Jedro

Kupec opravičeno terja dvojno aro od prodajalca, če je le-ta odgovoren za neizpolnitev pogodbe. Kupec ima v tem primeru izbirno pravico po 80/2 čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v izreku o pravdnih stroških razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo od zneska tolarske protivrednosti 4000 DEM obresti, ki teko od 2.12.1991 do 16.9.1992. S presežkom je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožnik pa je dolžan tožencu povrniti na 48.365,00 SIT odmerjene pravdne stroške. Sodišče ugotavlja, da je toženec res tožniku prodajal svoj in solastninski delež Z. Z., ne da bi imel od Z. pooblastilo za sklepanje pogodbe. Ni sporen prejemek 4000 DEM, kolikor je tožnik tožencu izročil. Cena je bila določena ob pogajanju za oba solastnika, vendar Z. pri teh pogajanjih ni sodeloval in pogodbe ni podpisal, čeprav toženec trdi, da je imel od njega pooblastilo. Ker je tožnik kupoval od toženca in od Z. njun solastninski delež, Z. pa kot pogodbena stranka ni sodeloval, po mnenju sodišča prve stopnje pogodba sploh ni nastala in zato ni moč uporabiti določila Zakona o obligacijsih razmerjih o ari. Znesek 4000 DEM je toženec torej prejel brez pravnega naslova in bi ga bil dolžan vrniti, to pa je toženec tudi storil. Ker pogodba ni bila sklenjena, tožnik neupravičeno zahteva od toženca vrnitev dvojnega zneska, saj izročeni denarni znesek ne predstavlja are. Tožnik je upravičen do zamudnih obresti od izročitve denarja do takrat, ko je bil pozvan, naj pride po ta denar, kajti toženec je bil ves čas pripravljen tožniku ta denar vrniti, v primeru upniške zamude pa prenehajo teči zamudne obresti.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov 353. čl. ZPP, izpodbija le zavrnilni del sodbe in predlaga, naj se sodba tako spremeni, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je bila pogodba vsaj za toženčev solastninski delež veljavno sklenjena in tudi napravljena je bila pismena pogodba. Med izvedenimi dokazi, to je pismeni zapis kupne pogodbe, in med zaključki izpodbijane sodbe so torej takšna nasprotja, ki napotujejo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženec je lahko brez vseh ovir prodal svoj solastninski delež, tudi iz zapisa kupne pogodbe sledi, da je predmet kupoprodajne pogodbe solastninski delež.

Tudi tožnik bi se zadovoljil zaenkrat z nakupom solastninskega deleža in zato je nerazumljivo, da sodišče smatra, da pogodba sploh ni nastala. Po drugi strani pa je toženec prav dobro poznal pojem are, v zapisu kupne pogodbe pa je tudi točno določeno, da izroči tožnik tožencu znesek 4000 DEM kot aro. Za neizpolnitev pogodbe je v celoti odgovoren toženec, ko je že prodano nepremičnino kasneje prodal drugemu kupcu. Po 80. členu Zakona o obligacijskih razmerjih v takem primeru tožnik lahko izbira, ali bo zahteval izpolnitev pogodbe, ali pa zahteval vrnitev dvojne are. Vsekakor zadenejo toženca vse sankcije zaradi neizpolnitve pogodbe. Poudariti je, da je toženec lažno prikazoval, da ima pooblastila tudi od drugih solastnikov, aro pa je prejel na račun svojega solastninskega deleža, kar je zapisano v pogodbi. Sicer pa je toženec odgovoren tudi odškodninsko, to pa predstavljajo ravno zamudne obresti, zato bi sodišče prve stopnje moralo obresti priznati vse od prejema zneska do takrat, ko je bil znesek dejansko vrnjen, to je bilo dne 6.4.1993. Z. Z. sploh ni bil podpisnik pogodbe, čeprav je v pogodbi napisan kot pogodbena stranka, aro pa je dobil le toženec in le on je dolžan dvojno aro tožniku povrniti.

Na pritožbo je toženec odgovoril in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Po navedbah tožnika pritožba napačno tolmači izvedene dokaze in protispisno pripisuje tožencu izjavo, ki jo je na glavni obravnavi dejansko podal tožnik, ravno tako pritožba napačno tolmači vse druge dokaze ter tudi napačno uporabi materialno pravo. Zamudne obresti so pravilne, upniška zamuda je podana, kajti tožnik je prišel k odvetniku tožene stranke, pa takrat ni hotel sprejeti ponujenih 4.000 DEM, ampak je hotel imeti dvojno plačilo tega zneska, do katerega pa ni opravičen.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je trega ugotoviti, da je prisodilni del sodbe postal pravnomočen, ker se toženec ne pritožuje in je sodišče druge stopnje razveljavilo le zavrnilni del sodbe obenem z izrekom o pravdnih stroških.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ne najde nobene bistvene kršitve določb postopka, je pa glede na napačno uporabljeno materialno pravo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba zatrjuje, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pri tem zlasti ocenjuje izjave pravdnih strank, vendar trditvam pritožbe ni moč slediti. Iz razpravnega zapisnika z dne 6.4.1993 namreč sledi, da je bil ravno tožnik tisti, ki je opredeljeval pojem are in da si je predstavljal aro v tem smislu, da se ara doplira, če se posel razdre. V tem smislu povzema dokaze tudi prvo sodišče in pritožba nepravilno izjavo tožnika pripisuje tožencu.

Sodišče prve stopnje pa pravzaprav niti ne utemeljuje svoje odločitve z izjavami o vedenju ali nevedenju pojma are, ampak z dejstvom, naj bi pogodba sploh ne bila sklenjena.

Sodišče druge stopnje mora še glede na trditve pritožbe in odgovora na pritožbo poudariti, da tožencu pač ne bo verjeti, da ni poznal pojma are. Pojem are je vendar tako splošno znan med ljudmi, da je o ari prav gotovo tudi toženec bil seznanjen in je vedel, kaj ara predstavlja. Končno pa je tudi v zapisu kupne pogodbe navedeno, da prejme prodajalec S. A. ob podpisu pogodbe kot aro znesek 4000 DEM, to je 1/10 dogovorjene kupnine. Značilno je, da pri svojem zaslišanju, ko toženec trdi, da ne ve, kaj je to ara, operira s pojmom predpogodbe, ki pa je pravno bolj zapleten kot pojem are. Tem trditvam toženca ne bo moč slediti in je nujno zaključiti, da je bil dani znesek mišljen kot ara in da je kot aro toženec ta znesek tudi prejel. Sodišče druge stopnje se ne more strinjati z mnenjem prvega sodišča, da kupna pogodba sploh ni bila sklenjena. Pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je pravni posel, to je sklenitev pogodbe, le izročitveni način je predpisan z vknjižbo v zemljiški knjigi, kakor to določa 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Pogodba za nakup nepremičnine mora biti sklenjena v pismeni obliki. Pravdni stranki sta dne 2.12.1991 sklenili kupno pogodbo, v kateri je res naveden kot prodajalec tudi Z. Z., vendar le-ta pogodbe ni podpisal, toženec pa od njega ni imel pooblastila za sklepanje pogodbe. Vendar se kupna pogodba glasi na prodajo in nakup solastnega deleža, torej je bil pravni posel sklenjen med sedanjima pravdnima strankama za nakup solastnega deleža, s katerim je toženec kot solastnik lahko razpolagal. Ni razloga, da bi se smatralo, da pogodba sploh ni bila sklenjena, nasprotno, pogodba za nakup solastnega deleža na nepremičnini je bila zapisana in podpisana tako od prodajaleca kot od kupca. Ker pa je bila pogodba sklenjena, ne pa izpolnjena, pridejo v poštev določila o ari po členu 79. in 80. Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker je sodišče prve stopnje smatralo, da pogodba sploh ni bila sklenjena in zato ni moč uporabiti določil o ari, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, na čigavi strani je razlog za neizpolnitev pogodbe. V tem pa je zazreti pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja in zaradi tega sodišče druge stopnje razveljavlja zavrnilni del sodbe.

Ob predpostavki, da je bila kupna pogodba vendar sklenjena med pravdnima strankama, bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku podrobneje zaslišati pravdni stranki, morebiti opraviti predlagano soočenje in nato ugotoviti, ali sta pravdni stranki dejansko sklepali pogodbo le med sabo, ali je bil pogoj za veljavnost pogodbe tudi pristanek ostalih solastnikov, ali pa se je tožnik zadovoljil pri sklepanju pogodbe le s solastninskim deležem dejanskega prodajalca, to je S. A. Nobenega dvoma pa ni, da je ravno prodajalec bil tisti, ki je kasneje odstopil od pogodbe in je skupaj z ostalimi solastniki že prodano nepremičnino prodal drugemu kupcu.

Tožnik ima res po 80. členu Zakona o obligacijskih razmerjih izbirno pravico, pa v smislu 2. odst. že citiranega člena zahteva vrnitev dvojne are. Znesek 4000 DEM je tožnik že prejel in je zato upravičeno skrčil tožbeni zahtevek še na preostalih 4000 DEM. Sodišče bo moralo torej ugotoviti, ali je tožnik upravičen do vrnitve dvojne are in v tej luči izvajati dokaze, nato pa uporabiti ustrezna določila Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo prvega sodišča o višini obrestne mere, strinja se tudi z razlogi izpodbijane sodbe, da upniška zamuda ni mogla nastopiti takrat, ko naj bi toženec hotel tožnikovi ženi izročiti 4000 DEM. Upravičenec za prejem denarja je tožnik, ne pa njegova žena. Pritožbene trditve o zamudnih obresti ne bodo vzdržale presoje, kajti treba je upoštevati določila 325 in 326. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Pri tem je zlasti treba opozoriti še na 2. odst. 310. člena citiranega zakona, po katerem mora upnik sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, torej je upnik neupravičeno odklonil delno izpolnitev denarne obveznosti. Od dneva takšne neupravičene odklonitve delne izpolnitve denarne obveznosti teče upniška zamuda, takrat torej prenehajo teči zamudne obresti. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, kdaj je ta upniška zamuda nastala. Zaradi točne ugotovitve tega datuma bo moralo prvo sodišče opredeljeno navesti, ali je zahtevek tožnika iskovina ali prinosnina, kajti zastopnik toženca je tožnika pozval v svojo pisarno, naj pride po dolžni denar. Iz dosedaj zbranih podatkov bi sledilo, da se je tožnik res zglasil v pisarni toženčevega zastopnika in v tem primeru bi utegnilo biti stališče prvega sodišča glede teka zamudnih obresti pravilno. Vendar mora sodišče prve stopnje tudi v to smer izvajati dokaze in nato pravilno uporabiti že citirana zakonita določila.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje še sklenilo, da bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, prvo sodišče odločalo v svoji končni odločbi.