Jedro

Drugostopenjski organ je s sklepom pritožbeni postopek ustavil, pri čemer v obrazložitvi sklepa navaja, da naj bi prvostopenjski organ ugodil zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni dobil informacije glede tistega, po čemer je spraševal, zaradi česar sodišče meni, da je napačen zaključek tožene stranke v izpodbijanem sklepu o ustavitvi postopka, da je bila zahtevana informacija tožniku posredovana, saj mu je bilo odgovorjeno nekaj drugega in ne tisto, po čemer je spraševal.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Informacijskega pooblaščenca št. 0900-182/2017/10 z dne 22. 3. 2018 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da je dne 26. 7. 2017 na Okrajno sodišče v A. vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, na kar je dne 26. 9. 2017 zaradi molka organa prve stopnje vložil pritožbo. Pritožbo bi bil dolžan prvostopenjski organ takoj predati pritožbenemu organu. Drugostopenjski organ je prejel od prvostopenjskega organa pritožbo tožnika dne 6. 10. 2017. Drugostopenjski organ navaja, da je tožniku bilo na njegovo vlogo odgovorjeno že s prejšnjim odgovorom v tej zadevi, s čimer se pa tožnik ne strinja. Tožnikova vloga z dne 12. 5. 2017 se je namreč nanašala na informacijo, ali se je pred Okrajnim sodiščem v A. vodila kakšna preiskava, kjer bi tožnik nastopil kot oškodovanec. Tožnikova vloga z dne 26. 7. 2017 pa se je nanašala na postopanje uradne osebe po 145. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zato ta zahteva ni enaka zahtevi iz dne 12. 5. 2017. V konkretnem primeru bi bil dolžan organ druge stopnje sam odločiti o stvari. Z dopisom z dne 24. 11. 2017 je prvostopenjski organ odgovoril tožniku, da ga v zvezi z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja obvešča, da se zoper osebe, po kateri sprašuje, ne vodijo postopki ali posamezna preiskovalna dejanja in je s tem prvostopenjski organ ugodil zahtevi tožnika. Ker je bilo zahtevi ugodeno, posebna odločba ne bo izdana. Tožnik se s takim odgovorom ne strinja in v tožbi zatrjuje, da je to neresnična navedba prvostopenjskega organa, saj v vlogi dne 26. 7. 2017 ni zahteval informacije, ali se proti uradnim osebam vodi postopek ali preiskovalna dejanja. Zahteval je sporočilo, ali je uradna oseba prvostopenjskega organa postopala v smislu 145. člena ZKP. Torej vlogi tožnika ni bilo ugodeno. Prvostopenjski organ ni podal informacije in niti ni izdal zavrnilne odločbe.

2. Ker tožba ni imela tožbenega zahtevka je bil tožnik s strani sodišča pozvan, naj odpravi pomanjkljivosti, med drugim tudi, da pove, ali vlaga tožbo zaradi molka organa na podlagi 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), oziroma glede na to, da je tožena stranka med tem izdala akt in sicer sklep št. 0900182/2017/10 z dne 22. 3. 2018, naj sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi in ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi akt. Tožnik je po tem pozivu postavil tožbeni zahtevek in sicer zahteva, naj sodišče sklep drugostopenjskega organa o ustavitvi postopka razglasi za ničnega in postopek nadaljuje kot postopek zaradi molka organa. Pri tem tožnik natančneje pojasnjuje, kateri razlogi za ničnost so po njegovem mnenju podani.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ izpolnil svojo dolžnost, to je, da je tožniku podal zahtevano informacijo, zato se je pritožbeni postopek pri toženi stranki zaključil. Po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) ni nujno, da organ izda upravno odločbo, saj skladno z drugim odstavkom 22. člena ZDIJZ organ izda pisno odločbo le v primeru, če zahtevo za dostop do informacij javnega značaja delno ali v celoti zavrne. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ tožniku v celoti ugodil in posredoval zahtevano informacijo, zato odločbe ni izdal. Sicer pa je tožena stranka izdala upravni akt, to je sklep, s katerim je formalno zaključila pritožbeni postopek.

4. Sodišče je v postopek kot stranko z interesom pritegnilo tudi Okrajno sodišče v A., ki pa na tožbo ni odgovorilo.

5. Tožnik v pripravljalnih vlogah še dodatno pojasnjuje nekatera svoja stališča. 6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče v navedeni zadevi ugotavlja, da je tožnik dne 26. 7. 2017 na predsednika Okrajnega sodišča v A. vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je prosil za informacijo, kdaj je na podlagi 145. člena ZKP podal Specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadbo zoper uradni osebi policije B.B. in C.C. Nadalje sodišče ugotavlja, da mu je na to zahtevo Okrajno sodišče v A. z dopisom št. Su 511/2017-16 z dne 24. 11. 2017 odgovorilo, da ga obveščajo, da se zoper navedene osebe ne vodijo postopki ali posamezna preiskovalna dejanja in da je s tem ugodeno njegovi zahtevi ter da posebne odločbe v zvezi s tem ne bodo izdali. S tem v zvezi se sodišče strinja s tožnikovo trditvijo, da ni dobil informacije glede tistega, po čemer je spraševal, saj se njegova vloga, ki jo je vložil dne 26. 7. 2017, ni nanašala na to, ali se pri sodišču vodijo postopki ali preiskovalna dejanja zoper navedeni osebi, ampak na to, ali je bila v smislu 145. člena ZKP podana kazenska ovadba zoper navedeni osebi. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ni prejel odgovora na svojo zahtevo.

8. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožnik sicer res sprva vložil tožbo zaradi molka organa, kasneje pa je bil na drugi stopnji izdan sklep o ustavitvi postopka. Tožnik je nato tožbeni zahtevek vložil zoper navedeni sklep, zato sodišče v nadaljevanju te obrazložitve pojasnjuje, zakaj je bilo potrebno ta sklep, ki je predmet tožbenega zahtevka, odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu.

9. Drugostopenjski organ je s sklepom pritožbeni postopek ustavil, pri čemer v obrazložitvi sklepa navaja, da naj bi prvostopenjski organ ugodil zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Vendar pa, kot je sodišče že pojasnilo v tej sodbi, tožnik ni dobil informacije glede tistega, po čemer je spraševal, zaradi česar sodišče meni, da je napačen zaključek tožene stranke v izpodbijanem sklepu o ustavitvi postopka, da je bila zahtevana informacija tožniku posredovana, saj mu je bilo odgovorjeno nekaj drugega in ne tisto, po čemer je spraševal. Izpodbijani sklep tožene stranke z dne 22. 3. 2018 tako temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in ga je zaradi tega sodišče odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu. Res je sicer, da če prosilec meni, da informacija, s katero se je seznanil, ni tista informacija, ki jo je navedel v zahtevi, ima možnost na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZDIJZ zahtevati od prvostopenjskega organa, da mu omogoči seznanitev z informacijo, ki jo je dejansko navedel v zahtevi, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, vendar to ne vpliva na to, da izpodbijani sklep, ki je predmet sodne presoje, temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

10. Tožnik je od sodišča zahteval, naj izpodbijani sklep ugotovi za ničnega, pri čemer naj bi bili podani razlogi za ničnost iz 2., 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ni podan nobeden od navedenih razlogov za ničnost. Skladno z 2. točko prvega odstavka 279. člena ZUP je razlog za ničnost, če bi se z izvršitvijo akta lahko povzročilo dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Sodišče ugotavlja, da se s sklepom o ustavitvi postopka ne povzroči kaznivo dejanje, saj to pojmovno ni mogoče. Prav tako ni podan razlog za ničnost iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa kot razlog za ničnost, če odločbe ni mogoče izvršiti. Tudi v tem primeru sklepa o ustavitvi postopka že pojmovno ni mogoče ne izvršiti, saj se v primeru ustavitve postopek enostavno ustavi. Prav tako ni podan razlog za ničnost iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa kot razlog za ničnost, če gre za postopek na zahtevo stranke, pa stranka take zahteve ni podala. To pomeni, da organ vodi postopek po uradni dolžnosti, čeprav bi bil možen le na zahtevo stranke. V konkretnem primeru ne gre za ta ničnostni razlog, saj je postopek ves čas potekal na zahtevo stranke in ni bil voden po uradni dolžnosti. Prav tako pa tudi ni podan ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kjer gre za ničnost, če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Tožnik ni z ničemer izkazal, da bi bil sklep o ustavitvi postopka posledica kakšnega od teh dejanj. Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in ni našlo nobenega razloga za ničnost. 11. Sodišče je izpodbijani drugostopenjski sklep odpravilo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi druge točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka izhajati pri ponovnem odločanju o pritožbi iz stališča, da tožnik ni dobil od prvostopenjskega organa informacije, po kateri je spraševal. 12. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sicer sporno, vendar pa stranke navajajo zgolj tista dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev. V konkretnem primeru namreč ni sporno, kaj je tožnik zatrjeval v svoji vlogi z dne 26. 7. 2017 oziroma kaj je s to vlogo zahteval in prav tako ni sporno, kaj mu je prvostopenjski organ odgovoril, sporna je le presoja, ali je dobil odgovor na svoje vprašanje ali ne, zaradi ugotavljanja tega dejstva pa glavna obravnava ni potrebna. Sodišče je tako odločilo brez glavne obravnave za kar ima v takem primeru izrecno pooblastilo v drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1.