Jedro

Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvi določb 7. in 8. člena ZPP, ker naj bi sodišči pri odločanju o tem, ali je bila kupnina plačana, uporabili prenizek dokazni standard, in ker naj bi nedopustno razširili toženkino trditveno podlago s toženkinim zaslišanjem. Toženka je v odgovoru na tožbo namreč zatrjevala, da je bila kupnina v celoti plačana, pogodba realizirana, cena pa ustrezno določena glede na obremenitev. To pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje, njegovo odločitev pa je potrdilo sodišče druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki in stranski intervenientki njune stroške revizijskega postopka v znesku 991,49 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo primarno zahtevala ugotovitev, da, je pogodba, sklenjena med pok. I. J. in toženko za sporno nepremičnino nična ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, podredno pa, ugotovitev, da je ista pogodba navidezna in izstavitev zemljiškoknjižne listine (prvo postavljeni podredni zahtevek) ali plačilo 79.285,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugo postavljeni podredni zahtevek). Zatrjevala sta, da je bila prodajna pogodba sklenjena izključno in samo zato, da tožnika iz naslova zakonitega, zlasti pa nujnega dednega deleža ne bi prejela ničesar. Toženka ni plačala kupnine, ki je tudi sicer bila določena prenizko glede na tržno vrednost nepremičnine.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in prvo ter drugo postavljeni podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba, sklenjena med pok. I. J. in toženko za nepremičnino, vpisano pod vl. št. 1890, k. o. ... nična ter na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (primarni zahtevek) oziroma na ugotovitev, da je ista pogodba navidezna in izstavitev zemljiškoknjižne listine (prvo postavljeni podredni zahtevek) ter zahtevek za plačilo 79.285,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugo postavljeni podredni zahtevek). Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna povrniti toženki in stranski intervenientki njune odmerjene pravdne stroške. Zaključilo je, da je bila sporna pogodba veljavno sklenjena in ni nična ter je v celoti odplačna. Tožnika nista dokazala darilnega namena pogodbe in tudi nista dokazala, da je bila sklenjena izključno in samo z namenom izigrati tožnika kot zakonita dediča po pok. I. J. Glede na dogovorjeno breme dosmrtne pravice stanovanja ob sklenitvi prodajne pogodbe kupnina tudi ni tako nerealno nizka, da bi to samo po sebi kazalo, da gre za navidezen pravni posel. Drugih okoliščin, ki bi kazale na navidezen pravni posel sodišče ni našlo. Ker je bila kupnina s strani toženke že v celoti plačana pok. I. J., je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo kupnine.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnika vlagata zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje ter odloči o stroških postopka kot o nadaljnjih pravdnih stroških. Uveljavljata kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sta nižji sodišči pri odločanju uporabili prenizek dokazni standard, zaradi katerega sta ugotovili plačilo kupnine ter neenako obravnavali pravdni stranki. Dokazno breme plačila kupnine, kot negativnega dejstva, je na podlagi sodne prakse na tisti stranki, ki zatrjuje pozitivno dejstvo, torej v konkretni zadevi na toženi stranki. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2000 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 1154/99, II Cpg 252/2000 in I Cpg 422/2003). Pok. I. J. ni nikdar prejel nakazila kupnine na svoj TRR, toženka pa ni predlagala nikakršnega dokaza, da je bila kupnina plačana v celoti. Nižji sodišči sta tudi nedopustno razširili toženkino zaslišanje na njene trditve in tako nedopustno razširili toženkino trditveno podlago, saj nobena izmed strank ni zatrjevala, da je bila kupnina plačana v gotovini v roke pok. I. J. Toženka je zgolj navedla, da je bila pogodba realizirana in kupnina plačana ter da je bila cena ustrezno določena glede na obremenitev. Ni pa zatrjevala, kot sta zaključili sodišči, da je imel pokojnik iz naslova dediščine večje obveznosti; da je bila toženka s pokojnikom v dobrih odnosih in da so se večkrat videvali, zaradi česar sta tudi sklenila prodajno pogodbo; da je logično, da pokojnik tožnikoma ni mogel ponuditi večjega zneska poplačila kot 3,000.000,00 SIT; da sta pokojnik in stranska intervenientka po sklenitvi prodajne pogodbe živela v nepremičnini, od smrti dalje pa stranska intervenientka sama; da je bil pokojnik natančen človek in da je povsem običajno, da je hotel zapisati še dodatno potrdilo glede tako visokega zneska kupnine ipd. Ker sta tožnika zatrjevala, da se prodajna pogodba nikdar ni izvrševala, ker je bila nična, tudi sicer pa navidezna, je celotna obveznost dokazovanja vseh elementov realizacije prodajne pogodbe na toženkini strani. Zaradi kršitve pravil o materialnem dokaznem bremenu sta nižji sodišči tudi kršili materialno pravo. Uveljavljata tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je imela prodajna pogodba darilni namen do stranske intervenientke, sodišče pa v zvezi s tem sploh ni zavzelo stališča, niti ni ugotavljalo trditev tožnikov o ničnosti. Priglašata stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki in stranski intervenientki, ki sta nanjo odgovorili. Predlagata, se revizijo v celoti zavrne in tožnikoma naloži plačilo njunih stroškov revizijskega postopka. Navajata, da dejstvo, da je bila kupnina plačana, izhaja že iz same prodajne pogodbe, sicer pa nadaljnja potrditev plačila kupnine izhaja tudi iz potrdila o prejemu kupnine in pisanja pok. I. J. tožnikoma. Dodajata še, da v času bolezni pokojnika toženka zanj ni skrbela, ker ni bilo potrebe, saj je zanj skrbela njegova žena - stranska intervenientka, sicer tudi toženkina mati.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, sta dne 26. 8. 2002 pok. I. J. kot prodajalec in toženka kot kupka v pisni obliki sklenila prodajno pogodbo glede nepremičnine parc. št. 961/35, vpisane pri vl. št. 1890, k. o. K. - v naravi dvorišče v izmeri 201 m2 in stanovanjska stavba, v izmeri 189 m2 (v nadaljevanju prodajna pogodba). Obveznost toženke kot kupke je bila sestavljena iz dveh delov, in sicer kupnine v znesku 19,000.000,00 SIT (79.285,60 EUR), ki jo plača kupec prodajalcu v celoti ob sklenitvi pogodbe, kar potrdi z lastnoročnim podpisom (4. točka prodajne pogodbe), in bremena dosmrtne pravice stanovanja za prodajalca in njegovo ženo, stransko intervenientko (3. točka prodajne pogodbe). Toženka se je zavezala tudi, da bo skrbela za prodajalca in stransko intervenientko in jima pomagala. Prodajna pogodba je bila notarsko overjena in realizirana s strani obeh pogodbenih strank. V zemljiški knjigi je bil izveden vpis lastninske pravice, kupnina je bila plačana v celoti, toženka pa je tudi omogočila bivanje v nepremičnini prodajalcu do njegove smrti, stranska intervenientka pa v nepremičnini biva še sedaj.

8. Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvi določb 7. in 8. člena ZPP, ker naj bi sodišči pri odločanju o tem, ali je bila kupnina plačana, uporabili prenizek dokazni standard, in ker naj bi nedopustno razširili toženkino trditveno podlago s toženkinim zaslišanjem. Toženka je v odgovoru na tožbo namreč zatrjevala, da je bila kupnina v celoti plačana, pogodba realizirana, cena pa ustrezno določena glede na obremenitev. To pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje, njegovo odločitev pa je potrdilo sodišče druge stopnje. Revidenta poskušata s ponovnimi navedbami, da je bila prodajna pogodba sklenjena z namenom izigrati tožnika kot zakonita dediča po pok. I. J. in z namenom darila stranski intervenientki ter da kupnina ni bila plačana, vsebinsko izpodbiti dokazno oceno in ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji ter potrjeno na drugi stopnji. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je prepovedan revizijski razlog tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev pravdnega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato teh navedb ni mogoče upoštevati.

9. Tudi ne drži revizijski očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje, predvsem kar se tiče ugotovitve, da je prodajna pogodba veljavno sklenjena in da je bila kupnina plačana).

10. Revidenta se v obravnavani zadevi na razlog zmotne uporabe materialnega prava zaradi kršitve pravil o materialnem dokaznem bremenu zgolj sklicujeta, vsebinsko pa ga ne opredelita in ne konkretizirata. Prav tako se zgolj sklicujeta na kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Takšno sklicevanje ne pomeni argumentirane in konkretizirane trditve o zmotni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi, zato je revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnika do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičena, ker z revizijo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa sta toženki in stranski intervenientki (na isti pravni podlagi), ki sta argumentirano odgovorili na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.800 odvetniških točk po tar. t. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 826,24 EUR in 20% DDV v znesku 165,25 EUR.

13. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.