Jedro

Tožnik, ki je bil kot delavec tožene stranke zadolžen in odgovoren za vodenje evidenc športnih izkaznic, je s hkratno uporabo dveh izkaznic in obiskom savn kršil pogodbo in s tem tudi svoje delovne obveznosti. Glede na značaj dela uslužbenca na delovnem mestu, ki zahteva visoko stopnjo zaupanja in varovanja ugleda, so podane okoliščine, zaradi katerih s tožnikovim delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, tako da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2008 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 11. 2. 2009; zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico tudi po 16. 12. 2008 ter mu za ta čas priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2004 in aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, ga prijaviti v vsa zavarovanja, obračunati bruto plačo, poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter plačati neto plače, vse v roku osem dni od pravnomočnosti in pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške obligatornega predpravdnega postopka v višini 210,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Prav tako je zavrnilo podredni zahtevek tožnika, da se sklep tožene stranke ... z dne 16. 12. 2008 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije ... z dne 11. 2. 2009, razveljavita; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 16. 12. 2008, ampak je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 16. 12. 2008 do dneva odločitve sodišča prve stopnje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu za ta čas priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2004 in aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, ga prijaviti v vsa zavarovanja, obračunati bruto plačo, poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter plačati neto plače, vse v roku osem dni od pravnomočnosti in pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku namesto reintegracije izplačati odškodnino v višini 18-ih bruto plač tožnika, ob upoštevanju povprečja bruto plač v znesku 2.500,00 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške obligatornega predpravdnega postopka v višini 210,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2009 dalje do plačila, na račun pooblaščenca tožnika (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (predvsem 339. člen ZPP, 2. odstavek, točka 15), zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožnika oziroma, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in le podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče ugotovilo in zaključilo, da je edina kršitev tožnika ta, da je sam koristil storitve D.S. (savne) v V.A.M. Ti tožnikovi vstopi namreč po mnenju sodišča niso bili v skladu s pogodbo, zato naj bi se tožnik zavedal, da krši pogodbo, zavedati pa bi se tudi moral, da s tem krši svoje delovne obveznosti. Ključen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja neupravičen uporabe po določbi 246. člena KZ, saj je tožnik dne 3. 7. 2008, 24. 7. 2008, 21. 8. 2008 in 29. 8. 2008 neupravičeno uporabil športno izkaznico št. 34, dne 7. 8. 2008 in 2. 10. 2008 pa neupravičeno uporabil športno izkaznico št. 7, obe kartici pa sta mu bili zaupani v zvezi z njegovim delom. Sodišče je brez dodatne obrazložitve skopo zaključilo, da je že samo dejstvo, da je tožnik izvršil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja (neupoštevaje pomena tožnikovega ravnanja in olajševalne okoliščine konkretnega primera), predstavlja okoliščino, zaradi katere od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka, saj je porušeno zaupanje med pravdnima strankama. Skoraj celotno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, je identično zatrjevanju tožnika, da je na podlagi ustnega dogovora z M.R. (direktorjem V.M.A.) lahko s predložitvijo še druge izkaznice vstopil ne samo v bazen, temveč tudi v D.S., kjer so se praviloma vsak drugi četrtek izvajale zvočne kopeli, hkrati pa so izvajali tudi vodeno hidrogimnastiko. Tožena stranka je skladno z odločitvijo sodišča tožniku neutemeljeno očitala več hujših kršitev, ki pa so se izkazale za neresnične. Rekar je izpovedal, kar je ugotovilo tudi sodišče, da so bile z izvajanjem pogodbe med toženo stranko in B. d.d. za izvajanje storitev V.M.A. že od začetka zapleti, težave, nejasnosti in da so zato pogodbo zelo hitro prekinili. V postopku je bilo ugotovljeno, da so se dogajale številne napake in problemi predvsem zaradi nejasnosti v pogodbi, nepoznavanja sistema ter nepoučenosti in neodločnosti študentov. Direktor je potrdil, da je bilo napak več, da so se dogajale tudi drugje, pri drugih zaposlenih tožene stranke in ne samo pri tožniku, vendar pa je uslužbence tožene stranke zanimal le tožnik in njegova ravnanja. Tudi priči R.L. in Š.F. sta potrdili, da so se težave dogajale ves čas, pri čemer so bile karte napačno obračunane in so bili zavrnjeni računi s strani tožene stranke. Iz obrazložitve sodbe torej nedvomno izhaja, da so v zvezi z izvajanjem pogodbe nastajale številne težave in nejasnosti in da so delavci na recepciji V.M.A. za različne osebe s športnimi izkaznicami dopuščali vstop v D.S.. Kljub temu, da je sodišče brez kakršnekoli dodatne obrazložitve zaključilo, da je tožnik zavestno kršil pogodbo in da to dejanje hkrati predstavlja tudi kršitev delovnih obveznosti in izpolnitev vseh znakov kaznivega dejanja, tožnik pripominja, da s strani tožene stranke pogodbe ni podpisal, niti je ni pripravljal, usklajeval ali popravljal, temveč je bil kontaktna oseba, ki je imela svoje naloge v zvezi z operativnim oziroma tehničnim in dejanskim izvajanjem pogodbe. Nesporno je namreč, da je bila pogodba usklajevana in dogovorjena na podlagi sodelovanja pravnih služb tožene stranke in B. d.d. in da je sicer bil seznanjen z obstojem pogodbe, vendar se kot nepravnik vanjo ni preveč poglabljal. Zagotovo je v fazi dogovarjanja obstajala varianta, da bi se lahko obiskovalo tudi deželo savn, kar izhaja tudi iz priloženega osnutka pogodbe, ki se nahaja med dokazi tožene stranke, v podpisani pogodbi pa konkretno obisk savn ni niti dovoljen niti prepovedan, saj pogodba D.S. oziroma storitev v zvezi z njo ni opredeljevala. Tožnik zagotovo ni vedel, da je vstop v D.S. z dvema karticama nedovoljen, ali prepovedan. Na podlagi pomanjkljivo determiniranih določili pogodbe, ki je določala, da se uporabniki ob vsaki uporabi dogovorjenih storitev izkažejo na recepciji in na podlagi dogovora z odgovorno osebo V.M.A. ter izrecnega odobravanja takšnega ravnanja na recepciji V.M.A., je tožnik utemeljeno domneval, da ne počne ničesar nezakonitega. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik bolniški stalež v celoti izkoristil za rehabilitacijo ter ozdravitev. Terapije je vedno obiskoval sam in v obdobju štirih mesecev je v D.S. vstopil štirikrat. Obisk savn stane okoli 16,00 EUR, obisk bazena pa okoli 8,00 EUR, škodo, ki sicer ni nastala, saj tožena stranka teh računov ni plačala, bi torej lahko opredelili v maksimalni višini 28,00 EUR. Glede na vse okoliščine konkretnega primera tožnikovo ravnanje nikakor ni zavržno do te mere, da bi utemeljevalo izredno odpoved. Kazenski zakon, ki naj bi se po mnenju sodišča uporabljal v konkretnem primeru, v 246. členu opredeljuje kaznivo dejanje neupravičene uporabe in določa, da kdor neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje in kakšne druge stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let. Tožnik je zaposlen pri toženi stranki, ki ni gospodarska družba in ne opravlja nikakršne gospodarske dejavnosti, zato nikakor ni mogel izpolniti vseh znakov konkretnega kaznivega dejanja, pa tudi, če bi se v tem postopku dokončno ugotovilo, da je tožnik izpolnil vse znake kaznivega dejanja, bi morala ocena teže in narava kršitve ter vseh ostalih okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank pripeljati do zaključka, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi močno pretiran, pregrob in prestrog ukrep tožene stranke, ki zaradi tega že sodi v sfero nezakonitosti. Neprepričljiv je zaključek sodišča, da tožena stranka nima več zaupanja v tožnika in da zaradi tega delovno razmerje ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Če bi tožena stranka tožnika samo opozorila, da je njegovo ravnanje nedopustno, bi tožnik opozorilo takoj upošteval in bi delovno razmerje z njim povsem nemoteno nadaljevalo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so neresnične pritožbene navedbe tožnika, da ni vedel za obseg pogodbe niti je ni sestavljal, pripravljal ali usklajeval, ker je tožena stranka v postopku sodišču predložila osnutek pogodbe, elektronsko korespondenco in obvestila, ki jih je za zaposlene o vsebini pogodbe pripravljal prav tožnik. Iz navedene dokumentacije je povsem jasno razvidno, da je bil obisk savn ena od možnosti, ki ga je tožena stranka v času priprave pogodbe opredelila za neprimernega. Mnenje o tem je bilo posredovano prav tožniku, ki se je nato o tem dogovoril z M.R.. Prav M.R. je izpovedal, da se je s tožnikom srečeval ob sklepanju pogodbe, kar prav tako zanika tožnikove navedbe, da z vsebino pogodbe ni imel opraviti. Tožnikove navedbe so v neskladju tudi z njegovo lastno izpovedbo, da naj bi z nepravilno uporabo športnih izkaznic zgolj nadziral delovanje kontrolnih mehanizmov pri toženi stranki, saj bi za to vsekakor moral odlično poznati vsebino pogodbe. Glede na to, da je tožnik sam napisal obvestilo zaposlenim, v katerem je dne 17. 6. 2008 pojasnjeval obseg pogodbe z V.M.A. in v katerem natančno opisuje obseg storitev, ki jih je bilo mogoče s športno izkaznico uporabljati, ter izrecno pojasnjuje, „da so športne kartice neprenosljive“, so njegove pritožbene navedbe, da ni vedel, da lahko uporablja le eno izkaznico, ali da ni vedel, da na račun agencije ne sme uporabljati storitev savn, popolnoma neresnične. Pripominja, da je sodišče v obrazložitvi sklepa naredilo očitno pomoto in sicer je na več mestih navajalo, da je tožnik storil kaznivo dejanje iz 246. člena KZ, čeprav je dejansko ugotovilo, da je tožnik storil kaznivo dejanje iz 264. člena KZ. Tožena stranka se tudi ne strinja z razlogi tožnika, da je odpoved prehud ukrep, saj naj bi bila povzročena materialna škoda prenizka. Pri odločitvi, da se tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi, je ključnega pomena dejstvo, da je v uslužbenca popolnoma izgubila vsako zaupanje. Tožnik je nedvomno nezakonito uporabljal službene športne kartice ter si tako zagotovil korist, bodisi zase bodisi za drugo osebo, pri tem pa tako kršil svoje obveznosti kot tudi določbe Kazenskega zakonika. Pri toženi stranki je ključnega pomena varnost tajnih podatkov. Večina obveščevalnih služb za vdore v druge organizacije v večini primerov izrablja ravno slabosti uslužbencev, ter si jih pridobi na svojo stran bodisi s podkupovanjem, izsiljevanjem ali na drug način. Uslužbenci agencije imajo pri svojem delu velika pooblastila ter še večjo odgovornost in napake uslužbencev lahko povzročijo nepredstavljive posledice, ki se lahko pokažejo v obliki zmanjšane učinkovitosti celotne agencije kot ogrožanje interesov Republike Slovenije, v skrajnih primerih pa tudi ogrožanja življenja in zdravja prebivalstva Republike Slovenije. Tožena stranka lahko samo z uslužbencem, ki mu je mogoče zaupati, da tajnih podatkov ne bo izrabljal oziroma, da kako drugače ne škodoval delu, zaupa opravljanje nalog, tožnik pa se je kot nezanesljiv izkazal v relativnem nepomembnem primeri in ob majhni odgovornosti. Zato tožena stranka tožniku zagotovo ne more zaupati, da bi v primeru težjih pritiskov tudi v pomembnejših zadevah in v primeru morebitnih pritiskov tujih obveščevalnih služb, ravnal strokovno in zakonito.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitev sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev.

Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe 2. odstavka 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Pri tem ni odločilno, ali delodajalec v odpovedi tudi že sam točno določi člen kaznivega dejanja, temveč da navede znake kaznivega dejanja. Ni tudi odločilno, kje konkretno je opis očitane kršitve z z znaki kaznivega dejanja naveden, že v „izreku“ ali „obrazložitvi“ izredne odpovedi. ZDR za izredno odpoved ne določa posebnih formalnih zahtev obličnosti. Treba je upoštevati, da odpoved ne predstavlja kazenske ali disciplinske, temveč civilno sankcijo, za katero poleg zahtev ZDR veljajo le splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb. Tožena stranka se v izredni odpovedi sklicuje (v 1. točki izreka sklepa) na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja poneverbe oziroma neupravičene uporabe tujega premoženja, kar glede na nadaljnji opis ustreza opredelitvi znakov kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS, št. 63/1994 - 95/2004) in s tem zadostila zgoraj citiranim zakonskim zahtevam.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da tožnik ni storil kaznivega dejanja po 246. členu KZ, ki ga stori kdor neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj je tožnik zaposlen pri toženi stranki, ki ni gospodarska družba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe naredilo očitno pisno napako, in sicer je na več mestih citiralo določbo 246. člena KZ, čeprav je dejansko ugotovilo in pravilno obrazložilo (2. odstavek na 12. strani obrazložitve) kaznivo dejanja iz 264. člena KZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse elemente kaznivega dejanja po 264. členu KZ, torej kaznivega dejanja neupravičene uporabe, ki ga stori tisti, ki neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom, zato navedena očitno pisna pomota v citiranju člena 246 KZ namesto pravilno 264. člena KZ ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je od treh očitanih kršitev tožniku dokazana le v 1. točki izreka sklepa z dne 16. 12. 2008 (A1) kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe. Ugotovilo je, da je tožnik imel poleg športne izkaznice št. 256, ki jo je dobil na sedežu v Ljubljani, v posesti tudi izkaznico št. 34, ki jo je dobil v enoti v Novem mestu. Ta izkaznica mu nikoli ni bila odvzeta, zato jo je imel v posesti zakonito. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik navedeno izkaznico, ki mu je bila zaupana v zvezi z njegovim delom, neupravičeno uporabil dne 3. 7. 2008, 24. 7. 2008, 21. 8. 2008 in 29. 8. 2008. Kot bistveno je pravilno štelo, da je pri vstopu v V.M.A. lahko uporabil le eno športno izkaznico, to je št. 256, ki jo je dobil, ko je bil premeščen na sedež v Ljubljano, čeprav športne izkaznice št. 34 ni vrnil oziroma ni dobil zahteve od delodajalca, da jo vrne, ni imel pravice za njeno uporabo, zato je po zaključku sodišča prve stopnje izpolnil znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe, ker je neupravičeno uporabil športno izkaznico, ki mu je bila zaupana v zvezi z njegovim delom. Glede športne izkaznice št. 7, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni dokazano, da je tožnik to športno izkaznico imel v posesti, je pa ob dejstvu, da je izkaznico uporabil na drug način (zgolj z ustno navedbo te izkaznice, kar mu je omogočalo vstop v D.S.), izpolnjeni znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe, enako kot je to sodišče prve stopnje ugotovilo za športno izkaznico št. 34. Po določbi 264. člena KZ stori kaznivo dejanje neupravičene uporabe v službi uradna oseba, ki neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so ji zaupane v službi in se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da so lahko stvari storilcu neupravičene uporabe zaupane tudi tedaj, ko jih sam nima v posesti, ampak so mu pravno zaupane v razpolaganje, kar velja za športno kartico št. 7. Tožniku so bile namreč športne izkaznice zaupane v zvezi z njegovim delom in je zanje odgovarjal, saj je bil zadolžen za vodenje evidenc športnih izkaznic. Odgovarjal je tako tudi za uporabo števil športnih izkaznic, ki se fizično niso nahajale pri toženi stranki iz neznanih razlogov in tako je tudi vedel, da se v evidenci nahaja tudi izkaznica št. 7, ki nima uporabnika in jo je zavestno uporabil pri vstopu v V.M.A.. S tem so tudi zato športno izkaznico izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni vedel za obseg pogodbe z V.M.A., ker je ni niti sestavljal, pripravljal ali usklajeval. Glede na to, da je bilo na podlagi pogodbe z dne 19. 6. 2008 (B18) zaposlenim pri toženi stranki dovoljeno le vstopanje v S.D. in T.T., kar oboje pomeni le uporabo bazenov in sicer z uporabo ene športne izkaznice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikovi vstopi ob hkrati uporabi dveh športnih izkaznic niso bili v skladu s to pogodbo. Tožnik je namreč ob hkratni uporabi dveh športni izkaznic v V.M.A. vstopal v D.S. in tam dejansko sam koristil storitve tega dela V.M.A.. Teža kršitve je še toliko večja, saj je tožnik imel nalogo, da je skrbel za pravilno izvajanje pogodbe in je bil pooblaščena oseba, ki bi lahko posamezne kršitve odkrivala, nanje opozarjala kot odgovoren za vodenje evidenc športnih izkaznic, ne pa, da jih je sam kršil. Tožniku je bila pravilna uporaba športnih izkaznic poznana, saj je prav sam v svojem obvestilu zaposlenim z dne 17. 6. 2008 pojasnil, da je zaposlenim dovoljeno le vstopanje v S.D. in T.T., torej le v bazenski del. Uporaba D.S. ni bila dogovorjena in tako ni bilo nikakršnih pravnih praznin v pogodbi, kot zmotno zatrjuje pritožba. Tožniku so bila pravila uporabe športne izkaznice poznana in zavedal se je, da je s hkratno uporabo dveh izkaznic in obiskom dela V.M.A., to je D.S. (ki s pogodbo z dne 19. 6. 2008 ni bila dogovorjena), krši pogodbo in s tem tudi svoje delovne obveznosti, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnik je bil zadolžen za vodenje evidenc športnih izkaznic, in čeprav je sam posredoval dve izkaznici (št. 256 in št. 34), to ne spremeni dejstva, da je lahko posamezni delavec hkrati uporabil le eno športno izkaznico. Tožnik je namreč zaradi premestitve na drugo delovno mesto obdržal športno izkaznico, ki jo je imel na starem delovnem mestu (št. 34) in hkrati za novo delovno mesto dobil še eno izkaznico (št. 256), s tem ni dobil hkrati tudi več pravic za koriščenje posameznih storitev, kot so bile dogovorjene za športne aktivnosti vseh zaposlenih pri toženi stranki. Tudi morebiti dogovor tožnika z direktorjem V.M.A., s katerim bi bili tožniku dovoljeni drugačni vstopi, kot so bili dogovorjeni s pogodbo z dne 19. 6. 2008, tožniku niso dali pravice do drugačnega koriščenja športne izkaznice, kot je bilo sicer dogovorjeno za vse delavce tožene stranke. Tožnik je bil namreč delavec tožene stranke, še posebej odgovoren za vodenje evidenc športnih izkaznic, zato je bil še toliko bolj dolžan spoštovati delovne obveznosti in pravice v okviru dogovorjenih s pogodbo z dne 19. 6. 2008, med katerimi je bil dovoljen obisk V.M.A. z eno izkaznico in sicer samo v S.D. ali T.T., torej bazenski del, ne pa v D.S..

Tožnik je bil uradna oseba agencije, zadolžen za hrambo športnih izkaznic in nadzor nad njihovo uporabo in je z protipravno uporabo športne izkaznice št. 34 dne 3. 7. 2008, 24. 7. 2008, 21. 8. 2008 in 29. 8. 2008 ter športne izkaznice št. 7 dne 7. 8. 2008 in 2. 10. 2008 kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in s tem hkrati izpolnil tudi znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe iz 164. člena KZ. Povzročena škoda pri tem pa ni predpisana kot nujni znak iz tega kaznivega dejanja. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti v smislu 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, to je kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in tudi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, to je če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do obstoja okoliščin iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ki so pogoj za podajo izredne odpovedi in zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Glede na tožnikov status in značaj dela uslužbenca na odgovornem delovnem mestu, ki zahteva visoko stopnjo zaupanja in varovanja ugleda in ki bi prvi moral opozoriti na morebitne nepravilnosti pri koriščenju storitev uporabe bazenov, ne pa da jih je ravno sam izvajal, pritožbeno sodišče soglaša, da je tožena stranka glede na vse okoliščine tožnikove kršitve utemeljeno ugotavljala, da tožnikovega delovnega razmerja v smislu navedenih določb ni mogoče nadaljevati.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavek 154. člena ZPP).