Jedro

Tožnik oz. njegov pravni prednik je objekt zgradil z namenom, da se bo v njem opravljala trgovskoposlovna dejavnost. Da bi do tega prišlo, je bilo potrebno izpolniti tudi pogoje, vezane na izgradnjo parkirišč in dostopov. Investitor je torej moral poskrbeti (in je to tudi storil), da bodo imeli poslovni prostori ustrezen dostop in ustrezno število parkirišč. Poslovni prostori, ki so bili grajeni za prodajo, so pridobili uporabno dovoljenje tudi zato, ker so ta pogoj izpolnjevali. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko meni, da jim je bil s prodajo zagotovljen tako dostop, kot tudi parkiranje na tej parceli za potrebe njihovih poslovnih prostorov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico (razen za potrebe dostopne poti do lokalov), ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini, vpisani pri vl. št. 1018 k.o. I. B., parc. št. 370/2 in 369/2. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 406.426,40 SIT pravdnih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvi očitek prvostopenjskemu sodišču je, da ni odločilo o zahtevku v celoti. Tožnica je vtoževala prepoved v lastninsko pravico na parc. št. 370/1, 370/2 in 369/2 in kasneje spremenila zahtevek (razen dostopa do poslovnih prostorov), sodišče pa je odločalo o prepovedi posegov samo glede parc. št. 370/2 in 369/2, o zahtevku za parc. št. 370/1 pa ni odločilo. Pojasnjuje, da je bilo gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje za poslovni center M. izdano na parc. št. 1817 v izmeri 1083 m2, 1819 v izmeri 7 m2, 370 v izmeri 16 m2 in 369/2 v izmeri 4.638 m2. Tekom gradnje so se parcele delile oz. združevale ob podpisu prodajnih pogodb in še vedno je stanje v naravi sledeče: objekt A leži na parc. 1817, v izmeri 1458 m2, objekt B na parc. 369/3 v izmeri 157 m2 in garažna hiša s parkiriščem na parc. št. 369/2 v izmeri 839 m2. Sodišče se je postavilo na stališče, da parkiranje na parkirišču, ki je last tožeče stranke brez privolitve lastnika ne predstavlja vznemirjanja in da imajo toženci pravico do parkiranja tako zase in za svoje stranke. Tožnica je lastnica parkirišč, poleg tega ima v objektu M. A na parc. 1817 poslovne prostore, obenem je lastnica garažne hiše na parc. 369/2 in parkirišča na parc. 369/2, tako da je že iz tega razloga ligitimirana za vložitev lastninske tožbe. Edino sredstvo, da tožnica zaščiti - obvaruje svojo lastnino pred nepravnimi posegi tožencev, je negatorna tožba. Tega stališča sodba ne obrazlaga, zato je ni mogoče preizkusiti oz. ne vsebuje razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Toženci niso ponudili nobenih pismenih dokazov, da so lastniki ali solastniki predmetnih parcel. Zastopniki tožencev, zaslišani tekom postopka so samo pavšalno navedli, da so mislili, da so kupili tudi parkirišča. Sodišče zmotno zaključuje, da gradbeno dovoljenje in 3. člen kupoprodajnih - leasing pogodb daje pravico do vznemirjanja - parkiranja. Nobeden od tožencev ni vknjižen kot lastnik ali solastnik vtoževanih parcel, niti niso vtoževane parcele predmet pogodb. Poleg tega je celoten poslovni center M. v naravi in tudi zemljiškoknjižno razdeljen v tri dele: objekt A na parc. 1817, objekt B na parc. 369/3 in garažna hiša na parc. 369/2. Izvedeno je tudi etažno lastništvo na vseh objektih (v dokaz tožnica predlaga vpogled v zemljiško knjigo). To predstavlja še eno dodatno kršitev, saj je obrazložitev v nasprotju z listinskimi dokazi in stanjem v naravi. Z aneksi k pogodbam v spisu, ki so bili sklenjeni zaradi vknjižbe etažne lastnine objektov A, B in garažne hiše v sklopu poslovnega centra M. je bilo točno določeno, kaj je predmet prodaje oz. leasinga in kaj so skupni prostori, kjer imajo etažni lastniki objekta A in B pravico do koriščanja. Samo O., F. T., F. F. in V. so lastniki poslovnega prostora v objektu A in B, vsi drugi toženci so najemniki lastnika H. L., ki je izrecno opozoril tožence, kaj je predmet leasinga z dopisom. Med skupnimi prostori v objektih A in B niso navedena parkirišča, tožencem so omogočene samo dostopne poti do njihovih poslovnih prostorov. Toženci niso etažni lastniki garažne hiše na parc. 369/2, niti najemniki parcel 369/2, 370/1 in 370/2, kar njihovo zatrjevano pravico do lastništva in koriščenja vtoževanih parcel popolnoma izključuje. Ni res, kot zaključuje sodišče, da ima tretjetoženec poslovni prostor na parc. 369/2. Ob izdaji gradbenega dovoljenja je bila parc. 369/2 večja, kasneje se je razdelila še na parc. 369/3 in je prišlo do tega, da je objekt B na parc. 369/3. Če bi sodišče sledilo dokaznemu predlogu z vpogledom v zemljiško knjigo, do te zmotne ugotovitve ne bi prišlo. Sodišču očita neskladje - kontradiktornosti izpovedi predstavnika tožnice V. M., ne navaja pa, katera so ta neskladja. V nasprotju z listinskimi dokazi pa so izpovedi tožencev, saj jih je H. L. obvestil, kaj je predmet prodaje. Neresnične so tudi izpovedi prič, da naj bi se pogajali ob nakupu tudi za parkirišča, saj parkirišča niso bila predmet nakupa. Pravilne so navedbe in ugotovitve sodišča, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano tudi za parkirišča in da so dobili vsi toženci uporabno dovoljenje v skladu z gradbenim dovoljenjem. Vendar pa je zmotno stališče sodišča, da so toženci pridobili sporno pravico parkiranja z gradbenim ali uporabnim dovoljenjem. Zakon (ODZ in SZ) ji daje pravico izvrševati lastninsko pravico, v konkretnem primeru parkirati, kar pa obsega tudi pobiranje plodov - zaračunavanje parkirnine. Lastnik ima z lastninsko tožbo pravico vsakega izključiti od posesti svoje stvari, to pa je tožnica naredila. Ker toženci omejujejo tožnico pri razpolaganju z lastnino in pridobivajo na njen račun dobiček - bogatijo. Tožnica mora trpeti samovoljno ravnanje, omejevanje izvrševanja lastninske pravice s tem, da toženci in njihovi klienti parkirajo zastonj na zemljišču, ki je v lasti tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je potrebno odgovoriti na prvi pritožbeni očitek, in sicer, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prepoved vznemirjanja na parc. št. 370/1. To sicer drži, sodišče prve stopnje o tem res ni odločalo, kot je razbrati iz obrazložitve (7. odst. na strani 8) je to storilo zato, ker je upoštevalo modifikacijo tožbenega zahtevka in tožničine navedbe iz vloge z dne 8.12.2003 (list. št. 26 do 27), v kateri je tožnica zahtevala od tožene stranke, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico (le) na parc. 370/2 in 369/2 (torej delni umik tožbe, kolikor se nanaša na parc. 370/1). Podatki spisa kažejo, da je tožnica teden dni za tem (dne 15.12.2003) poslala sodišču prve stopnje še eno vlogo, s katero je svoj tožbeni zahtevek spet spremenila tako, da je zahtevala opustitev poseganja v njeno lastninsko pravico tudi na parc. št. 370/1. Do te vloge se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, iz sodbe (in tudi iz spisa) pa ni mogoče razbrati, ali je to vlogo spregledalo ali pa preklica umika ni upoštevalo. V tem delu je potrebno pritožbo tožnice šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, o katerem mora odločiti sodišče prve stopnje.

Med tožečo in toženo stranko je spor glede uporabe parkirišč poslovnotrgovskega objekta M. v I. B.. Tožnica je trdila, da je lastnica parc. 370/2 in 369/2 k.o. I. B., toženci pa so ali lastniki ali najemniki poslovnih prostorov v samem poslovnotrgovskem centru M., ki ga je zgradil pravni prednik tožnice. Objekt, v katerem imajo toženci poslovne prostore, stoji na drugi parceli - št. 1817 k.o. I. B.. Ker se s toženci ni nikoli dogovorila o uporabi teh parkirišč (da oni lahko tam parkirajo) meni, da jim kot lastnica lahko prepove posege v lastnino (list. št. 18 do 19 spisa). Toženci so se zahtevku upirali, med drugim tudi s trditvami, da se je poslovnotrgovski kompleks M. vedno obravnaval kot celota, da je že zazidalni načrt predvideval, da bo ta kompleks imel urejena parkirišča, namenjena poslovnim prostorom, da brez parkirišč ne bi bilo mogoče pridobiti ustreznih upravnih dovoljenj, da so bila na teh parcelah v naravi urejena parkirišča v skladu z zazidalnim načrtom in upravnimi dovoljenji in namenjena poslovnotrgovski dejavnosti, ki se opravlja v poslovnih prostorih tožencev. Brez uporabe teh nepremičnin (parkirišč) poslovni prostori ne bi mogli pridobiti uporabnih dovoljenj, prav tako brez njihove uporabe ni mogoč fizični pristop do poslovnih prostorov tožencev. Sami so menili, da so z nakupom poslovnih prostorov pridobili če ne lastninske pravice na teh parcelah, pa vsaj pravico uporabe. Tožnica očitno priznava tožencem pravico dostopa, saj je na zadnjem naroku skrčila zahtevek tako, da je zahtevala le prepoved parkiranja.

Prvostopenjsko sodišče je zato odločalo o tem, ali lahko tožnica prepove tožencem parkirati na parc. 370/2 in 369/2. Po neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki temelji na izpovedi prokurista tožnice, toženci v parcelo 370/2 sploh ne posegajo. Odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na prepoved parkiranja na parc. št. 370/2 je zato pravilna.

Glede parc. 369/2 je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da toženci s parkiranjem ne posegajo v lastninsko pravico tožnice. S tako odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja. Najprej je potrebno omeniti, da v pritožbi omenjena parcelacija za odločitev ni pomembna. Na parc. 369/2 je še vedno parkirišče, na katerem toženci parkirajo. Spor pa je ravno v tem, ali smejo na tem parkirišču parkirati. Tudi to, ali je tretjetoženka lastnica poslovnega prostora, stoječega na parc. 369/2 ali 369/3, ni odločilno, ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov, v zvezi s tem očitane kršitve niso podane. Pritožba tudi ni izpodbila pravnoodločilnih dejstev. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na pridobivanje dovoljenj za gradnjo poslovnotrgovskega objekta M. zanjo niso sporne, kljub temu ni odveč spomniti, da je bilo investitorju (pravnemu predniku tožnice) izdano lokacijsko dovoljenje na podlagi ureditvenega načrta (skladno s takrat veljavnim Zakonom o urejanju naselij in drugih posegih v prostor - ZUN). Že takrat je bil pogoj za izdajo dovoljenj zadostno število parkirnih mest, enaka zahteva je bila tudi v gradbenem dovoljenju, izdanem leta 1998. Ta pogoj je bil izpolnjen, tudi zato so lahko lastniki oz. najemniki poslovnih prostorov pridobili ustrezna uporabna dovoljenja. Parc. 369/2 je bila ves čas namenjena za dostop do objekta in parkirišče (in delno za pozidavo, kar ni pomembno, saj ima potrditvah tožnice ta del novo parcelno številko). Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodbe, da so toženci to parcelo od prevzema lokalov in pridobitve uporabnih dovoljenj dalje uporabljali za dostop in kot parkirišče, jo sami vzdrževali, dokler ni uporabe parkirišča tožnica preprečila. Do spora je prišlo zaradi njene zahteve po plačilu parkirnine. Vendar pa se niti prvostopenjskemu sodišču, niti pritožbenemu, z vprašanjem parkirnine ni bilo potrebno ukvarjati, ker to ni predmet tega pravdnega postopka, zato se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali jim tožnica (zemljiškoknjižna lastnica) lahko prepove parkirati na tej parceli. Tožnik oz. njegov pravni prednik je objekt zgradil z namenom, da se bo v njem opravljala trgovskoposlovna dejavnost. Da bi do tega prišlo, je bilo potrebno izpolniti tudi pogoje, vezane na izgradnjo parkirišč in dostopov. Investitor je torej moral poskrbeti (in je to tudi storil), da bodo imeli poslovni prostori ustrezen dostop in ustrezno število parkirišč. Poslovni prostori, ki so bili grajeni za prodajo, so pridobili uporabno dovoljenje tudi zato, ker so ta pogoj izpolnjevali. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko meni, da jim je bil s prodajo zagotovljen tako dostop, kot tudi parkiranje na tej parceli za potrebe njihovih poslovnih prostorov. S parkiranjem zato ne posegajo v lastninsko pravico tožnice, tudi če sami niso vpisani kot solastniki te parcele. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ne zadevajo odločilnih dejstev in že zato ta kršitev ni podana.

Po mnenju pritožbenega sodišča tako niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi kakšnih uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (te so naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).