Jedro

Za pravilno uporabo materialnega prava je relevantno dejstvo, ki ga izrecno ugotavlja izpodbijana sodba, da je revident, ko je ustanovil svoje podjetje, poslal komitentom tožene stranke ponudbo za fizično in tehnično varovanje premoženja (to je tudi predmet poslovanja tožene stranke) po nižji ceni, kot jo je ponudila tožena stranka. S tem je bil izpolnjen bistveni pogoj iz prvega odstavka 7. člena ZDR (če bi to lahko vplivalo na interese ....) in drugega odstavka istega člena za opredelitev hujše kršitve delovne obveznosti. Pri tem ni pomembno, ali je revident svojo ponudbo že vnovčil ali ne, pomembno je, da bi že sama poslana ponudba lahko vplivala na interese tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, po tem, ko je ugodilo predlogu za obnovo postopka in razveljavilo predhodne odločbe, z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 17.3.1992 in 15.4.1992 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanju tožnikovega delovnega razmerja zaradi kršitve konkurenčne prepovedi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Samo zoper pravnomočno sodbo (ne tudi v delu, ki se nanaša na sklep o dovolitvi obnove postopka) drugostopenjskega sodišča, je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da so ti v nasprotju, kar je kršitev 14. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo.

Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo novih dokazov, ki so bili priloženi pritožbi, kljub temu, da jih ZPP dopušča. Sodišče se ni izjasnilo o problemu prevaljenega dokaznega bremena, čeprav je breme dokazov v delovnem pravu na strani delodajalca. Pri izrekanju disciplinskega ukrepa ni bilo upoštevano, da morajo biti kumulativno ugotovljeni vsi pogoji 7. člena ZDR, ker drugače ni mogoče ugotoviti disciplinske odgovornosti delavca zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. In ker tožnikova organizacija ni izkazovala finančnega prometa, vseh pogojev ni mogoče ugotoviti. Napačno je bilo odločeno tudi o stroških postopka, ker ni upoštevalo, da gre za zapleten primer, ki ga za tožnika vodi odvetnik specialist. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podredno, da odločitve sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je zaradi izrecnega poudarka v reviziji lahko obravnavalo samo tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zavrnilno sodbo, ki je sodišče druge stopnje ni razveljavilo, čeprav je zavrnilo predlog za obnovo postopka (v tem delu je samo zavrnilo tožnikovo pritožbo). Čeprav brez pravne podlage in v nasprotju z načelom "ne bis in idem", ta sodba obstaja in je zato zoper njo dovoljeno vlagati tudi izredna pravna sredstva.

Revizijsko sodišče revizijskih razlogov, ki so v zvezi s predlogom za obnovo postopka, ni obravnavalo, čeprav jih je revident, kljub drugačnim navedbam v reviziji, vsebinsko skušal uveljavljati. To velja tako za revizijsko grajo nepopolnega obravnavanja pritožb s strani sodišča druge stopnje (bile so v zvezi s predlogom za obnovo postopka, pritožba z dne 30.6.1994, ponarejeni dokazi), kot tudi glede postopka vračanja spisa s strani Vrhovnega sodišča Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizjsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 izpodbijane sodbe ni preizkušalo glede ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77).

Revizija uveljavlja samo eno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj neobravnavanje novot pritožbenega sodišča (352. člen ZPP/77) graja kot zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja oziroma zmotno uporabo materialnega prava zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ne more sprejeti očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 13. točke (ne 14. točke, kot to navaja revizija, saj je treba glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP - Uradni list RS, št. 26/99, postopek nadaljevati po prejšnjih predpisih, 354. člen ZPP/77 pa ima samo 13 točk) drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov oziroma naj bi bili ti med seboj v nasprotju. Obrazložitev izpodbijane sodbe je po mnenju revizijskega sodišča glede bistvenih okoliščin in uporabe materialnega prava dovolj utemeljena. Razlogi, ki jih navaja, si niso v nasprotju, prav tako pa ni nasprotij med razlogi sodbe in vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah. Predvsem je natančno obrazloženo, kar je v sporni zadevi pomembno, zakaj je tudi brez uporabe 69. točke 17. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke možno ugotoviti revidentovo disciplinsko odgovornost zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Zato te očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je revidenta sicer res spoznala za disciplinsko odgovornega tudi po (v obnovi postopka) sporni 69. točki 17. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti, vendar ob uporabi 4. člena pravilnika o konkurenčni prepovedi in z neposredno uporabo 7. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). To pomeni (na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano), da za zakonito ugotovitev disciplinske odgovornosti zadošča pravilna neposredna uporaba zakonskih določb. Zato je lahko revidentova kršitev delovnih obveznosti bila podana tudi zaradi kršitve zakonskih določb, seveda samo ob ugotovitvi vseh drugih za odločitev pomembnih pogojev. Za pravilno uporabo materialnega prava je relevantno dejstvo, ki ga izrecno ugotavlja izpodbijana sodba, da je revident, ko je ustanovil svoje podjetje M., poslal komitentom tožene stranke ponudbo za fizično in tehnično varovanje premoženja (to je tudi predmet poslovanja tožene stranke) po nižji ceni, kot jo je ponudila tožena stranka. S tem je bil izpolnjen bistveni pogoj iz prvega odstavka 7. člena ZDR (če bi to lahko vplivalo na interese ....) in drugega odstavka istega člena za opredelitev hujše kršitve delovne obveznosti. Pri tem ni pomembno, ali je revident svojo ponudbo že vnovčil ali ne (zato je za odločitev nepomemben dokaz s potrdilom Agencije RS za plačilni promet), pomembno je, da bi že sama poslana ponudba lahko vplivala na interese tožene stranke. Zato novote v pritožbi, glede katerih revident navaja, da predstavljajo odločilna dejstva, niti na uporabo materialnega prava niti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka niso mogle vplivati (ker zaradi njih za revidenta niti materialnopravno niti procesnopravno ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba). Na pravilnost uporabe materialnega prava tudi ne more vplivati morebiten istovrsten disciplinski prestopek revidentovega sodelavca, saj zaradi disciplinske kršitve drugega delavca tožene stranke, revidentova disciplinska odgovornost ne bi bila nič manjša. Pri ugotavljanju revidentove disciplinske odgovornosti je sodišče v izpodbijani sodbi (prvi odstavek na strani 5 obrazložitve) materialnopravno odločitev oprlo samo na dejstva, ki tudi po mnenju revidenta (kumulativno) zadoščajo za disciplinsko odgovornost. Te ugotovitve so: - da je revident v času trajanja delovnega razmerja ustanovil organizacijo v zasebni lasti, - da je poslal strankam svojega delodajalca, to je tožene stranke, ponudbo za cenejše opravljanje poslov, ki sodijo tudi v delovno področje delodajalca, - da bi ponudba revidenta lahko vplivala na interese organizacije. Zato revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča zaključuje, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna.

Ker je bila revizija vložena samo zoper sodbo, s katero revident ni uspel, je ne glede na zastopanje po odvetniku specialistu, stroške dolžan trpeti sam (določbe 154. člena ZPP/77).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).