Jedro

V zvezi z vprašanjem, ali bi tožnik lahko imel status stranke kot imetnik stvarne pravice (ker bi bil ločitveni stečajni upnik), je ugotoviti, da se v prvi fazi postopka, ko se odloča, ali so podani pogoji za začetek razlastitvenega postopka, o usodi teh pravic ne odloča. Družba z omejeno odgovornostjo je samostojna pravna oseba, ločena od subjektivitete njenih družbenikov. Položaj družbenika zato tožnika ne upravičuje do vloge stranke (stranskega udeleženca v postopku izdaje izpodbijanega akt) in v tej poziciji tožnik tudi ne more utemeljiti pravnega interesa za udeleževanje postopka razlastitve oziroma za sodelovanje v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo o ugotovitvi javne koristi in začetku razlastitvenega postopka v I. točki izreka ugotovil, da je izkazana javna korist za izgradnjo gospodarske javne infrastrukture - ceste - podaljška ulice Z. med X. in Y. ulico, zato se uvede postopek razlastitve zemljišč parc. št. 345/5 - del, 345/17 - del in 345/18 - del, vse k.o. ..., v lasti družbe A. d.o.o. v skladu s podano zahtevo razlastitvene upravičenke z dne 11. 7. 2016; v II. točki izreka, da je ta odločba podlaga za vpis zaznambe o začetku razlastitvenega postopka; v III. točki izreka, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja; v IV. točki izreka, da se zahtevku razlastitvenega zavezanca A. d.o.o. -... za povračilo stroškov delno ugodi in se prizna stroške v višini 1.400,00 EUR; v V. točki izreka, da je zavezanka za plačilo stroškov iz V. točke predlagateljica postopka razlastitve B.; v VI. točki izreka, da je zavezanka priznane stroške dolžna plačati na račun pooblaščenca razlastitvenega zavezanca; v VII. točki izreka, da se neplačane zapadle obveznosti terjajo v izvršilnem postopku; v VIII. točki izreka, da ostalih stroškov postopka ni bilo, posebni stroški pa niso zaznamovani.

2. Drugostopni organ je v 1. točki izreka pritožbi razlastitvene upravičenke B. in tožnika - kot stranskega udeleženca, zavrnil; v 2. točki izreka pritožbi razlastitvenega zavezanca A. d.o.o. - ... deloma ugodil in 1. točko izreka odločbe prvostopnega organa dopolnil z novim odstavkom pod dodatno točko izreka označeno I.I., ki glasi: "1.1. uvedba postopka razlastitve se ne dovoli za tiste dele parc. št. 345/5, 345/17 in 345/18 k.o. ..., ki so bili predmet razširitve zahteve za razlastitev z dne 22. 12. 2016"; v 3. točki izreka odpravil tudi IV., V., VI. in VII. točko in v tem delu vrnil zadevo upravnemu organu v ponovni postopek; v 4. točki izreka je v preostalem delu ostala odločba v veljavi; v 5. točki izreka navedel, da bo o stroških pritožbenega postopka razlastitvenega zavezanca odločil organ, ko bo odločal o stroških postopka; v 6. točki izreka zahtevo za pritožbene stroške tožnika zavrnil; ter v 7. točki izreka zahtevo razlastitvenega zavezanca A. d.o.o. - ... in zahtevo tožnika za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je največji posamični in ločitveni upnik razlastitvenega zavezanca ter je v svoji pritožbi primarno izpostavil okoliščino, da uvedba postopka razlastitve zoper razlastitvenega zavezanca, nad katerim je uveden stečajni postopek, sploh ni možna niti dopustna ter se pri tem skliceval na pravila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in Zakona o umeščanju prostorskih ureditev (ZUPUDPP). Navaja še, da je imela razlastitvena upravičenka nepremičnine, ki so predmet tega postopka, možnost kupiti na javni dražbi v okviru stečajnega postopka, pa se za to ni odločila. Izpodbijani odločbi nasprotuje tudi v delu, v katerem je organ ugotovil obstoj javne koristi za razlastitev predmetnih nepremičnin, napačna je tudi presoja oziroma je v celoti izostala presoja sorazmernosti posega v lastninsko pravico razlastitvenega zavezanca. Presoja sorazmernosti tudi ni bila opravljena v zvezi z vprašanjem, ali je predlagana razlastitev sploh potrebna z vidika zagotavljanja ustreznosti prometnih tokov. Izpodbijana odločba tudi ni zadostila formalnim predpostavkam za izvedbo razlastitvenega postopka. Sklicuje se na pomanjkljivosti glede ponudbe namesto razlastitve, ki jim je razlastitvena upravičenka zadostila zgolj navidezno. Opozarja še na neupoštevanje oziroma zamudo štiriletnega roka za vložitev zahteve za razlastitev ter na določbe Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku B. v odgovoru na tožbo prereka aktivno legitimacijo tožnika, ker v predmetnem upravnem sporu ne varuje nobene svoje pravne koristi ter nima pravnega interesa, kot se zahteva v skladu s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč ima za svojo udeležbo zgolj dejanski interes. Prereka tudi ugovore, ki se nanašajo na nezakonitost izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podredno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni dopustna.

7. Predmet upravnega spora je odločba o začetku razlastitvenega postopka, ki jo je organ naslovil: odločba o ugotovitvi javne koristi in začetku razlastitvenega postopka, izdana na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1. Gre za odločbo, izdano v prvi fazi razlastitvenega postopka.

8. V pritožbenem postopku je drugostopni organ obravnaval pritožbo tožnika kot stranskega udeleženca, vendar kljub ugovoru razlastitvene upravičenke - B. ni obrazložil, v čem tožnik izkazuje pravni interes na podlagi katerega ima pravico udeleževati se razlastitvenega postopka (1. faza). Sodišče je v postopku odločanja o predlagani začasni odredbi, na podlagi dejstva, da je tožnik sodeloval v upravnem postopku - drugostopni organ je po vsebini obravnaval njegovo pritožbo, štelo, da je aktivna legitimacija za vložitev tožbe (in posledično začasne odredbe) podana glede na določbo 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vrhovno sodišče pa je v sklepu, I Up 194/2017 z dne 6. 9. 2017, opozorilo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje glede vprašanja tožnikovega izkazovanja pravnega interesa za vložitev tožbe in sodelovanja v upravnem sporu zgolj s tem, da je v upravnem postopku sodeloval kot stranka in je toženka vsebinsko obravnavala njegovo pritožbo, ter da mora sodišče pred vsebinsko obravnavo tožbe preveriti obstoj procesnih predpostavk, ki jih mora izkazovati vsakdo, ki v upravnem sporu nastopa kot tožnik. Tožbo mora zavreči, če ugotovi, da izpodbijani akt ne posega v pravni položaj tožnika (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) ali če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču se je namreč porajal dvom, ali lahko morebitni (ločitveni) stečajni upnik razlastitvenega zavezanca v postopku uvedbe postopka razlastitve varuje svoje neposredne, na zakon oprte pravice in pravne koristi kot tožnik v upravnem sporu.

9. Postopek razlastitve se začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega zavezanca (prvi odstavek 95. člena ZUreP-1), kolikor med strankama, razlastitvenim upravičencem in razlastitvenim zavezancem (definiciji določa 94. člen ZUreP-1) ni uspešno sklenjena pogodba na podlagi ponudbe razlastitvenega upravičenca. Statusa razlastitvenega zavezanca in razlastitvenega upravičenca tožnik v upravnem postopku nesporno ni imel, ni ga tudi zatrjeval in ga ne zatrjuje s tožbo v upravnem sporu.

10. V postopku razlastitve bi lahko imel status stranke tudi imetnik stvarne pravice na nepremičnini, ki se razlašča, ali pravice iz najemne oziroma zakupne pogodbe (108. člen ZUreP-1). V zvezi z vprašanjem, ali bi tožnik lahko imel status stranke kot imetnik stvarne pravice (ker bi bil ločitveni stečajni upnik) je ugotoviti, da se v prvi fazi postopka, ko se odloča ali so podani pogoji za začetek razlastitvenega postopka, o usodi teh pravic ne odloča (v postopku uvedbe razlastitve se ne odloča tudi o lastninski pravici na nepremičnini, ki je predmet razlastitve, omeji se le promet z nepremičnino in njeno bistveno spreminjanje). Tožnik kot ločitveni stečajni upnik razlastitvenega zavezanca (kar sicer razlastitvena upravičenka prereka) z utemeljevanjem na navedeni podlagi pravnega interesa ni izkazal. Ni torej izkazal, da izpodbijani akt posega v njegov pravni položaj, saj se o posegu v morebitne stvarne pravice, ki naj bi jih morebiti imel, ali v obligacijske, v tej fazi postopka ni odločalo.

11. Tožnik svoj pravni interes utemeljuje tudi z navedbo, da ima položaj družbenika razlastitvenega zavezanca s 50 % poslovnim deležem. Razlastitveni zavezanec v obravnavani zadevi, kot izhaja iz odločbe, je A. d.o.o. kot lastnik nepremičnin, ki se razlaščajo. Statusno je organiziran kot d.o.o. Družba z omejeno odgovornostjo pa je samostojna pravna oseba, ločena od subjektivitete njenih družbenikov. Položaj družbenika zato tožnika ne upravičuje do vloge stranke (stranskega udeleženca v postopku izdaje izpodbijanega akt) in v tej poziciji tožnik tudi ne more utemeljiti pravnega interesa za udeleževanje postopka razlastitve oziroma za sodelovanje v upravnem sporu.

12. Položaja stranke v upravnem sporu ne podeljuje tožniku tudi njegov dejanski interes, da iz nepremičnin, ki so predmet razlastitve, iztrži čim več. V tem pogledu bo namreč varovan z odškodnino za nepremičnine, ki bo predstavljala stečajno maso. Enako gre za varovanje dejanskega interesa pri ostalih navedbah tožnika, ko skuša varovati svoj položaj, da prejme čim več sredstev, vendar pa tega interesa v postopku razlastitve ne more varovati kot stranski udeleženec. Določitev odškodnine v nobenem primeru ni predmet postopka razlastitve. Postopek uvedbe razlastitve torej ne posega v nobeno tožnikovo neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist (drugi odstavek 43. člena ZUP).

13. Glede na navedeno, ker izpodbijani upravni akt ne posega v pravni položaj tožnika, je sodišče tožbo v skladu s 6. točko 36. člena ZUS-1 zavrglo.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.