je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, v kolikor se nanaša na terjatve do drugo tožene stranke. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh okoliščin, odločilnih za presojo, prvostopenjsko sodišče pa je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Pri tem je pravilno upoštevalo zlasti določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 42/2007 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki se nanašajo na spremembo delodajalca, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca in na obveznost delodajalca oziroma denarne terjatve iz delovnega razmerja, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe. Svojo odločitev pa je oprlo tudi na določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost poslovanja z nepremičninami (KPDPN, Ur. l. RS, št. 9/98) ter na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami), ki se smiselno uporablja tudi za terjatve iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba, v kolikor oporeka odločitvi sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo neizplačanih plač v spornem obdobju od 1. 1. 2012 do 29. 4. 2012 (ko je bila tožnica zaposlena pri prvo toženi stranki) ter za čas od 30. 4. 2012, ko je bila zaradi spremembe delodajalca prevzeta k drugi toženi stranki, do prenehanja pogodbe o zaposlitvi dne 9. 6. 2012 na podlagi izredne odpovedi s strani tožnice, podane v skladu z določbo 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odločitev zakonitega zastopnika toženih strank, s katero je znižal izhodiščne plače delavcev, v nasprotju z določbo 14. člena, točka e) pogodbe o zaposlitvi, po kateri sta se stranki dogovorili, da se zneski predvidenih obračunskih bruto plač ob upoštevanju zakonskih kriterijev lahko znižujejo do osnovnih bruto plač, zmanjšanih za 5 %, če družba ne dosega osnovnih minimalnih predvidenih in planiranih rezultatov. Pravilna pa je tudi odločitev, da sta toženi stranki v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi ob ugotovitvi, da niso bili doseženi osnovni minimalni predvideni in planirani rezultati, delavcem in s tem tudi tožnici lahko znižali osnovno bruto plačo za 5 %. Pritožba svojega stališča, da „ima sodno varstvo samo izhodiščna plača po kolektivni pogodbi in ne osnovna plača po pogodbi o zaposlitvi“ ni obrazložila. Stališče tožene stranke je zmotno in nima podlage niti v določbah ZDR niti v določbah kolektivnih pogodb, saj ni nobenega dvoma o tem, da sta tako delodajalec kot delavec dolžna spoštovati obveznosti, prevzete s pogodbo o zaposlitvi (42. člen, 126. do 130. člena in druge določbe ZDR).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo delnih plačil potnih stroškov oziroma da so bili plačani vsi prispevki za tožečo stranko, saj le pavšalnih navedb s tem v zvezi ni mogoče niti preveriti. Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da so tožeči stranki neutemeljeno priznane zamudne obresti od zamudnih obresti, saj je izpodbijana odločitev o obrestnem zahtevku (5. alinea I. točke izreka, v kolikor se nanaša na drugo toženo stranko ter 4. alinea II. točke izreka sodbe) v skladu z določbo 381. člena OZ, po kateri je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Tudi stališču pritožbe, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, nezakonita, ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila podana v skladu z določbami 112. člena ZDR iz utemeljenega odpovednega razloga. Ker tožeča stranka sploh ni bila seznanjena s spremembo delodajalca, je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res izpeljan s prvo toženo stranko, vendar je naknadno, ko je bila seznanjena s prehodom k drugemu delodajalcu, tožnica z dopisom z dne 14. 6. 2012 obvestila drugo toženo stranko, da se izredna odpoved nanaša tudi na družbo A. d.o.o., ker gre v primeru prvo in drugo tožene stranke za pravno nasledstvo (priloga A 6). Zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je bila v dobri veri, da je še vedno v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, upravičena do odškodnine za čas odpovednega roka, pravilna. Ob spremembi delodajalca po 73. členu ZDR preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Zato obstaja delovnopravna kontinuiteta tudi v zvezi z razlogi na strani delodajalca za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbami 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke: V zvezi z odločitvijo o stroških postopka je tožeča stranka vložila predlog za izdajo popravnega sklepa oziroma podredno pritožbo, v kateri se sklicuje na očitno pisno pomoto v izreku in obrazložitvi sodbe, saj je sodišče v njej navedlo, da je tožeča stranka stroškovnik vložila po zaključku naroka, zato so ji bili priznani le stroški, priglašeni na pisnih vlogah, namesto v stroškovniku priglašenih višjih stroškov v znesku 787,28 EUR.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko navedene vloge ni štelo za predlog za izdajo sklepa o popravi sodbe, saj iz njene vsebine izhaja, da gre za pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Pritožba se namreč ne nanaša na nepravilnosti, ki bi jih bilo mogoče popraviti s sklepom o popravi sodbe v smislu 328. člena ZPP, ker ne gre niti za napake v imenih in številkah niti za druge očitne pisne in računske pomote, ki bi jih lahko predsednik senata popravil kadar koli s posebnim sklepom o popravi.

Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča o stroških postopka, ki je tožeči stranki sicer priznalo stroške, priglašene do konca glavne obravnave, vendar le tiste, ki so bili priglašeni v tožbi, ne pa višjih stroškov, priglašenih v stroškovniku tožeče stranke, kar je utemeljilo z dejstvom, da je tožeča stranka stroškovnik vložila po zaključku naroka. Pooblaščenka tožeče stranke naj bi, kot izpostavlja pritožba, stroškovnik vložila neposredno na samem naroku, še pred zaključkom obravnave in pred podpisom zapisnika o glavni obravnavi, ne pa naknadno pisno ali kakorkoli drugače, kar naj bi bilo razvidno iz samega spisa in dejstva, da se stroškovnik, datiran na dan glavne obravnave, nahaja v spisu in da ni bil poslan naknadno s pisno vlogo, pa tudi ne pred narokom.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je na stroškovniku tožeče stranke (l. št. 31) uradni zaznamek sodnika, da je bil stroškovnik vložen po zaključku glavne obravnave. Čeprav je uradni zaznamek nekoliko pomanjkljiv, ker ne vsebuje natančnega podatka o tem, kdaj je bil stroškovnik s strani tožeče stranke vložen, pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v resničnost navedenega uradnega zaznamka. Zlasti zato, ker v zapisniku o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo (l. št. 30) ni nobenega zapisa o priglasitvi stroškov s strani pravdnih strank, kar je sicer običajna vsebina zapisnika, kadar se glavna obravnava zaključi (zapis, da stranke priglašajo stroške in vložijo stroškovnike). Tožeča stranka je, kot izhaja iz zapisnika, ugovarjala nekatere absolutne bistvene kršitve, ni pa imela pripomb oziroma ugovorov v zvezi s priglasitvijo stroškov. Zapisnik je brez pripomb in ugovorov podpisala. Skladno z določbo 3. odstavka 124. člena ZPP imajo stranke pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, v 4. odstavku istega člena ZPP pa je določeno, da se, kadar je treba v zapisniku kaj popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, to zapiše na koncu zapisnika, na zahtevo teh oseb pa se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. Ker tožeča stranka ni imela nobenih ugovorov v zvezi z vsebino zapisnika, ki ne vsebuje podatka o tem, da je vložila stroškovnik in priglasila stroške, je očitno, da je bil stroškovnik res vložen po zaključku naroka. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno v skladu z določbo 3. odstavka 163. člena ZPP, po kateri mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, pravilno odločilo o stroških postopka in tožeči stranki priznalo le stroške, ki so bili priglašeni pravočasno (to je v tožbi). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo odločitev o stroških v izpodbijani sodbi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.