Jedro

Nestrinjanje obrambe z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje o stanju storilčeve duševnosti v času storitve kaznivega dejanja, sprejetih na podlagi izvedenskega mnenja, pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Dokazovanje z drugim izvedencem se namreč ponovi le, če so podani razlogi iz 257. in 258.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega V.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni V.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora na zahrbten način, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, po 1. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Obsojencu je bila izrečena z uporabo omilitvenih določil 1. točke 42. člena KZ kazen 8 let zapora. Hkrati je prvostopno sodišče po 1. odstavku 110. člena KZ obsojencu preklicalo pogojni odpust s prestajanja kazni zapora po sodbi, ki jo je izreklo isto sodišče dne 24.1.1996, in na podlagi 3. odstavka 110. člena v zvezi s 147. členom in 2. odstavkom 48. člena KZ izreklo obsojencu enotno kazen 8 let in 2 meseca zapora. V izrečeno kazen je bil obsojencu vštet pripor od 22.3.1997 dalje. Iz razlogov 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP pa tudi stroškov in nagrade zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče z uvodoma navedeno sodbo prvostopno sodbo spremenilo tako, da je obsojencu V.J. kazen zvišalo na 11 let zapora in v posledici tega zvišalo na prvi stopnji izrečeno enotno kazen na 11 let in 2 meseca zapora. Pritožbo zagovornice obsojenega V.J. je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenec V.J. je bil iz razlogov 4. odstavka 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec V.J. je dne 26.2.1998 vložil preko uprave zavoda za izvrševanje kazni zapora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona in v celoti razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da vložnik ne pove, katere konkretne določbe kazenskega postopka naj bi bile kršene in kako. Če je sodišče zavrnilo obsojenčev predlog za zaslišanje drugega izvedenca, to ne predstavlja kršitev določb kazenskega postopka, temveč uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP, zato predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti tudi zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po 2. odstavku tega člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil predlog obrambe za postavitev novega izvedenca že na prvi stopnji zavrnjen. To je bil predmet tudi pritožbene presoje, pa je bila zagovorničina pritožba v tem smislu prav tako zavrnjena. Po mnenju obsojenca predstavlja zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca kršitev določb ZKP, ki dajejo obrambi pravico predlagati nove dokaze in raziskavo novih dejstev, vse z namenom popolno ugotoviti dejansko stanje. Ta pravica je bila kršena zato, ker postavljeni izvedenec ni odgovoril na bistveni vprašanji v konkretnem postopku: vpliv zaužite kombinacije zdravil ter alkohola zlasti v povezavi z izpovedbo ključne priče A.T., da je pogovor med njo in obsojencem neposredno pred dogodkom tekel "normalno, nato pa sem postal utrujen, začel sem zapirati oči, kar naenkrat pa sem vstal iz postelje in šel na mesto, kjer je bila sekira". Vpliv zdravil je moral biti ključen, glede na predhodno stanje normalnosti, saj je bil obsojenčev namen užitja zdravila spanje, kot je to izpovedala tudi priča T. Postavitev novega izvedenca je po mnenju obsojenca ključna in bi mogla pripeljati do milejše obsodbe, zavrnitev predloga za obrambo pa je taka kršitev določb ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Iz podatkov kazenske preiskave je razvidno, da je preiskovalni sodnik z odredbo z dne 3.4.1997 postavil v obravnavani zadevi za izvedenca psihiatrične stroke dr. M.P., specialista nevropsihiatra, stalnega sodnega izvedenca in predstojnika psihiatrične bolnišnice. V teku preiskave psihiatrično izvedensko mnenje ni bilo dopolnjeno niti nadomeščeno z mnenjem drugega izvedenca psihiatra in tudi predlogov udeležencev postopka v tej smeri ni bilo. Na glavni obravnavi dne 26.6.1997 je isti izvedenec psihiater na vprašanje zagovornice, na kakšen način kombinacija alkohola in apaurina poglobi učinek alkohola nasploh, dal strokovno pojasnilo. Obramba - zagovornica je predlagala, da se odredi izvedenec in sicer Inštitut za sodno medicino v Ljubljani, ki naj opravi biokemično analizo odvzete krvi in urina obdolžencu in naj z analizo ugotovi, ali so prisotne kakšne prepovedane substance, še posebej pa, ali je prisoten benzobiazibil, pod pogojem, če se to še da narediti, ter kakšne učinke imajo ti preparati v povezavi z alkoholom. Ta dokaz je bil sprejet in obravnava preložena na 19.8.1997. Glede na nejasnosti, nastale v zvezi z mnenjem Inštituta za sodno medicino v Ljubljani, je bila glavna obravnava preložena na 2.9.1997 in sicer na predlog okrožnega državnega tožilca, da inštitut opravi kvalitativno analizo krvi, ki je bila odvzeta obdolžencu, s katero naj se ugotovi, ali se v krvi nahaja apaurin. S tem se je obramba strinjala. Na glavni obravnavi 2.9.1997 je bil izveden dokaz z izvedencem psihiatrične stroke dr. M.P., ki je v svoji izpovedbi, upoštevaje podatke o dodatno opravljenih toksikoloških preiskavah (v zapisniku je očitno napačno navedeno psiholoških) in sicer z zvezi v vplivom apaurina na duševno stanje glede na stanje vinjenosti, podal strokovne zaključke, s katerimi pa se zagovornica ni strinjala ter predlagala drugega izvedenca nevropsihiatrične stroke, kar pa je prvostopno sodišče kot nepotrebno zavrnilo, ker da je zadeva toliko razčiščena, da se o njej lahko odloči brez odreditve drugega izvedenca nevropsihiatrične stroke. Prvostopno sodišče je izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra dr. P. sprejelo in dokazno oceno ustrezno vneslo v razloge sodbe. Glede vseh vprašanj, ki sta jih stranki v postopku, to je obdolženec z zagovornico in državni tožilec o vprašanju vpliva zlorabe alkohola ob istočasni uporabi apaurina, je sodišče ob upoštevanju dodatnih izvidov Inštituta za sodno medicino razumljivo in zadostno obrazložilo. Glede na to, da se obramba s prvostopno dokazno oceno izvedenčevega izvida in mnenja ni strinjala in je v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi ponovila svoje stališče do prvostopne dokazne ocene in predvsem pomisleke v njeno pravilnost v zvezi z ugotavljanjem prištevnosti, je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi, ob sprejemu prvostopne dokazne ocene, zavzelo stališče do predloga obrambe za izvedbo dokaza z novim izvedencem psihiatrom in pri tem podrobno obrazložilo, zakaj ni mogoče slediti predlogu obrambe v smeri dopolnitve izvedenskega mnenja. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da za ponovitev dokaza z drugim izvedencem psihiatrom o stopnji prištevnosti obsojenca ni nobene potrebe glede na to, da razlogov iz 257. in 258. člena ZKP ni. 257. člen namreč določa med drugim, da se, če je izvid izvedenca nejasen, nepopoln, ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, dokazovanje ponovi z istim ali drugim izvedencem. 258. člen ZKP pa določa, da se v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Zgolj nestrinjanje obrambe z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje v obeh napadenih sodbah o stanju obsojenčeve duševnosti v času storitve kaznivega dejanja pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrečni odločbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Glede na povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, da v vložnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ni podan, zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na to da pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ugotovljenih v obeh napadenih sodbah tudi ni bilo podlage za uporabo 427. člena ZKP.