Jedro

Javni tožilec se upravičeno pritožuje, ker sodišče prve stopnje obdolžencema poleg kazni ni izreklo tudi varnostnega ukrepa po členu 70 KZ SFRJ, saj so za izrek te kazenske sankcije izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Obdolženca sta tuja državljana, obsojena sta bila na zaporni kazni, v Republiki Sloveniji nimata prijavljenega prebivališča in zaposlitve, podatki o njunem prejšnjem življenju pa kažejo, da je pri obdolžencih očitno že v precejšnji meri zakoreninjeno nagnjenje k izvrševanju kaznivih dejanj. Zaradi takšnega načina življenja in ker obstaja nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj po prestani kazni, se javni tožilec upravičeno zavzema za izrek varnostnega ukrepa po členu 70 KZ SFRJ.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se obdolženima F.P. in M.O. na podlagi 70. čl. KZ SFRJ izrečeta varnostna ukrepa izgona tujca iz države, vsakemu za čas 2 (dveh) let. Pritožba obdolženega M.O. pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Na podlagi 4. odst. 98. čl. ZKP se obdolženi M.O. oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 95. čl. ZKP.

Obrazložitev

Obdolžena F.P. in M.O. sta bila z izpodbijano sodbo spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu izvršila kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po 1. odst. 170. čl. KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ, obdolženi F.P. sam pa še kaznivo dejanje tatvine po 2. odst. 165. čl. KZ RS. Za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila sta jima bili na podlagi 1. odst. 170. čl. KZ RS določeni kazni, vsakemu po 6 mesecev zapora, obdolženemu F.P. pa za kaznivo dejanje tatvine na podlagi 2. odst. 165. čl. KZ RS kazen en mesec zapora. Na podlagi 1. odst. 49. čl. KZ SFRJ je sodišče prve stopnje obdolžencema izreklo enotne kazni: obdolženemu F.P. 3 leta in 11 mesecev zapora, obdolženemu M.O. pa 2 leti in 10 mesecev zapora, pri čemer je, poleg že navedenih kazni za posamezna kazniva dejanja, upoštevalo tudi kazni iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v X, enote v X, s katero je bila za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odst. 166. čl. KZ RS obdolženemu F.P. izrečena kazen 3 leta in 6 mesecev zapora, obdolženemu M.O. pa kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. Po 1. odst. 50. čl. KZ SFRJ je sodišče prve stopnje obdolžencema v izrečeni enotni kazni vštelo pripor in že prestano kazen in sicer M.O. od 13.5.1991 od 10 ure dalje, obdolženemu F.P. pa od 12.8.1991 od 10.45 ure dalje.

Na podlagi 4. odst. 98. čl. ZKP sta bila obdolženca oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 95. čl. ZKP.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila javni tožilec in obdolženi M. O. Prvi se pritožuje zaradi odločbe o varnostnem ukrepu in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremeni in obdolžencema izreče še varnostna ukrepa izgona tujca iz države po čl. 70 KZ SFRJ.

Obdolženi M. O. pa, kot je razbrati iz njegove pritožbe, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in se zavzema za oprostitev obtožbe ali razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje.

Utemeljena je le pritožba javnega tožilca.

Obdolženi M. O. v pritožbi navaja, da kaznivega dejanja odvzema motornega vozila ni storil, da z okoliščinami odvzema vozila ni bil seznanjen in da naj bi na zadnji glavni obravnavi to potrdil tudi obdolženi F. P..

Pritožnik s takšnimi navedbami prihaja v protislovje z njegovim jasnim in popolnim priznanjem kaznivega dejanja na zadnji glavni obravnavi dne 14.9.1993 (list. št. 72) in enakim priznanjem obdolženega F. P. na isti glavni obravnavi in tudi v preiskavi dne 27.12.1990 (list. št. 13 in 14). Obdolženca sta namreč pri vseh navedenih zaslišanjih skladno opisovala, v kakšnih okoliščinah sta skupaj vzela tujo motorno vozilo, kakšni sta bili njuni vlogi pri odvzemu, navedla sta celo motive za storitev kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je takšna njuna zagovora, ki sta podprta tudi z drugimi dokazi, upravičeno ocenilo kot verodostojna. Sprejete dokazne ocene ne more omajati ali ovreči pritožnikovo posplošeno in neargumentirano zanikanje kaznivega dejanja, zaradi česar je moralo sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Obdolženčeva pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 379. čl. ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Preizkus izpodbijane sodbe v tem delu je pokazal, da sta bili obdolženemu O. glede na ugotovljene okoliščine izrečeni primerni posamezni in enotna kazen. Zlasti še, če se upošteva, da je ta obdolženec v času storitve kaznivega dejanja komaj dopolnil 18 let in da je od takrat poteklo že skoraj 3 leta, zaradi česar strožje kaznovanje po tolikšnem času ne bi bilo smotrno, kljub prejšnji obsodbi za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odst. 166. čl. KZ RS.

Upravičeno pa se pritožuje javni tožilec, ker sodišče prve stopnje obdolžencema poleg kazni ni izreklo tudi varnostnega ukrepa izgona tujca iz države po čl. 70 KZ SFRJ, saj so za izrek takšne kazenske sankcije izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

Iz podatkov spisa izhaja, da sta obdolženca državljana Republike BiH, torej tuja državljana. V Republiki Sloveniji nimata prijavljenega prebivališča in tudi nimata zaposlitve. Podatki o njunem dosedanjem načinu življenja in obsodbah, ki jih navajata obdolženca in ki jih v svoji pritožbi podrobneje povzema tudi javni tožilec, dovoljujejo oceno, da je pri obeh obdolžencih, kljub njuni mladosti, očitno že v precejšnji meri zakoreninjeno nagnjenje k izvrševanju kaznivih dejanj, s katerimi na takšen ali drugačen način posegata po tujem premoženju. Navedene okoliščine, skupaj z okoliščinami in načinom storitve sedaj obravnavanih kaznivih dejanj kažejo na nevarnost, da bi utegnila obdolženca po prestani kazni ponavljati kazniva dejanja.

Zato javni tožilec upravičeno poudarja, da obdolženca v naši državi nista zaželjena in da jima je potrebno z izrekom varnostnega ukrepa izgona tujca iz države za določen čas preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj.

Po navedenem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi javnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencema po čl. 70 KZ SFRJ izreklo tudi varnostna ukrepa izgona tujca iz države, vsakemu za čas dveh let. Sodišče sme izreči tujcu ta ukrep za 1 do 10 let ali za vselej. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, pritožbo obdolženega M. O. pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obdolženi O. oproščen tudi plačila stroškov pritožbenega postopka v navedenem obsegu (4. odst. 98. čl. in 101. čl. ZKP).

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (KZ SFRJ in ZKP) je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).