Jedro

V 12. členu ZPP uzakonjeno načelo pomoči prava nevešči stranki ter v 285. členu ZPP uzakonjeno načelo materialnega procesnega vodstva pa ne pomenita, da se mora sodišče postavljati v vlogo strankinega pooblaščenca ter ji svetovati, na kakšen način naj dopolnjuje svoje trditve in kakšne konkretne dokaze naj predlaga, da bi v postopku lažje uspela. V skladu z 12. členom sodišče laično stranko opozori na njene procesne pravice, ki jih morda iz nevednosti ne bi uporabila; materialno procesno vodstvo pa je med drugim namenjeno preprečevanju sodbe presenečenja, torej da bi sodišče odločilo po za stranke povsem nepričakovani pravni podlagi in bi bila za odločitev o sporu potrebna tudi druga dejstva in dokazi. V širšem smislu je materialno procesno vodstvo potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali če poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih; ni pa namenjeno šolskemu poučevanju strank. Prvenstveno je trditveno in dokazno breme na strankah, sodišče pa naj vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankama, sicer pa ohranja svojo nevtralno vlogo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem konkretnem primeru ni obstajala potreba po izvedbi materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj sta toženca popolno navedla vsa odločilna dejstva in zanje tudi predlagala ustrezne dokaze.

Posledica zavrnitve dokaznega predloga, t.j. njegova neizvedba, pa povsem jasno izhaja že iz same besedne zveze, ki ne potrebuje nobene posebne pravne razlage, zato niti v okviru določila o materialnem procesnem vodstvu niti v okviru določila pomoči laični stranki ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da toženca še posebej pouči o posledici zavrnitve njunega dokaznega predloga. Čeprav grajanje procesne kršitve, ki jo v določenih okoliščinah lahko predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga3, sodi med procesne pravice stranke, pa se je sodna praksa že izrekla, da bi sodišče z opozarjanem strank, da morajo procesne kršitve v skladu z 286.b členom ZPP grajati pravočasno, prekoračilo dopustno mejo dolžnosti poučevanja in bi s tem prišlo do ustvarjanja neravnotežja med strankami v pravdnem postopku tudi v primeru, da gre za laično stranko, ki v pravdnem postopku nastopa sama brez kvalificiranega pooblaščenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II. in III. izreka potrdi.

II. Toženi stranki sami trpita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni od vročitve te sodbe solidarno povrniti tožeči stranki 2,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod točko I. izreka zaradi delnega umika tožbe za znesek v višini 100,00 EUR pravdni postopek v tem delu ustavilo, pod točko II. izreka je razsodilo, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka dolžni v roku 15 dni tožeči stranki solidarno plačati znesek 38.599,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 9. 2018 dalje do plačila, pri čemer je ta njuna obveznost solidarna z obveznostjo dolžnika A. A., EMŠO: ..., iz pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 75720/2018 z dne 12. 9. 2018 in pod točko III. izreka prvotoženi stranki in drugotoženi stranki še naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni tožeči stranki solidarno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 993,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo in sklep sta se v delu, ki predstavlja sodbo, pravočasno pritožili toženi stranki (v nadaljevanju: toženca, tudi prvotoženka in drugotoženec), ki sodbo izpodbijata v celoti (t.j. v točkah II. in III. izreka izpodbijane odločbe) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa prizna stroške te pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi najprej povzameta bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa izpostavljata, da v postopku pred sodiščem prve stopnje nista imela pooblaščenca, zastopala sta se sama. Toženca nista prava vešča. Podajala sta trditve, ne da bi bila poučena o njunih pravnih možnostih. Izpostavljata še, da je v tej zadevi pomembno, da gre za zadevo s solidarnim poroštvom tretje osebe - očeta drugotoženca, s katerim toženca že več let nimata nobenega odnosa v posledici neugodnih družinskih razmer in razveze staršev. Toženca zato nista imela vpogleda v stanje kredita z vidika poroštva A. A. in sta iz tega razloga v postopku ugovarjala višini zahtevka. Že v odgovoru na tožbo sta obrazloženo oporekala, da manjka razlika v višini 6.335,73 EUR, da bi vsak od tožencev poplačal kredit 36.269,28 EUR in ne 37.558,94 EUR; da listine glede stanja kredita, npr. z dne 1. 7. 2018 v znesku 18.416,92 EUR in v opominih, ne potrjujejo navedb glede stanja kredita; da se ne ujemajo zneski v zvezi s cesijskimi pogodbami; da bi morala banka kredit zaključiti in obračunati tedaj, ko je odstopila od pogodb. Toženca sta pravočasno predlagala tudi izvedenca finančne stroke zaradi ugotovitve stanja dolga, kar navaja tudi sodišče (tč. 9 obrazložitve). Sodišče pa je dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožeča stranka z listinami podkrepila obstoj dolga. Z navedeno odločitvijo je po mnenju tožencev sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP in sicer določbo materialno procesnega vodstva (285. člen) in načelo pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP), v skladu s katero mora sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem postopku, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Po členu 285 ZPP predsednik senata skrbi na primeren način, da se med obravnavo navedejo odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo dokazila in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje. Toženca poudarjata, da sta ves čas postopka (in še v zaključni besedi) vztrajala, naj se ugotovi izračun dolga, zato sta tudi predlagala izvedenca finančne stroke. Sodišču prve stopnje, ki je dokazni predlog zavrnilo, očitata, da ju ob tem ni poučilo, kakšna je posledica tega dejanja in katero dejanje lahko opravita (grajanje zavrnitve dokaznega predloga). Tega ni opravilo niti na podlagi 285. člena ZPP. Sodišče bi ju po mnenju tožencev o tem moralo poučiti, saj se je že iz osebnih podatkov lahko seznanilo, da nista prava vešči osebi, ker nista pravnika. Stranki očitno zaradi nevednosti nista uporabila svojih procesnih pravic, to je podajati dokazne predloge in vztrajati pri dokaznih predlogih ter pravico grajati zavrnitev dokaznih predlogov, ker je sicer poseženo v njuno pravico do izjave in gre za bistveno kršitev določb postopka iz 8. člena (verjetno pravilno točke) 2. odstavka 339. člena ZPP. Poudarjata še, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo listinam tožeče stranke, čeprav nima strokovnega znanja, da preveri izračun. To mu lahko pomaga le izvedenec ustrezne stroke. Zaradi kršitve določbe 12. in 285. člena ZPP ta dokaz ni bil izveden, kar je bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodišče v celoti sledilo listinam tožeče stranke, ki so ekonomske narave in brez izvedenca nepreverljive. Sodišče se na takšne listine le zanese, jim verjame, nima pa znanja, da jih preizkusi. Glede na to je bil po oceni tožencev njun dokazni predlog utemeljen. Toženca sta imela pravico preveriti izračun, kateremu sta obrazloženo z vsemi listinami, s katerimi razpolagata in z znanjem, ki ga imata, obrazloženo oporekala. Podrejeno toženca še navajata, da gre za situacijo, identično t.i. kontrolnemu mnenju, saj so listine banke in njeni izračuni po naravi stvari ekonomske sfere, njen izračun pa lahko preveri le izvedenec. Sodišče bi toženca po tem, ko je na glavni obravnavi dne 14. 5. 2021 zavrnilo dokazni predlog, moralo opozoriti, da morata temu oporekati, če se ne strinjata. Ker tožencema te možnosti ni dalo, ju je prikrajšalo za varstvo pravic v postopku, kar je ustavna pravica, kršilo je njuno pravico do izjave in do enakega sodnega varstva. Iz zaključne besede, da naj se ugotovi višina, izhaja, da toženca nista vedela, kaj pomeni zavrnitev predloga, kakšno posledico ima sprejeti sklep (na katerega iz nevednosti nista reagirala) in da višina, ki sta ji oporekala še v zaključni besedi, ne bo preverjena. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna in nezakonita, toženca pa uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede višine zahtevka ter zmotne uporabe materialnega prava, ko je sodišče prisodilo zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posledično so zmotno priznani tudi stroški postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožencev odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožencev ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka od tožencev zahtevala plačilo zneskov zavarovalnine, ki jih je zaradi njunega neizpolnjevanja obveznosti in neizpolnjevanja obveznosti ostalih solidarnih dolžnikov (porokov) po kreditnih pogodbah, ki sta ju sklenila s kreditodajalko A. d.d. (kasneje B. d.d.), izplačala kreditodajalki ob nastopu zavarovalnega primera. Trdila je, da je prvotoženka dne 6. 12. 2012 kot kreditojemalka z A., sklenila kreditno pogodbo št. ... za znesek kredita v višini 30.000,00 EUR z dobo vračanja 144 mesecev in višino mesečnega obroka oz. anuitete na dan sklenitve 251,87 EUR, da je bilo za to kreditno pogodbo urejeno zavarovanje kredita, in sicer je bil kredit zavarovan pri zavarovalnici (tožeča stranka) in z nepreklicnim solidarnim poroštvom treh solidarnih porokov, in sicer drugotoženca, B. B. in A. A.. Nadalje je še trdila, da je tudi drugotoženec dne 6. 12. 2012 kot kreditojemalec z A., sklenil kreditno pogodbo št. ... za znesek kredita v višini 30.000,00 EUR z dobo vračanja 144 mesecev in višino mesečnega obroka oz. anuitete na dan sklenitve 251,87 EUR, da je bilo tudi za to kreditno pogodbo urejeno zavarovanje kredita, in sicer je bil kredit zavarovan pri zavarovalnici (tožeča stranka) in z nepreklicnim solidarnim poroštvom treh solidarnih porokov, in sicer prvotoženke, B. B. in A. A. Prav tako sta prvotoženka in drugotoženec drug drugemu nudila poroštvo tako, da sta s podpisom pogodb in poroštvenih izjav prevzela jamstvo za vračilo kredita po obeh kreditnih pogodbah. Oba kreditojemalca sta dne 13. 7. 2018 plačala zadnji obrok, nato pa plačil obrokov kljub zavezi, dani v kreditni pogodbi, ni bilo več. Glede na to je banka začela oba kreditojemalca in poroke z opomini pozivati k plačilu. Ker plačil ni bilo, je banka po tem, ko je dne 6. 8. 2018 odstopila od obeh kreditnih pogodb, dne 7. 8. 2018 tožeči stranki prijavila oba zavarovalna primera na podlagi sklenjenega zavarovanja stanovanjskih kreditov, na podlagi katerega je tožeča stranka banki dne 23. 8. 2018 izplačala zavarovalnino za škodo po kreditni pogodbi št. ... v znesku 19.238,51 EUR in zavarovalnino za škodo po kreditni pogodbi št. ... v znesku 19.274,98 EUR. Obveznost obeh tožencev je solidarna, saj sta prvotoženka in drugotoženec kreditojemalca vsak po svoji kreditni pogodbi in hkrati solidarna poroka drug drugemu. Tožeča stranka je po prevzemu terjatve dne 23. 8. 2018 oba toženca obvestila o novem upniku in ju pozvala na plačilo terjatve, a se na poziv nista odzvala. Glede na to je bila tožeča stranka primorana dne 11. 9. 2018 vložiti predlog za izvršbo na podlagi kartice regresnega zavezanca kot verodostojne listine. Višina vtoževane terjatve iz predloga za izvršbo v višini 38.665,43 EUR predstavlja znesek izplačane zavarovalnine v višini 19.238,51 EUR zaradi škode po kreditni pogodbi št. ..., z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila zavarovalnine (od dne 23. 8. 2018) do vložitve predloga za izvršbo (10. 9. 2018) v znesku 75,90 EUR, ter znesek izplačane zavarovalnine za škodo po kreditni pogodbi št. ... v znesku 19.274,98 EUR, z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila zavarovalnine (od dne 23. 8. 2018) do vložitve predloga za izvršbo (10. 9. 2018) v znesku 76,04 EUR. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo zahtevala še zakonske zamudne obresti od vložitve predloga dalje do poplačila. Zaradi delnega plačila v višini 100,00 EUR dne 14. 9. 2018 (po vložitvi predloga za izvršbo) je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 4. 2. 2021 za ta znesek svojo tožbo delno umaknila in pojasnila, da sta toženca s tem zneskom plačala zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska za čas od 11. 9. 2018 do 14. 9. 2018 v višini 33,90 EUR in del glavnice v višini 66,10 EUR.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnice je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila pogodbe o stanovanjskem kreditu št. ... z dne 6. 12. 2012, sklenjena med A. d.d. in prvotoženko, določila pogodba o stanovanjskem kreditu št. ... z dne 6. 12. 2012, sklenjena med A. d.d. in drugotožencem, 1. odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o subrogaciji in 3. odstavek 1019. člena OZ o solidarnem poroštvu.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 ugotovilo in zaključilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je prvotoženka 6. 12. 2012 kot kreditojemalka z A. (kasneje B. d.d.) sklenila Pogodbo o stanovanjskem kreditu št. ... in se z njo zavezala, da bo odobreni kredit v višini 30.000,00 EUR poravnala v 144-tih mesečnih anuitetah, da je višina mesečnega obroka oziroma anuitete na dan sklenitve znašala 251,87 EUR in da bi naj zadnji mesečni obrok zapadel v plačilo 30. 4. 2025, da je tudi drugotoženec dne 6. 12. 2012 kot kreditojemalec z A. (kasneje B. d.d.) sklenil Pogodbo o stanovanjskem kreditu št. ... in se z njo zavezal, da bo odobreni kredit v višini 30.000,00 EUR poravnal v 144-tih mesečnih anuitetah, da je višina mesečnega obroka oziroma anuitete na dan sklenitve znašala 251,87 EUR in da bi naj zadnji mesečni obrok zapadel v plačilo 30. 4. 2025. Kot nesporno je nadalje ugotovilo še, da sta bila oba kredita zavarovana pri zavarovalnici s plačilom zavarovalne premije in z nepreklicnim solidarnim poroštvom treh solidarnih porokov, pa tudi dejstvo, da sta prvotoženka in drugotoženec drug drugemu nudila poroštvo tako, da sta s podpisom pogodb in poroštvenih izjav prevzela jamstvo za vračilo kredita po obeh kreditnih pogodbah. Prav tako je kot nesporno še ugotovilo, da ne kreditojemalca ne solidarni poroki obveznosti niso poravnavali v skladu s sklenjenima pogodbama, zaradi česar je banka tako kreditojemalca kot solidarne poroke z opomini (z dne 7. 5. 2018 in z dne 5. 6. 2018) pozvala na plačilo zapadlih obveznosti, nato pa zaradi neporavnanih obveznosti vsem poslala še zadnji opomin za neplačane obveznosti po obeh kreditnih pogodbah z dne 4. 7. 2018, v katerem jim je določila dodatni 15-dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti in jih opozorila, da lahko v primeru neplačila odpove kreditno pogodbo. Kot neprerekane je štelo še trditve tožeče stranke, da je banka skladno z določbo 13. člena obeh pogodb dne 6. 8. 2018 (ko ne toženca ne solidarna poroka niso poravnali zapadlih obveznosti po prejemu zadnjega opomina z dne 4. 7. 2018) odpovedala obe kreditni pogodbi ter o tem obvestila oba toženca in solidarna poroka, dne 7. 8. 2018 pa je pri tožeči stranki prijavila nastop obeh zavarovalnih primerov. Toženca pa sta po zaključku sodišča prve stopnje kot nesporno priznala tudi dejstvo, da je tožeča stranka banki dne 23. 8. 2018 izplačala zavarovalnino za škodo (zavarovalni primer) po kreditni pogodbi št. ... v znesku 19.238,51 EUR in po kreditni pogodbi št. ... v znesku 19.274,98 EUR in da ju je tožeča stranka z dopisom z dne 23. 8. 2018 obvestila o novem upniku in ju pozvala na plačilo terjatve. V nadaljevanju pa je še ugotovilo in zaključilo, da sta bila toženca plačnika zavarovalne premije v višini 863,21 EUR (strošek zavarovanja kredita, kot izhaja iz 4. člena obeh pogodb), vendar jima navedeno ne daje lastnosti pogodbene stranke iz zavarovalne pogodbe, saj sta bila oba kredita zavarovana pri tožeči stranki po Generalni polici št. 587 za zavarovanje stanovanjskih kreditov, sklenitelj zavarovanja in zavarovanec po tej polici pa nista toženca (kot kreditojemalca), ampak tedaj A. d.d. (nato njena pravna naslednica B. d.d.), ki je upravičena do izplačila zavarovalnine po tej polici v primeru nastanka zavarovalnega primera, tj. neplačila/nevračila kredita. Zaključilo je še, da v primerih, kot je obravnavani, ko zavarovalnica banki (zavarovancu) izplača zavarovalnino v višini nevrnjenega kredita, nanjo do višine izplačanega zneska, po samem zakonu preidejo vse pravice banke nasproti tožencema, ki sta nastop zavarovalnega primera povzročila s tem, ko nista vrnila kredita, da je temelj sporne terjatve subrogacija v smislu 1. odstavka 963. člena OZ, saj je zavarovalnica (tožeča stranka) s tem, ko je banki plačala dolg tožencev, že na podlagi samega zakona vstopila v bankine pravice do tožencev. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovorov tožencev, da v pogodbi ni jasno napisano, kaj predstavlja manjkajoči znesek do skupnih stroškov kredita 7.558,94 EUR in do skupnega zneska kredita 37.558,04 EUR (4. člen pogodb). Obrazložilo je, da navedeni znesek predstavlja znesek odobrenega kredita v višini 30.000,00 EUR, h kateremu so prištete obresti, upoštevajoč višino 6-mesečnega EURIBOR-ja v času podpisa kreditnih pogodb, in sicer za čas odplačila za obdobje 144 mesecev v višini 6.269,28 EUR, stroški odobritve kredita v višini 360,00 EUR, stroški zavarovanja kredita v višini 863,21 EUR in interkalarne obresti v višini 69,10 EUR. Glede ugovorov tožencev v zvezi z datumi odpovedi kreditnih pogodb in izračuna dolga ob prijavi zavarovalnega primera je sodišče prve stopnje ugotovilo in zaključilo, da je banka pravilno izvedla predhodni opominjevalni postopek in posledični odstop od pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti po pogodbi s strani kreditojemalcev, da je obe kreditni pogodbi pravilno odpovedala dne 6. 8. 2018 s pojasnilom, da z dnem odpovedi kreditne pogodbe celoten preostanek kredita zapade v takojšnje plačilo, ter o tem obvestila oba toženca in solidarna poroka. Ker je po določbi 13. člena kreditnih pogodb banka v primeru odstopa od pogodbe upravičena zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški in lahko začne z izvedbo postopka izterjave in unovčitve morebitnih zavarovanj za terjatve iz te pogodbe nemudoma po dnevu, ko je odstopila od pogodbe, je sodišče prve stopnje še zaključilo, da je kreditojemalec dolžan banki v primeru odstopa od pogodbe plačati celotno nezapadlo glavnico kredita, zapadle neplačane obveznosti ter pripadajoče zamudne obresti in stroške takoj po odstopu od pogodbe, zato je banka dne 7. 8. 2018 pri tožeči stranki prijavila oba zavarovalna primera, tožeča stranka pa banki dne 23. 8. 2018 izplačala zavarovalnino v višini neplačanih obveznosti kredita, in sicer za pogodbo št. ...4 znesek 19.238,51 EUR, za pogodbo št. ... pa znesek 19.274,98 EUR, skladno s pogodbenimi določili. Zaključilo je še, da je neutemeljen ugovor tožencev, da je banka preuranjeno že dne 7. 8. 2018 poslala zavarovalnici prijavo zavarovalnega primera, saj je dne 6. 8. 2018 odpovedala kreditni pogodbi. Ker je odpoved kreditne pogodbe enostranska izjava banke, ki začne učinkovati takoj, je sodišče prve stopnje zaključilo, da zato ni pomembno, kdaj sta toženca odpoved dejansko prejela, da je celoten preostanek kredita tako zapadel v plačilo dne 6. 8. 2018 in je obveznost tožencev zapadla že pred izplačilom zavarovalnine. Z izplačilom zavarovalnine s strani tožeče stranke se je spremenil zgolj upnik in bi tako toženca svojo obveznost po kreditni pogodbi po izplačilu zavarovalnine lahko poravnala tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da je zmotno stališče tožencev, da predmetna terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo še ni zapadla, ker sta obvestilo o novem upniku z dne 23. 8. 2018 in poziv na plačilo terjatve s strani tožeče stranke prejela šele dne 7. 9. 2018 in je 15-dnevni rok potekel šele dne 22. 9. 2018, saj je terjatev tožencev zapadla v plačilo že z dnem odpovedi kreditne pogodbe, torej že pred izplačilom zavarovalnin, tožeča stranka pa je z izplačilom zavarovalnin na podlagi zakona (subrogacija) zgolj vstopila v pravice banke nasproti tožencema in je v pozivu k plačilu tožencema določila le dodatni rok za plačilo že (prej) zapadle obveznosti, zato predlog za izvršbo, vložen dne 11. 9. 2018, ni bil preuranjen. Nadalje je sodišče prve stopnje ovrglo tudi vse dvome tožencev v pravilnost obračuna stanja dolga s strani banke in tožeče stranke ter zaključilo, da so bila pri izračunu pravilno upoštevana vsa delna plačila, obračun stanja dolga pa izhaja iz listin, ki izkazujejo pregled obračunov kredita, stanje kredita na dan izplačila zavarovalnine in obračune obresti, na katere toženca po njihovem prejemu nista podala nobenih dodatnih konkretiziranih navedb, s katerimi bi vzbudila dvom v predložene listine, zato je zaključilo, da je višina vtoževane terjatve tožeče stranke izkazana.

9. Ni pritrditi tožencema, da je sodišče prve stopnje kršilo določili 285. in 12. člena ZPP s tem, da ju potem, ko je zavrnilo njun dokazni predlog z izvedencem finančne stroke, ni poučilo, kakšna je posledica tega dejanja in katero dejanje lahko opravita (grajanje zavrnitve dokaznega predloga) in da očitno zaradi nevednosti nista uporabila svojih procesnih pravic, t.j. podajati dokazne predloge, pri njih vztrajati ter grajati zavrnitev dokaznih predlogov, s čimer je bilo poseženo v njuno pravico do izjave.

10. V skladu z 285. členom ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. 12. člen ZPP pa sodišču nalaga, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem postopku, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. V 12. členu ZPP uzakonjeno načelo pomoči prava nevešči stranki ter v 285. členu ZPP uzakonjeno načelo materialnega procesnega vodstva pa ne pomenita, da se mora sodišče postavljati v vlogo strankinega pooblaščenca ter ji svetovati, na kakšen način naj dopolnjuje svoje trditve in kakšne konkretne dokaze naj predlaga, da bi v postopku lažje uspela. V skladu z 12. členom sodišče laično stranko opozori na njene procesne pravice, ki jih morda iz nevednosti ne bi uporabila; materialno procesno vodstvo pa je med drugim namenjeno preprečevanju sodbe presenečenja, torej da bi sodišče odločilo po za stranke povsem nepričakovani pravni podlagi in bi bila za odločitev o sporu potrebna tudi druga dejstva in dokazi. V širšem smislu je materialno procesno vodstvo potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali če poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih; ni pa namenjeno šolskemu poučevanju strank. Prvenstveno je trditveno in dokazno breme na strankah, sodišče pa naj vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankama, sicer pa ohranja svojo nevtralno vlogo2. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem konkretnem primeru ni obstajala potreba po izvedbi materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj sta toženca popolno navedla vsa odločilna dejstva in zanje tudi predlagala ustrezne dokaze. Dokaz z izvedencem finančne stroke tako ni bil neizveden, ker ne bi bil predlagan, temveč iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da njegova izvedba ni potrebna, zato so neutemeljeni očitki tožencev, da s strani sodišča prve stopnje nista bila poučena o pravici do predlaganja in vztrajanja pri dokaznih predlogih. Posledica zavrnitve dokaznega predloga, t.j. njegova neizvedba, pa povsem jasno izhaja že iz same besedne zveze, ki ne potrebuje nobene posebne pravne razlage, zato niti v okviru določila o materialnem procesnem vodstvu niti v okviru določila pomoči laični stranki ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da toženca še posebej pouči o posledici zavrnitve njunega dokaznega predloga. Čeprav grajanje procesne kršitve, ki jo v določenih okoliščinah lahko predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga3, sodi med procesne pravice stranke, pa se je sodna praksa že izrekla, da bi sodišče z opozarjanem strank, da morajo procesne kršitve v skladu z 286.b členom ZPP grajati pravočasno, prekoračilo dopustno mejo dolžnosti poučevanja in bi s tem prišlo do ustvarjanja neravnotežja med strankami v pravdnem postopku tudi v primeru, da gre za laično stranko, ki v pravdnem postopku nastopa sama brez kvalificiranega pooblaščenca4, zato so neutemeljeni očitki tožencev v pritožbi, da bi ju moralo sodišče prve stopnje poučiti o tej pravici, posledično pa ni prišlo niti do relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve določb 285. in 12. člena ZPP, niti ni bila tožencema s takšnim postopanjem kršena pravica do izjave oziroma ustavno zajamčena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa zato tudi ni podana.

11. Ker zavrnitve dokaznega predloga in posledične kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pravice do izjave, dokazovanja oziroma sodelovanja v postopku kot absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP toženca nista grajala pravočasno, t.j. v skladu z 286.b členom ZPP že na naroku dne 14. 5. 2021, ko sta bila seznanjena z njegovo zavrnitvijo, te procesne kršitve ne moreta uspešno uveljavljati šele v pritožbi, saj, kot je bilo predhodno obrazloženo, nista navedla nobenega takšnega razloga, iz katerega bi izhajalo, da te kršitve nista mogla navesti predhodno brez svoje krivde.

12. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, da angažiranje izvedenca finančne stroke glede dejanskega zneska dolga v tem konkretnem primeru ni bilo potrebno, saj je bilo glede na podano trditveno podlago in ugovore tožencev o tožbenem zahtevku (tako po temelju kot po višini) mogoče odločiti na podlagi predloženih listinskih dokazov. Tožeča stranka se je namreč opredelila do vseh očitkov tožencev glede obračuna dolga, svoje trditve podkrepila z listinami, ki izkazujejo stanje dolga, toženca pa v zvezi z navedbami tožeče stranke in predloženimi listinami nista podala nobenih dodatnih konkretnih ugovorov, ki bi sodišču vzbudili dvom v pravilnost obračuna (višine) vtoževane terjatve. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je dejansko stanje zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke ugotovljeno nepopolno oziroma zmotno in da bi lahko sodišče pravilnost izračuna dolga oziroma obračuna stanja njune obveznosti po kreditnih pogodbah preizkusilo le s pomočjo izvedenca finančne stroke, ker samo nima za to ustreznega strokovnega znanja.

13. Sodišče prve stopnje je tako stanje (višino) terjatve tožeče stranke ugotovilo, kot je to obrazložilo v točki 26. izpodbijane sodbe, pravilno, dokazno podprto na podlagi listin, ki v celoti potrjujejo navedbe tožeče stranke o višini dolga tožencev, saj ni imelo prav nobenega razloga za dvom v resničnost zatrjevanih dejstev glede višine in obračuna dolga. Ko se je tožeča stranka konkretizirano in argumentirano opredelila do vseh očitkov tožencev glede obračuna stanja dolga, tudi glede vseh, po tožencih posebej izpostavljenih vplačil na račun dolga v letu 2018 in obrazloženo pojasnila, katera plačila je banka upoštevala in katera ne in zakaj ne in vse te navedbe podkrepila tudi z listinami, toženca razen ugovorov, ki sta jih podala v odgovoru na tožbo in na katere je tožeča stranka konkretizirano odgovorila in podkrepila z listinami, kasneje, po prejemu listin, ki so izkazovale pregled obračunov kredita, stanje kredita na dan izplačila zavarovalnine in obračune obresti, namreč nista podala nobenih dodatnih konkretiziranih navedb, s katerimi bi vzpostavila dvom v predložene listine, iz katerih izhaja obračun predmetne terjatve, zato sodišče prve stopnje povsem pravilno ni (več) podvomilo v pravilnost predloženih listin glede izračuna dolga in je povsem pravilno zaključilo, da je višina vtoževane terjatve izkazana.

14. Toženca v pritožbi ne izpodbijata konkretizirano dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na samo podlago, temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ob pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, da sta bila oba kredita tožencev zavarovana pri zavarovalnici s plačilom zavarovalne premije, da ne kreditojemalca ne solidarni poroki obveznosti niso poravnavali v skladu s sklenjenima pogodbama, zaradi česar je banka tako kreditojemalca kot solidarne poroke z opomini pozvala na plačilo zapadlih obveznosti, nato pa zaradi neporavnanih obveznosti vsem poslala še zadnji opomin za neplačane obveznosti po obeh kreditnih pogodbah z dne 4. 7. 2018, v katerem jim je določila dodatni 15-dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti in jih opozorila, da lahko v primeru neplačila odpove kreditno pogodbo, da je banka skladno z določbo 13. člena obeh pogodb dne 6. 8. 2018 (ko ne toženca ne solidarna poroka niso poravnali zapadlih obveznosti po prejemu zadnjega opomina z dne 4. 7. 2018) odpovedala obe kreditni pogodbi ter o tem obvestila oba toženca in solidarna poroka, dne 7. 8. 2018 pa je pri tožeči stranki prijavila nastop obeh zavarovalnih primerov, da je tožeča stranka banki dne 23. 8. 2018 izplačala zavarovalnino za škodo (zavarovalni primer) po kreditni pogodbi št. ... v znesku 19.238,51 EUR in po kreditni pogodbi št. ... v znesku 19.274,98 EUR in da je tožeča stranka toženca z dopisom z dne 23. 8. 2018 obvestila o novem upniku in ju pozvala na plačilo terjatve, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 963. člena OZ, ki določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so na tožečo stranko do višine izplačanega zneska po samem zakonu prešle vse pravice banke nasproti tožencema, ki sta nastop zavarovalnega primera povzročila s tem, ko nista vrnila kredita, da je torej temelj sporne terjatve subrogacija v smislu 1. odstavka 963. člena OZ, saj je tožeča stranka s tem, ko je banki plačala dolg tožencev, že na podlagi samega zakona vstopila v bankine pravice do tožencev. Ob nadaljnjih dejanskih ugotovitvah, da sta bila oba kredita zavarovana tudi z nepreklicnim solidarnim poroštvom treh solidarnih porokov (prvi kredit, ki ga je najela prvotoženka, s solidarnim porostvom drugotoženca, B. B. in A. A., drugi kredit, ki ga je najel drugotoženec, pa s solidarnim poroštvom prvotoženke, B. B. in A. A.), da sta tudi prvotoženka in drugotoženec drug drugemu nudila poroštvo tako, da sta s podpisom pogodb in poroštvenih izjav prevzela jamstvo za vračilo kredita po obeh kreditnih pogodbah, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 3. odstavka 1019. člena OZ, ki določa, da če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo), pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta toženca dolžna tožeči stranki solidarno plačati znesek 38.599,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 9. 2018 dalje do plačila, pri čemer je v zvezi z dolžnostjo plačila zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo določila 1. odstavka 299. člena OZ, ki določa da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, 1. odstavka 378. člena OZ, ki določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti in 381. člena OZ, ki določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, pritožbeno pa sam začetek teka zakonskih zamudnih obresti tudi ni konkretizirano izpodbijan. Ob pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, da je isto terjatev tožeča stranka s predlogom za izvršbo uveljavljala tudi zoper B. B. in A. A. (ki sta se kot poroka in plačnika zavezala za vračilo kredita po kreditnih pogodbah št. ... in št. ...) in od vseh dolžnikov zahtevala solidarno plačilo predmetne terjatve, da A. A. ni vložil ugovora in je tako sklep o izvršbi zoper njega postal pravnomočen in kot tak predstavlja izvršilni naslov, je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. 3. odstavek 1019. člena OZ, ko je to dejstvo upoštevalo pri oblikovanju izreka sodbe in toženca (kot dolžnika iste terjatve) obsodilo na plačilo solidarno s tistim, kateremu je bilo plačilo istega dolga že pravnomočno naloženo (t.j. z A. A. po pravnomočnem sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 75720/2018 z dne 12. 9. 2018).

15. Ne glede na to, da je njuna obveznost plačila terjatve tožeče stranke solidarna z obveznostjo tretjega solidarnega dolžnika, t.j. A. A. (očeta drugotoženca), pa za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, v kakšnih odnosih sta toženca s tretjim solidarnim dolžnikom. Četudi je verjeti, da zaradi slabih odnosov z njim v postopku nista imela vpogleda v stanje kredita z vidika njegovega poroštva, pa v postopku nista niti zatrjevala niti dokazovala, da bi tretji solidarni dolžnik na račun vtoževane terjatve karkoli plačal, tega pa ne zatrjujeta niti v pritožbi, zato so vse te njune pritožbene navedbe pravno nepomembne in posledično tudi neutemeljene.

16. Toženca odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, vežeta jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa toženca s pritožbo nista uspela, je tudi njuna pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

17. Pritožba tožencev se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožencev zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

18. Toženca s svojo pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa morata tožeči stranki povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 2,00 EUR za poštnino. Tako odmerjene pritožbene stroške sta toženca dolžna tožeči stranki povrniti solidarno v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 211/2018 z dne 5. 9. 2019. 3 Npr., če zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena ali če so za njeno zavrnitev navedeni neustrezni, ustavno pravno nesprejemljivi razlogi, lahko takšna zavrnitev dokaznega predloga pomeni kršitev pravice do izjave, pravice do enakega varstva pravic oziroma pravice do sodelovanja ali dokazovanja v postopku, ki vse predstavljajo eno izmed pojavnih oblik absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. 4 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št II Cp 1082/2020 z dne 21. 10. 2020.