Jedro

Ker določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, je sodišče prve stopnje predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II.Obsojeni A. A. je dolžan plačati stroške postopka - sodno takso v višini 30,00 EUR, v roku in način, kot bo določeno v pozivu prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za nadomestitev kazni zapora z delom s splošno korist z dne 25. 9. 2023 zavrne kot neutemeljen.

2.Zoper sklep se pritožujejo zagovorniki, ki sklep izpodbijajo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz pritožbenih navedb pa je razvidno, da uveljavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in smiselno pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Pritožba je neutemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa najprej navedlo, da tretji odstavek 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članica EU (ZSKZDČEU-1) določa, da če se izvršitev tuje sodbe prevzame, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena tega zakona, nato ugotovilo, da v konkretnem primeru izjemi iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1 nista podani, da je sodišče že pravnomočno odločilo o priznanju in izvršitvi tuje sodbe (s sklepom IV Pom-i 1900/2023 z dne 15. 3. 2023) nato pa zaključilo, da je obravnavani predlog neutemeljen, saj določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo in je predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.

5.Glede na povzeti tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-1 je tako jasno, da sodišče ne glede na razloge, s katerimi predlagatelj utemeljuje predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, takemu predlogu ne more ugoditi. Zato je povsem razumljivo, da se sodišče ni opredeljevalo do navedb v predlogu, da je splošno znano, da prestajanje zapornih kazni do dveh let ni smotrno, da je bil obsojeni obsojen za premoženjski delikt, da ne predstavlja nevarnost za družbo, da pomen obsodbe ni velik z vidika generalne prevencije namena kazenskih sankcij, ampak je kazen usmerjena v specialno preventivni namen, ki pa bi bil gotovo dosežen tudi s tem, da bi obsojeni opravil kakšno družbeno koristno delo, saj je od storitve kaznivega dejanja poteklo že kar nekaj časa, v katerem pa ni storil nobenega novega kaznivega dejanja, kot tudi do navedb, da obsojeni živi v urejenem okolju in je pripravljen opraviti kakršnokoli delo, da je star 69 let, upokojen, ima sredstva, s katerimi se lahko preživi brez kaznivih dejanj, zaradi česar ni nevarnosti, da bi kaznivo dejanje ponovil. Prav tako bi bilo brez vsakega pomena izvajanje v predlogu za nadomestitev kazni zapora predlaganih dokazov, saj bi se z njimi dokazovala dejstva, ki za odločitev o predlogu niso relevantna. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do izjave iz 29. člena Ustave RS, ko se ni celovito opredelilo do navedb iz zavrnjenega predloga in ko ni izvedlo predlaganih dokazov. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do tistih navedb in izvajati tiste dokaze, s katerimi se dokazujejo dejstva in okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri sprejemu odločitve oz. ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Vsa pritožnikova zatrjevanja in predlagani dokazi pa ne bi vplivali na sprejeto odločitev, zaradi česar so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

6.Glede na navedeno, ko je pritožba neutemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa tudi ni bilo zaslediti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7.Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške tega pritožbenega postopka - sodno takso po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 30,00 EUR, na roku in na način, ki ga bo določilo sodišče prve stopnje v pozivu k plačilu sodne takse.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 129, 129a Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (2013) - ZSKZDČEU-1 - člen 140, 141

Pridruženi dokumenti: Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.