Jedro

Ni utemeljena navedba tožeče stranke, da Krajevna skupnost P., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, katerim tožeča stranka niti ne ugovarja, v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik spornega poslovnega prostora, ni pravna oseba. Po 18. čl. Zakona o lokalni samoupravi se lahko na območju občine ustanovijo ožji deli občine (krajevne, vaške ali četrtne skupnosti). Po 19.c členu omenjenega zakona statut občine lahko določi, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava. Ker je v konkretnem primeru v zemljiški knjigi Krajevna skupnost P. vpisana kot lastnica poslovnega prostora, ki je predmet spora med pravdnima strankama, tožeča stranka res ni izkazala, da bi bila ona lastnica spornega poslovnega prostora.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi t a sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje tožbo po pridruženi zadevi opr. št. Pg 49/2001 zavrglo v delu glede plačila glavnice 1.162.276,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, nato pa odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini opr. št. Ig 99/00025 z dne 8.3.1999 v točkah 1 in 3 razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo glavnice v višini 681.961,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna v roku 8-ih dni povrniti toženi stranki v znesku 129.086,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče tako izpodbijano sodbo kot sklep v celoti razveljavi. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, tudi če bi menilo, da gre za položaj iz 189. čl. ZPP, postopati tako, da bi zavrglo zahtevek po novi tožbi le za znesek, ki je vsebovan v prvi tožbi, o presežku zahtevka pa bi moralo vsebinsko odločiti. Tako pa je odločalo po vsebini le o tožbenem zahtevku glede zneska 681.961,10 SIT, kolikor znaša razlika med zahtevkoma po obeh tožbah. Tožena stranka tudi ni nikoli ugovarjala, da tožeča stranka ni bila lastnik spornih poslovnih prostorov, trdila je le, da je sama lastnica spornih prostorov. Ni pa tudi utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni lastnik spornih prostorov, ker naj bi bila to Krajevna skupnost P.. Le-ta ni pravna oseba in vse svoje pravice uresničuje v okviru lokalne samouprave v Občini V. kot tožeči stranki.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, češ da je odločilo po vsebini le o tožbenem zahtevku glede zneska 681.961,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. S prvo tožbo oziroma izvršilnim predlogom, na podlagi katerega je bil izdan sklep sodišča prve stopnje z dne 8.3.1999 opr. št. Ig 99/00025, je sodišče prve stopnje odločalo o glavnici v višini 1.162.276,90 SIT s pp. Z drugo tožbo, ki je bila zavedena pod opr. št. Pg 167/99, pa je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke še plačilo zneska 1.844.238,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V tem znesku je zajet tudi znesek glavnice 1.162.276,90 SIT iz prve tožbe. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom zavrglo drugo tožbo glede zneska 1.162.276,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, kar je razvidno iz izreka I izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje. Ni pa točno, da je sodišče prve stopnje po vsebini zavrnilo tožbeni zahtevek le za razliko, kakršna izhaja iz zneska, ki ga uveljavlja tožeča stranka z drugo tožbo v primerjavi z zneskom, ki se uveljavlja v prvi pravdi, to je glede zneska 681.961,10 SIT s pp. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini opr. št. Ig 99/00025 z dne 8.3.1999 v točkah 1 in 3 razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, kar pomeni, da je po vsebini odločilo tudi o tistem delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavila v prvi tožbi glede zneska 1.162.276,90 SIT s pp. Tako v tej smeri ni nobene kršitve postopka, na katero nakazuje tožeča stranka v svoji pritožbi. Kar pa se tiče same vsebine zadeve, seveda v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke po vsebini, pa je po mnenju pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo namreč je, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila lastnik spornega poslovnega prostora. Ni tudi točna navedba tožeče stranke v pritožbi, češ da tožena stranka ni ugovarjala, da ni tožeča stranka lastnik poslovnega prostora, saj je na naroku dne 9.12.2004 izrecno navedla, da tožeča stranka ni lastnik spornega prostora. Celo v primeru, če bi tožena stranka res navajala le, da je ona sama lastnik spornega poslovnega prostora, bi to jasno pomenilo, da s tem prereka tudi lastnino tožeče stranke na tem prostoru. Kar pa se tiče navedb tožeče stranke, češ da je tudi v primeru, če je lastnik spornega poslovnega prostora KS P., podana aktivna legitimacija tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi glede tega vprašanja sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Ni namreč utemeljena navedba tožeče stranke, da KS P., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, katerim tožeča stranka niti ne ugovarja, v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik spornega poslovnega prostora, ni pravna oseba. Po 18. čl. Zakona o lokalni samoupravi se lahko na območju občine ustanovijo ožji deli občine (krajevne, vaške ali četrtne skupnosti). Po 19.c členu omenjenega zakona statut občine lahko določi, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava. Ker je v konkretnem primeru v zemljiški knjigi Krajevna skupnost P. vpisana kot lastnica poslovnega prostora, ki je predmet spora med pravdnima strankama, tožeča stranka res ni izkazala, da bi bila ona lastnica spornega poslovnega prostora. Pritožbeno sodišče je iz vseh navedenih razlogov pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.