Jedro

Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da znaša tožničina plača 75 % osnovne plače direktorja družbe, nista pa se dogovorili, da se pri višini plače upoštevajo kriteriji Združenja manager oziroma natančnejša določila Pogodbe o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev. Takšni akti tako ne morejo predstavljati pravne podlage obračun plače, pa tudi sicer predstavljajo zgolj usmeritve za urejanje plačnega sistema na tem področju. Tožnica je tako v spornem obdobju pravilno prejemala 75 % osnovne plače direktorja družbe oziroma v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno plačo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine plačati 7.682.286,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2003 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 341.526,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za plačilo kilometrine v znesku 2.171.330,00 SIT in za vračilo preveč izplačanih plač.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Ne strinja se s pavšalno oceno sodišča, da so vse njene navedbe glede vprašanja odpravnine navadno sprenevedanje, kar kaže na pristranost sodišča. Tožnica je odklonila ponujeno delovno mesto, zaradi česar ji je delovno razmerje in funkcija delavke s pooblastili prenehala. Glede tožnice je tako imela dejansko podlago, da ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ponudila novo, zaradi česar ne more vzdržati stališče, da je bila razrešena brez utemeljenega razloga. Sklenjeni sporazum med strankama po vsebini predstavlja samo dogovor o prenehanju delovnega razmerja tožnice dne 19.1.2003, in da je tega dne dolžna predati posle. V sporazumu ni nikjer navedeno, da ji je prenehala funkcija komercialnega direktorja. Zato sporazum ni mogoče pravno šteti kot konstitutivni akt o prenehanju delovnega razmerja, ampak le kot sporazum o datumu njegovega prenehanja. Ne strinja se z višino prisojenega zneska odpravnine. Tožnica je imela v pogodbi določeno plačo v višini 75 % osnovne plače direktorja, ki je bila določena na podlagi formule Združenja manager. Osnova za odpravnino je lahko predstavljala plača v višini 601.683,00 SIT na mesec, zadnji mesec dela tožnice pa je bil januar 2003 in ne december 2002. Sodišče prve stopnje je pri višini tožničine plače zmotno izhajalo iz podatkov obračuna plače za mesec december 2002. Tožena stranka spada med majhne gospodarske družbe, zaradi česar so vodilni delavci pri določitvi plač vezani na kriterije Združenja manager, kar pomeni, da so upravičeni do polovice dotedanjih plač. Tožnici je dejansko pripadala plača na podlagi bilančnih podatkov iz preteklega leta. Za leto 2002 so bili bilančni podatki znani šele februarja 2003, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve pobotnega ugovora zmotno izhajalo iz določbe 191. člena OZ. Tožnica je nezakonito in v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi zadržala nakazana preplačila. Nikoli se ni strinjala z zneskom odpravnine po višini, izvedenca je predlagala samo v primeru, če bi bil takšen znesek sporen. Tožnica je kilometrino dejansko prejemala na podlagi sklepa direktorja, ki je nezakonit. Zakonodaja ne dopušča pavšalnega obračuna potnih stroškov, ampak le na podlagi konkretno obračunane dejanske poti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo, tako da zavrne zahtevek za plačilo odpravnine in ugodi pobotnemu ugovoru oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V sporu se je presojala utemeljenost upravičenja tožnice do izplačila odpravnine po pogodbi o zaposlitvi tožnice s posebnimi pooblastili na delovnem mestu direktorja komercialnega področja, ki je bila med strankama sklenjena dne 28.12.1999 za nedoločen čas. Pri takšni pogodbi gre za individualno pogodbo o zaposlitvi, s katero sta se stranki dogovorili o medsebojnih pravicah, obveznostih, odgovornostih in pooblastilih delavke s posebnimi pooblastili, nadalje o višini plače, kot tudi o višini odpravnine in drugih pravicah ob prenehanju pogodbe. V 4. točki pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da znaša osnovna plača tožnice za polni delovni čas 75 % osnovne plače direktorja družbe. Stranki se v pogodbi nista ničesar dogovorili, da se bodo pri višini tožničine plače upoštevali kriteriji Združenja manager oz. natančneje določila Pogodbe o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Ur. l. RS, št. 64/1997) in Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (Ur. l. RS, št. 64/1997). Tudi če bi se, takšni akti ne morejo predstavljati pravnega vira oz. materialno podlago za obračun plač direktorjev in delavcev s posebnimi pooblastili, temveč zgolj napotila in usmeritve za urejanje plačnega sistema na tem področju. Enako stališče je razvidno tudi v strokovni razlagi – Član uprave družbe po koncu mandata (Pravna praksa št. 32-33/2001, stran 21). Zato je nesprejemljivo opozarjanje pritožbe na okoliščino, da je tožnica prejemala previsoko plačo, oz. da bi se ji morala obračunavati glede na velikost tožene stranke v polovični višini v skladu z navedenimi kriteriji in dogovori Združenja manager.

Neutemeljena je pritožba, da za prisojeno odpravnino tožnici ni bilo nobene dejanske podlage. Stranki sta dne 8.1.2003 sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja tožnice, v katerem sta (I. točka sporazuma) ugotovili nesporna dejstva, med ostalim, da pomeni odklonitev novega delovnega mesta prenehanje delovnega razmerja, se dogovorili (II. točka sporazuma), da tožnici sporazumno preneha delovno razmerje dne 19.1.2003, in da je do tega datuma dolžna predati posle ter ugotovili (III. točka sporazuma), da bo dogovor iz 9/3. točke pogodbe (višina odpravnine) predmet posebnega dogovora. Tako zapisana določila sporazuma je potrebno v skladu s 1. odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) uporabljati tako, kot se glasijo, pri čemer je potrebno samo pri razlagi spornih določil iskati skupen namen pogodbenih strank in jih razumeti tako, kot ustrezajo načelom obligacijskega prava (2. odstavek 82. člena OZ). V kolikor je nejasna pogodba oz. sporazum sklenjen po naprej pripravljeni vsebini, ki je bila predlagana ene od pogodbenih strank, je potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so določila v sporazumu dovolj jasna in kot takšna jih je potrebno upoštevati pri presoji sporne zadeve.

Zato je zmotno zavzemanje pritožbe, da je potrebno sporazum o prenehanju delovnega razmerja tožnice in vprašanja odpravnine presojati v skladu z določbo 9.1 pogodbe o zaposlitvi. Z navedeno pogodbeno določbo je zgolj dogovorjeno, da je tožena stranka samo v primeru razrešitve dolžna družba ponuditi tožnici drugo ustrezno delovno mesto, in če ni pripravljena sprejeti takšnega delovnega mesta, ji hkrati z razrešitvijo tudi preneha delovno razmerje v družbi. Za presojo zadeve je odločilna II. točka sporazuma o datumu sporazumnega prenehanja delovnega razmerja in predaji poslov. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do vsebine sporazuma in konkludentnih ravnanj obeh strank, da je bila njuna volja v tem, da je bila tožnica hkrati z dogovorom o prenehanju delovnega razmerja tudi razrešena, saj drugače ni mogoče razlagati zapisa v sporazumu, da je dolžna do datuma prenehanja delovnega razmerja obvezno predati posle.

Čeprav se stranki v sporazumu posebej nista dogovorili o višini odpravnine, je tožnica zaradi sporazumnega prenehanja delovnega razmerja in razrešitve v skladu s pravilno razlago določbe 9.3 pogodbe o zaposlitvi upravičena do prejema odpravnine v višini 6-kratnika zneska njene zadnje plače. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je to višina plače iz meseca decembra 2002, saj je to zadnji polni mesec tožničine zaposlitve na delovnem mestu direktorja komercialnega področja, in ne januar 2003, ker ji je še pred iztekom tega meseca prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pri višini prisojene odpravnine pravilno izhajalo iz bruto zneska plače po podatkih obračunskega lista za mesec december 2002. Gre za plačo, ki je bila tožnici obračunana po pogodbi o zaposlitvi, ki ne vsebuje dogovora (kot je v tej sodbi že obrazloženo), da se glede višine plače upoštevajo tudi kriteriji oz. dogovori Združenja managerjev.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev dosledno obrazložilo in se pri tem pravilno sklicevalo na obligacijska pravila o obravnavanju pobotnega ugovora v skladu z določbami OZ, kar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno sprejetih razlogov v izpodbijani sodbi ne ponavlja znova. Poleg tega nima tožena stranka nobene podlage za uveljavljanje preveč izplačane plače tožnici, ki ji je bila v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja obračunana v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Tudi ne do vrnitve izplačanih stroškov iz naslova prevoza. V tej zvezi ima takšna odločitev podlago v sklepu o pavšalnem plačevanju kilometrine, ki ga je za tožnico in še glede ostalih dveh delavcev izdal direktor tožene stranke dne 15.2.2000 v skladu z določbo V. točke Statuta tožene stranke. V kolikor tožena stranka smatra, da je bil sklep nezakonit, gre pri tem zgolj za njeno pavšalno opozarjanje samo za okoliščino na njeni strani, in ne za presojo veljavnosti sklepa v tem sporu.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke niso utemeljeni. Zato je zavrnilo njeno pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).