Jedro

Pristojbina za uporabo radijskih frekvenc se plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence in ne od dneva začetka dejanske uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklepe Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije, s katerimi je upravni organ prve stopnje odločil, da je tožeča stranka kot lastnik radijskih dovoljenj, ki so bila izdana 16.6.1999, in radijska dovoljenja, ki so bila izdana 3.9.1998 za uporabo radijske postaje v fiksnih omrežjih na lokacijah P. G., S/D, T., P., V. LTV, ŠL, L TV, L. GIZ, K., S., P., P. LTV, MS, S., Š/NG, T., N., T.v., N.m. GIZ, K., K., L., S. in N., za leto 1999 dolžna plačati pristojbine za uporabo radijske frekvence.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da so tožbeni ugovori, da je zavezanec pristojbino za uporabo radijske frekvence dolžan plačevati le od začetka uporabe in ne od pridobitve radijskega dovoljenja, neutemeljeni. Tudi Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. U-I-183/99-52 z dne 4.7.2002 zavzelo stališče, da gre pri plačevanju pristojbin za radijske frekvence za nadomestilo za uporabo omenjene naravne dobrine oziroma naravnega bogastva. Pristojbina se tako plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence in ne od dneva začetka uporabe, saj s tem, ko je frekvenca dodeljena enemu uporabniku, je ni mogoče dodeliti drugemu, tudi če je le-ta ne uporablja. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na višino pristojbine za uporabo radijskih dovoljenj, ki so bila izdana dne 16.6.1999. Ne drži trditev tožeče stranke, da naj bi Uprava RS za telekomunikacije za radijska dovoljenja, ki so bila izdana tega dne, obračunala pristojbino za celotno obdobje od 1.1.1999 do 31.12.1999. Višina pristojbine za radijska dovoljenja z dne 16.6.1999 je povsem v skladu s 3. odstavkom 14. člena Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98, v nadaljevanju Uredba). Iz določbe 7. odstavka 9. člena Uredbe po presoji sodišča prve stopnje jasno izhaja, za koga navedena olajšava velja, med njimi pa ni lokalnih nekomercialnih televizij, ustavnost oziroma zakonitost te določbe pa ne more biti predmet obravnave pred Upravnim sodiščem RS.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in s sklepom razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da določba 4. odstavka 35. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odl. US, 13/98 - odl. US) veže plačilo pristojbine na uporabo radijske frekvence. Izpodbijana sodba je zato v nasprotju z določili ZTel. Ustavno sodišče RS je v odločbi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, zavzelo stališče, da so radijske frekvence naravno javno dobro in da je uporaba tega naravnega javnega dobra možna pod pogojem, da se plača pristojbina. Tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi govori o plačilu pristojbine za uporabo naravnega javnega dobra, pri čemer pa ne navaja, da je potrebno plačati pristojbino od dneva pridobitve radijskega dovoljenja, kot to trdi sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Besedo "uporaba" iz 4. odstavka 35. člena ZTel je mogoče razlagati samo tako, da imetnik radijske frekvence le-to uporablja s trenutkom pridobitve radijskega dovoljenja, saj s tem trenutkom onemogoča pridobiti pravico do uporabe radijske frekvence drugi osebi. Razlaga, kot jo ponuja tožeča stranka, je v nasprotju z namenom norme. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 4. odstavka 35. člena ZTel je uporabnik dolžan za uporabo radijske frekvence plačati pristojbino. Po določbi 3. člena Uredbe pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno. V obravnavani zadevi ni sporno, da so bila tožeči stranki kot lastniku radijskih postaj izdana zadevna radijska dovoljenja. Sporno pa je, ali je tožeča stranka dolžna plačati pristojbino za uporabo radijskih frekvenc.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da se pristojbina plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence in ne od dneva začetka dejanske uporabe. Obveznost plačila pristojbine je tudi po presoji pritožbenega sodišča vezana na lastništvo radijskega dovoljenja oziroma se plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je pristojbina nadomestilo za uporabo omejene naravne dobrine oziroma naravnega bogastva radijskih frekvenc, s tem pa, ko je frekvenca dodeljena določenemu subjektu, je ni mogoče dodeliti nikomur drugemu.

Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo ZTel, zato ni utemeljen. Ni utemeljen niti pritožbeni ugovor, da je Ustavno sodišče RS v odločbi, št. I U-I-183/99-52 z dne 4.7.2002, govorilo o plačilu pristojbine za uporabo naravnega javnega dobra, pri čemer pa ni navajalo, da je treba pristojbino plačati od dneva pridobitve radijskega dovoljenja-. V navedeni odločbi zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS, da je pristojbina nadomestilo za uporabo naravne dobrine oziroma naravnega bogastva radijskih frekvenc, se namreč ne nanaša na vprašanje določitve okoliščine, od katere je odvisen nastanek obveznosti plačila pristojbine, zato ta pritožbeni ugovor na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.